Maja Mihalinec Zidar obžaluje le eno: Večkrat se vprašam, kaj bi bilo, če bi bilo drugače #video

Ženski šprint je v Sloveniji po zaslugi legendarne Jamajčanke Merlene Ottey, ki je leta 2002 prevzela slovensko državljanstvo, ter izvrstne Alenke Bikar, elitna atletska disciplina z državnimi rekordi, ki jih bo res težko preseči. Najhitrejša slovenska tekačica zadnjega desetletja in pol Maja Mihalinec Zidar se je ponosna, da se je časom slavnih kolegic močno približala, prepričana pa je, da bodo njuni rekordi, naj bodo še tako osupljivi, nekoč padli. "Rekordi so zato, da se rušijo," pravi.

Maja Mihalinec Zidar je državne rekorde v tekih na 60, 100 in 200 metrov postavljala v mlajših kategorijah, njen med mlajšimi mladinski na sto metrov še vedno velja (11,72). Mozirjanka je bila v življenjski formi leta 2019, ko so osebni rekordi padali kot po tekočem traku, nato je njo in cel svet ustavila pandemija koronavirusa. Ta izgubljena leta so tudi največje razočaranje in obžalovanje v njeni karieri, pravi, a na to ni imela nobenega vpliva.

Lani si je močno želela nastopiti na olimpijskih igrah v Parizu. Ni ji uspelo, upokojila se je kot dvakratna olimpijka, pod petimi krogi je tekmovala v Riu de Janeiru leta 2016 in Tokiu leta 2021. A njeno olimpijsko popotovanje še zdaleč ni končano, kot del ekipe Olimpijskega komiteja Slovenije se bo že februarja naslednje leto udeležila zimskih iger v Milanu in Cortini. "To bo nekaj novega in lepega," se veseli.

Atletiki je dala ogromno, velja pa tudi obratno. Poleg neštetih lepih izkušenj je v tem športu spoznala tudi moža, nekdanjega skakalca v višino Luko Zidarja. Poročila sta se leta 2020, dve leti kasneje se jima je pridružila hčerka Zara, ki pa zdaj že kaže navdušenje nad atletiko, nam je razkrila sogovornica.

Čeprav ste tekmovalno kariero uradno zaključili šele pred tremi tedni, že precej dlje opažamo, da ste aktivni v drugi karieri. Na športna uredništva slovenskih medijev že nekaj mesecev dobivamo spletno pošto Olimpijskega komiteja Slovenije z vašim podpisom. Kdaj ste torej prestopili v drugo kariero?

Ja, čeprav sem se šele pred kratkim uradno poslovila, sem imela to drugo kariero, kot pravite, nastavljeno že nekako od januarja. Sprva je bila sicer za polovični delovni čas, potem pa sem postopoma po dvoranski sezoni prešla na osem ur. Zdaj sem pa tudi uradno zaposlena, tako da sem že čisto konkretno in uradno v drugi karieri.

O najlepših spominih na tekmovalno kariero:

Kaj vaše delo zajema? Kaj počnete zdaj?

Zaposlena sem na OKS, na oddelku za odnose z javnostmi. V PR sva dve na novo. Obe sva se januarja pridružili ekipi, ob meni še Katarina Prešeren. Obe delava v odnosih z javnostjo, jaz se malce bolj posvečam digitalnim in družbenim medijem. To je recimo nekako zdaj moje področje zdaj.

S katerimi projekti se ukvarjate trenutno? Vemo, da v slovenskem športu ves čas leti iz domala vseh smeri.

Ja, res je. Šele ko sem začela delati, sem videla, kaj vse OKS pokriva. Saj sem prej kot športnica sodelovala v vseh teh projektih, ampak v resnici nisem čisto dobro vedela oziroma razumela, za kakšno širino gre. Zdajle poleti smo imeli dvojne igre, najprej v Skopju Olimpijski festival evropske mladine in tam sem bila prvič tudi fizično zraven na igrah, pred kratkim pa smo pokrivali svetovne igre, pri katerih sem tudi skrbela za komunikacijo z javnostjo, ampak od doma. Na Kitajsko nisem potovala, tja je šla manjša ekipa.

