Najstarejša tekmovalka v zgodovini evropskih prvenstev je tekla za Slovenijo

Merlene Ottey ob zadnjem nastopu v Helsinkih leta 2012.

Merlene Ottey je leta 2002 prevzela slovensko državljanstvo in zadnje obdobje bogate kariere ''pretekla'' s slovenskim grbom na tekmovalnem dresu. Za Slovenijo je osvojila tudi medaljo na svetovnem dvoranskem prvenstvu leta 2003, ko je bila v Birminghamu tretja.

Nastopila je tudi na treh evropskih prvenstvih na prostem. Leta 2006 je v Göteborgu tekla na 100 metrov, leta 2010 v Barceloni in dve leti pozneje v Helsinkih pa je bila članica slovenske štafete v teku na 4 x 100 metrov. Ob nastopu na Finskem je bila stara 52 let in 51 dni ter postala najstarejša tekmovalka v zgodovini evropskih prvenstev. Med moškimi si to čast lasti Edgar Brun, ki je leta 1954 na prvenstvu v Bernu nastopil v hitri hoji na 50 kilometrov pri 49 letih in 23 dneh.

Najstarejša zmagovalka evropskega prvenstva je na zadnjem prvenstvu v Zürichu postala Britanka Jo Pavey, ki je zmagala na 10.000 metrov stara 40 let in 326 dni, najstarejši moški zmagovalec v zgodovini evropskim prvenstev pa je maratonec Jack Holden. Britanec je bil leta 1950 v Bruslju ob zmagi star 43 let in 163 dni.

''Otteyjeva je rojena tekmovalka''

Kje je Otteyjeva, danes poslovna ženska, ki živi in dela v Švici, Slovenijo pa je nazadnje obiskala lani decembra, črpala energijo in motiv za tako dolgo vztrajanje v atletiki, smo povprašali njenega zadnjega trenerja, ki je nad njo bdel v času, ko je tekmovala za Slovenijo, Srdjana Djordevića.

Srdjan Djordjević pravi, da je bila njegova varovanka rojena tekmovalka. Foto: Vid Ponikvar

''Zagotovo ji je genetika podarila sposobnost, da se je lahko tako dolgo ukvarjala z vrhunskim športom. Imela je generalno nadarjenost, sposobnost se prilagoditi na največje napore. Imela je tudi veliko dobrih izkušenj kot športnica, hkrati pa je imela željo po dokazovanju. Bila je rojena tekmovalka in vse skupaj je verjetno pripomoglo k temu, da je vztrajala,'' je dejal priznani slovenski trener, ki je v Amsterdamu spremljal svojo varovanko Majo Mihalinec: ''Maja je 200 metrov dobro odtekla, na žalost je bil urnik tak, da ji preboja v finale ni dopuščal. Če bi bil polfinale en dan po kvalifikacijah, bi jo gledali v finali, tako pa je bil to zanjo prevelik napor in mu ni bila kos. V kvalifikacijah je dokazala, da lahko teče pod 23 sekundami. Zdaj jo čakajo priprave na olimpijado, kjer bo tekla le v eni disciplini. Če tečeš vse, nastane težava.'' Mihalinčeva je v Amsterdamu nastopila tudi v teku na 100 metrov, kjer je bila po polfinalu vidno izmučena.

Zgodba o kraljici atletike: manjka le olimpijsko zlato

Merlene Ottey pred dvajsetimi leti. Foto: Reuters Začetek legendarne zgodbe o Merlene Ottey sega v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. S kraljico športa se je začela ukvarjati dokaj pozno, a je pozneje nadoknadila vse, kar je bilo zamujenega. Leta 1980 je prvič odpotovala na olimpijske igre in v Moskvi presenetila atletsko srenjo. V teku na 200 metrov je s tretjim mestom osvojila prvo olimpijsko medaljo.

Bronasti kolajni je na naslednjih šestih olimpijskih igrah dodala tri srebrne (Atlanta 1996 - 100 in 200 metrov; Sydney 2000 – 4 x 100 m) ter nova štiri tretja mesta (Los Angeles 1984 – 100 in 200 metrov, Barcelona 1992 - 200 metrov, Atlanta 1996 – 4 x 100 metrov) oziroma celo pet – na OI v Sydneyju je za stotinko zgrešila bron na 100 metrov, a ker je bila takratna zmagovalka Marion Jones pozneje suspendirana, je na tretje mesto napredovala Otteyjeva. Na svetovnem prvenstvu na prostem je prvič nastopila leta 1983 v Helsinkih in v teku na 200 metrov pristala na drugem mestu, medtem ko je bila s štafeto 4 x 100 metrov bronasta. Na naslednjih šestih svetovnih prvenstvih je osvojila še dvanajst odličij - še najbolj sta se v spomin vtisnili leti 1993 in 1995, ko je v Stuttgartu oziroma Göteborgu postala svetovna prvakinja v daljšem šprintu, na krajši razdalji pa zasedla drugo mesto (na Švedskem je bila druga tudi s štafeto 4 x 100 metrov).

Leta 1984 na podelitvi medalj na OI v Los Angelesu. Na dvoranskih svetovnih prvenstvih njena bera medalj ni nič manj spoštljiva. Trikrat je bila zlata, dvakrat srebrna in enkrat bronasta. Skupno je osvojila kar 29 medalj z največjih atletskih dogodkov. V zgodovino atletike se je vpisala tudi s svetovnim dvoranskim rekordom v teku na 200 metrov - 13. februarja leta 1993 je v Lievinu v Franciji tekla 21,87. Dosežka kasneje ni uspelo preseči nobeni tekmovalki in tako bo tudi ostalo, saj je bila leta 2005 ta disciplina črtana z vseh velikih dvoranskih tekmovanj. Neponovljiv dosežek ji je uspel tudi v obdobju od maja 1989 do marca 1991, ko je zmagala na 73 tekmah na 100 in 200 metrov zapored, kar prav tako ni uspelo še nobeni atletinji do zdaj.