Namesto da bi igral za Arsenal, je bil dvakrat zlat na OI

Mo Farah je novi britanski atletski junak. Čeprav sploh ni čisti Britanec. Rojen v Somaliji se je v Britanijo preselil, ko je bil star osem let. Tam se je pridružil očetu, ta je bil Anglež. Ko je prišel na Otok, je komajda spregovoril kako angleško besedo. ''Oprostite'', ''Kje je stranišče?'' in morda še kakšna fraza je bilo vse, kar je znal. Nekaj let pozneje ga je opazil učitelj Alan Watkinson in takoj spregledal talent malega, suhljatega dečka. ''Če boš priden in boš treniral, boš lahko nekoč zelo uspešen,'' mu je dejal. ''Ko govoriš s tako mladimi ljudmi, moraš paziti, da ne pričakujejo veliko. A bil sem tako zelo prepričan v njegov uspeh, da nisem dvomil v to, da mu ne bi uspelo. Veseli me, da se nisem zmotil,'' danes pravi tisti, ki je kriv, da je Farah zašel na atletske steze. Pred tem je namreč sanjal, da bi bil profesionalni nogometaš. Bolj kot karkoli si je želel, da bi oblekel dres londonskega Arsenala. A če bi takrat vedel, kaj vse bo dosegel na atletski poti, se verjetno ne bi obotavljal. Tako pa je bilo potrebnega kar nekaj truda, da so ga prepričali v kariero tekača. In to kakšnega.

Prvič je nastopil, ko je bil star 13 let. Na državnem prvenstvu v krosu je bil deveti. Potem je napredoval iz leta v leto. Pet let pozneje, leta 2001, je postal evropski prvak v teku na 5000 metrov. Pri mladincih. Leta 2005 se je priključil skupini kenijskih tekačev in postal profesionalec. Trd trening in profesionalizem sta se takoj izplačala. Že leto za tem je postal evropski prvak v krosu, v katerem je na istem tekmovanju v naslednjih letih še dvakrat stal na stopničkah. Obakrat je bil srebrn. Prelomnica je bilo leto 2009. Takrat je v Torinu zmagal na evropskem prvenstvu v dvorani, v teku na 3000 metrov je brez težav premagal vso konkurenco. Od tistega leta naprej so medalje začele kar deževati. Leta 2010 je prišel v Barceloni do prvega članskega naslova na stezi. Kar dveh. Na evropskem prvenstvu je bil zlat tako na 5.000 kot 10.000 metrov. Leto za tem je ponovil uspeh iz Torina in bil v Parizu še drugič zapored evropski prvak na 3000 metrov. Leto za tem je korak dlje naredil tudi v svetovni konkurenci. Prišel je do prve medalje na svetovnem prvenstvu na prostem. V Daeguju je bil zlat na 5000 metrov in prehitel vse Kenijce, Etiopijce, pa tudi velikega Bernarda Lagata, sicer Kenijca, ki teče za ZDA. Na enkrat daljši razdalji se je moral zadovoljiti s srebrom, zaostal je za Etiopijcem Ibrahimom Jeilanom. Od drugega zlata so ga ločile stotinke. Zaostal je za manj kot četrtino sekunde. Kljub temu je bil lahko zadovoljen. Pri 28 letih je naposled začel zmagovati tudi na največjih svetovnih tekmovanjih.

Potem pa letošnje leto in olimpijske igre pred domačimi navijači. Bil je eden izmed glavnih adutov Britancev za celotne igre. Medalj so seveda pričakovali veliko, a znano je, da so atletske tiste, ki najbolj štejejo. Pritiska ni manjkalo veliko, a na stezi Olimpijskega štadiona je dokazal, da je kos najzahtevnejšim nalogam in v obeh disciplinah zmagal. Najprej na 10.000 metrov, nekaj dni pozneje pa še na pol krajši razdalji. Nova zvezda je bila rojena. Praktično čez noč je postal eden izmed najbolj prepoznavnih Britancev. Čeprav ni izpolnil želje, da bi postal profesionalni nogometaš, se je postavil ob bok Davida Beckhama, Wayna Rooneyja in preostalih nogometnih zvezdnikov z Otoka. Po kar 116 letih je Britancem prinesel olimpijsko zlato v tekih na dolge proge. ''Kaj naj rečem? Več si ne bi mogel želeti. Saj ne vem, ali sanjam?'''' se je po drugem olimpijskem zlatu vprašal Farah, ki pri 29 letih zagotovo še ni rekel zadnje. Kenenisa Bekele ni več to, kar je bil, Lagat se poslavlja. Trenutno je suhljati temnopolti Britanec prvo ime teka na dolge proge. Že v naslednjih letih bo verjetno osvajal nove medalje z največjih tekmovanj. Tudi na naslednjih olimpijskih igrah? Zakaj pa ne?