Zdaj pa se v bistvu kar naprej nekaj odvija. Zdaj recimo sodelujemo pri tem projektu Janje Garnbret, ki je ambasadorka Botrstva v športu, sicer bolj v smislu komunikacijske podpore. Potem se bomo počasi začeli pripravljati na Galo (vsakoletna dobrodelna gala prireditev OKS, op. p.), kjer bo v osrednji vlogi spet Janja.

Potem imamo dneve OKS, velik del tega pa bo forum športnikov, tako da počasi izbiramo teme, ki bi jih športnikom nekako želeli predstaviti. In v bistvu se je prav na tem forumu športnikov moja pot na OKS lani jeseni tudi začela. Lani, ko se mi ni izšlo za Pariz, ki je bil moja velika želja, sem začela razmišljati tudi o tej drugi karieri in sem takrat, sicer bolj samostojno, nekako začela. Pripravljala sem delavnice o javnem nastopanju, pa o grajenju osebne znamke za športnike. In tako so me tudi na OKS povabili k sodelovanju, da sem tam na teh dnevih kar jaz odvodila eno predavanje za športnike. Potem smo se ujeli in se nam je uspelo dogovoriti tudi za sodelovanje naprej.

Poslovila se je na državnem prvenstvu v Celju in to z zmago. Foto: Aleš Fevžer

Nekako ste torej pristali v svojem poklicu? Nenazadnje ste tudi v Ameriki na univerzi Omaha Nebraska študirali komunikologijo, odnose z javnostmi in oglaševanje, kajne?

Ja, točno tako. To sem si v bistvu od nekdaj želela početi po atletski karieri in tudi med njo sem večkrat sodelovala pri kakšnih projektih s tega področja. Malo sem ostajala v stiku in se izobraževala v tej smeri še naprej. Tako da ja, sem si želela to delati. Nisem vedela točno, kam me bo pot zanesla, ampak sem zelo vesela, da je bilo to na OKS.

Uspelo vam je torej združiti dve ljubezni, strasti, področje športa in poklica, za katerega ste se izobraževali.

Ja, zagotovo. Zdaj v bistvu tukaj delam na projektih, ki sem jih prej poznala kot športnica in zagotovo lahko iz tega vidika na malo drugačen način pripomorem ali pa kako drugače vidim te zadeve in se mi zdi, da mi je to zagotovo v pomoč.

Koliko vam v tej drugi karieri pomaga dejstvo, da ste dvakratna olimpijka? Olimpijka v olimpijskem komiteju? To je še ena kockica, ki se lepo sestavi v ta mozaik.

Mislim, da če ne drugega, zagotovo pomaga to, da poznam sistem oziroma ta tekmovanja do najvišje ravni, vključno z olimpijskimi igrami. Vem, kaj pomeni olimpizem, tekom cele svoje kariere sem verjela v te olimpijske vrednote, jih poskušala uresničevati in zdaj se tukaj to moje delo nadaljuje v sklopu širjenje olimpijskih vrednot. Poteka na malo drugačen način, ne sodelujem kot športnica, ampak kot del ekipe, ki podpira športnike in hkrati tudi skrbi za širjenje olimpijskih vrednot v družbi na splošno.

Koliko pa ste poznali ta del enačbe? To ozadje športa? Kot vrhunski športnik moraš biti povsem osredotočen samo nase in prav je tako, ampak zadaj je pa še cel pogon.

Zagotovo je drugače, da. Sodelovala sem sicer že kot športnica na teh projektih, na olimpijskem dnevuž, pa na mini olimpijadah, na olimpijskem festivalu ... Za vse to sem vedela, da so to projekti olimpijskega komiteja, da s tem skrbimo za promocijo športa med otroki, ampak zdaj, ko sem začela delati tukaj, šele bolj vidim, kakšno kolesje je zadaj, kaj vse je v ozadju, da se to organizira. Ja, res je za vsem tem cela vizija. Zdaj zagotovo drugače razumem, da.

Zdaj se je bomo morali navaditi v drugačni vlogi. Foto: Simon Kavčič Naslednji veliki projekt OKS so zimske olimpijske igre Milano - Cortina. Boste vključeni v to tudi na terenu?

Zaenkrat je načrt tak, da bom tudi na terenu vključena v to, da. Kot press ataše. Veselim se, na zimskih olimpijskih igrah seveda še nisem bila. Bo pa to ena nova izkušnja, prepričana sem, da bo lepa. Drugačna, kot jo poznam. V teh nekaj mesecih do iger se moram naučiti oziroma se poskušam priučiti specifik drugih športov. Športniki kot taki sicer na neki način delujemo enako, ampak športi so si pa zelo različni. Tukaj se moram zagotovo še veliko naučiti do takrat, ampak se veselim tudi tega. Na ta projekt se seveda pripravljamo že dalj časa, zdaj pa stvari postajajo bolj intenzivne. Prihodnjih nekaj mesecev bo zelo pestrih.

Študirali ste v ZDA, na univerzi Nebraska Omaha. Kako vas je pot sploh zanesla tja, v popek Amerike?

Ja, to je pa kar zanimiva zgodba. V bistvu sem tam že v tretjem letniku srednje šole dobila kar nekaj ponudb za štipendijo v Ameriki. Mislim, da je bilo kakšnih pet, šest resnih univerz, ki so se zanimale zame. Mene je sprva bolj zanimala univerza Nebraska Lincoln. Tisto je sicer manjši kraj, ampak večja športna šola, bolj znana in tudi tekmuje v tej konferenci 'big ten'.

V bistvu sem bila najprej prepričana, da bom šla tja. Potem me je pa kontaktiral trener iz Nebraska Omaha. Tam je bila pred mano že Anja Puc. Pol leta prej je šla tja, bila je tekačica na 400 metrov, tako da sva se poznali in sem se tudi z njo povezala. Predstavila mi je svojo izkušnjo in ji je bilo tam všeč. Tudi trener je bil zelo prepričljiv, v smislu tega njihovega sistema. Recimo, ko greš enkrat tja, ko padeš v ta sistem ene res velike univerze, si lahko samo številka. Oni imajo v ozadju toliko in toliko več ljudi. Če se poškoduješ, je zelo velika možnost, da izgubiš štipendijo. Prepuščen si sam sebi. On mi je pa zagotovil, da se mi to pri njih ne bo zgodilo. Bila je manjša ekipa in tudi nekaj športnikov iz drugih držav. S temi smo potem skupaj trenirali. Trener je prišel sem v Slovenijo na obisk, nekako smo se ujeli in sem rekla: Dobro, pač poskusim, saj konec koncev z vidika atletike te divizije niti niso bile tako pomembne.

Bolj je tukaj igral vlogo finančni vložek. Pogoje za trening sem imela tudi na tej manjši šoli še vedno boljše kot v Sloveniji. Tekmovali smo pa na istih mitingih, na konferenčnih tekmovanjih in državnih prvenstvih. Bili smo sicer v nižji diviziji, ampak tekmovala sem pa na praktično vseh mitingih s temi iz Lincolna, tako da sem bila tukaj, kar se zadeva kakovost tekmovanja, nekako na istem. No, zato sem se odločila za Nebrasko Omaho. Zakaj sem se sploh odločila za študij v Ameriki? To je bila prva izkušnja, bilo mi je zanimivo, vse je bilo plačano in rekla sem si, da lahko vedno pridem nazaj, če mi ne bo všeč. To se mi zdi, da je bila res najboljša priložnost oziroma najboljši način za usklajevanje študija in športa.

Pa nenazadnje tudi priložnost, da spoznate te bolj razvite športne programe, sploh v Ameriki, kajne? Amerika je vendarle atletska velesila. Zato je morda ta Omaha Nebraska zanimiva izbira. Človek bi pričakoval, da bi izbrali šolo z bolj znamenitim atletskim programom.

Ampak kot sem rekla, v bistvu so tam druge pasti. Tam si eden izmed mnogih, vedno imajo nekoga boljšega za tabo. Moraš se še toliko bolj gnati …

… Pa najbrž zahtevajo tudi rezultate. Ta njihov NCAA je s tem amaterizmom v določenih pogledih tudi malce sporen …

Morda, mi je bilo pa všeč, da so oni že takrat poudarjali, da je "student first, athlete second". Se pravi najprej študent, šele potem športnik. Res zelo spodbujajo in stremijo k temu, da moraš imeti dobre ocene. Če ne izdelaš letnika, te ne spustijo na trening. In če se to zgodi, ne ostaneš sam. Imaš podporo zadaj, imajo inštruktorje, imajo ljudi, ki ti pomagajo, cel support in se res trudijo za to, da ti uspe. Prilagoditve so predvsem časovne. Velikokrat se je zgodilo, da je začetek sezone sovpadel z zaključnimi izpiti, ko imaš v enem tednu vse izpite za vse predmete v tistem semestru. To se je velikokrat zgodilo in tukaj so nam res šli na roko, da smo prišli ali pisat individualno ali naredili kaj prej. Tako da iz tega vidika se pač vidi, da univerza ima interes, da nekaj imajo od tebe, da tekmuješ zanje. Oni dobijo tudi finančna sredstva in se jim splača potruditi.

Na OKS opravlja delo, za katerega je študirala v ZDA. Foto: Aleš Fevžer Akademski uspeh je bil torej na prvem mestu, saj so nenazadnje le univerza. Pa je bil težek akademski program?

Mislim, jaz sem uživala v procesu. Veliko je bilo praktičnega dela in to mi je bilo najbolj všeč. Da postaneš tam profesor, moraš imeti toliko in toliko let delovnih izkušenj v industriji in so nam res vse znanje podali na tak praktičen način, z izzivi in zelo zanimivimi primeri. Večkrat so nas potem peljali na njihovo staro delovno mesto, da smo lahko v živo videli, za kaj gre. Imeli smo omogočena pripravništva tekom šolskega leta, tako da sem že v času študija dobila kar nekaj praktičnih izkušenj in to mi je bilo super.

Je pa Amerika, kar zadeva javno komuniciranje, sploh na digitalnem področju, najbrž precej pred nami.

Res je, da. Jaz sem že takrat, pa to je bilo leta 2010/11 sodelovala z 'influencerji', z blogerji. Zdi se mi, da je bilo vse to takrat v Sloveniji res še zelo zelo na začetku …

Takrat zanje nismo imeli niti še besede, vplivneži …

Da (smeh, op. p.). Tako da ja, recimo, da sem imela neko prednost.

Je Nebraska v tej "tornado alley" slučajno? V tem pasu, kjer se pojavljajo te silovite nevihte z uničujočimi vrtinci?

Ja je.

Ste imeli kakšno izkušnjo s tem brutalnim vremenom?

Ne, ne. To ne, ker me takrat, ko se je to dogajalo, večinoma ni bilo tam, sem bila v Sloveniji na varnem. Ja, ampak mislim, da smo imeli nekajkrat opozorila pred tornadi, tam imajo tudi zaklonišča in smo morali vedeti, kje so. Ampak k sreči tega nikoli nisem doživela. Najhujši je bil kakšen snežni metež. Ko močno sneži, oni vse zaprejo. Ni služb, ni šol.

Je pa v teh primerih kar zanimiva izkušnja vožnje po njihovih cestah, ker oni ne plužijo oziroma to počnejo zelo redko. V Nebraski so zime zelo mrzle, sploh ker je znal pihati zelo mrzel veter, poletja pa so zelo vroča. Tamkajšnje podnebje je podobno kot v Sloveniji, ampak z večjimi ekstremi. Drugače pa je Omaha super mesto. Od tam prihaja tudi Warren Buffett (ameriški investitor, milijarder, eden najbogatejših ljudi na svetu, op. p.) in se mi zdi, da se zelo pozna ta njegov vpliv. Tam je kar nekaj teh "fortune five hundred" podjetij (največjih korporacij na svetu, op. p.), pa Buffetov Berkshire Hathaway (milijarderjev finančni sklad, op. p.). Ekonomsko je zelo zelo dobro razvito.

Mislim, da Warren Buffet še vedno tudi živi tam, v svoji stari hiši …

Ja, res je, dve ulici stran od univerze. Sem ga imela priložnost spoznati v sklopu študija, ker sem tam sodelovala v eni takšni študentski piar agenciji, kjer smo sodelovali z lokalnimi podjetniki in to na kakšnih manjših projektih. Enkrat smo imeli v sklopu tudi njega. Povabil nas je na kosilo v eno lokalno restavracijo, njegovo najljubšo. Vsi smo naročili ta 'root beer' (zeliščno pivo, op. p.), ki je njegova priljubljena pijača (smeh, op. p.). Tako da smo dobili eno takšno zanimivo izkušnjo. Je pa super gospod, tak zelo preprost, dostopen, imam ga v lepem spominu.

Sprva se je posvečala odbojki, nato jo je zaneslo v atletiko. Prestalo je zgodovina. Foto: Peter Kastelic/AZS

Kako pa vas je zaneslo v atletiko? Kako ste pristali v teku?

Ja, hitra sem bila! (smeh, op. p.) Jaz sem v bistvu začela trenirati odbojko, ker sta jo trenirala že moja starša. Že v osnovni šoli sem jo kar resno trenirala, potem pa je moja učiteljica športne vzgoje na osnovni šoli pri letnih testiranjih opazila moj talent. Sploh na 60 metrov sem bila zelo hitra in hitrejša od večine fantov. Na 600 metrov mi sicer ni bilo všeč, ampak sem bila zelo trmasta, tako da sem vedno zmagala v šolskem krosu. In tako mi je enkrat namignila, zakaj ne bi šla poskusit atletiko na štadion. Jaz sem doma to povedala, starša sta bila sicer malce presenečena, atletika jima je bila zalo tuja, saj prihajata iz ekipnih športov in je bilo to nekako vse, kar smo poznali. Ampak sta vseeno rekla: Če hočeš, dobro, pa gremo. In sta me enkrat peljala na štadion. Dogovorili smo se z Marjanom Hudejem v Velenju, on pa je priporočil trenerja Borisa Šalamuna. Na prvem treningu sem odtekla, mislim da 60 metrov, on me je štopal, pa rekel: O, ja, kar zelo hitra je, pa še 'laufat' ne zna. Takrat se spomnim, da je bil moj ati osupel: Kako mislite, da ne zna 'laufat'? Kaj mislite, da nismo otroka naučili 'laufat'?! (smeh, op. p.) Trener je seveda mislil na tehniko in to, da imam še veliko prostora za napredek.

In tako sem nekako poskusila. Eno leto sem poskušala. To je bilo tisto poletje pred osmim razredom, se mi zdi, potem sem v osmem razredu še poskušala usklajevati odbojko in atletiko, ampak me je atletika kar hitro potegnila. Gospod Šalamun nam je dal zelo hitro vedeti, da je to individualen šport, da se tukaj vsak izgubljen trening zelo hitro pozna. Zelo smo bili disciplinirani, in kljub temu da je individualen šport, je bila ekipa tista, ki me je potem najbolj pritegnila, da sem ostala. Zelo smo se ujeli in potem smo celo srednjo šolo skupaj trenirali in sem res uživala v tem in se mi zdi, da je bilo ključno prav to, da sem se zabavala na treningih.

O zvezdniških tekmicah:

Pa ste po naravi tekmovalen človek?

Da, sem kar tekmovalna (smeh, op. p.). V mlajših letih še veliko bolj kot zdaj, se mi zdi. Ampak ja, takrat sem bila zelo. Sploh ker so vsi ostali že več let trenirali, pa se bila jaz nekako prva. Ves čas sem se želela dokazati. Imela sem občutek, da se moram in mi je bil vsak trening izziv. In to je bilo zagotovo super za napredek.

Rekli ste, da vam daljši teki niso bili všeč, samo šprinti …

Res je, samo šprinti do 200 metrov. Tudi na treningu. Enkrat sem morala teči na 300 metrov, drugače pa 200, 250 metrov največ. To je bila najdaljša razdalja, vse preostalo je bilo zame kar mučenje. Tudi ta počasen, daljši tek za ogrevanje in vse to. Ja, kaj naj rečem, videti je, da imam ta hitra mišična vlakna, ki so pač za to prilagojena. Skozi kariero sem se izogibala kakšnim daljšim in počasnejšim naporom.

So bile kakšne težave? Kje so bili največji izzivi, recimo glede tehnike teka?

Oh, roke zagotovo! Tega mi nikoli v času svoje kariere ni uspelo čisto osvojiti. Noge so mi kar stekle, stopala sem imela naravno dobro postavljena, ta odriv iz stopal, to mi je šlo super, pa dolg korak, potisk iz kolka, to je bilo vse zelo naravno, ampak pri rokah pa je bila pa zagotovo še kakšna desetinka rezerve (smeh, op. p.). Poskušala sem veliko delati na tem, ampak nekako ni šlo ali je vedno malo zmanjkalo časa za piljenje teh podrobnosti, malo pa je bil kriv moj naravni položaj. Da, ene dvakrat sem se med tekom skoraj nokavtirala (smeh, op. p.)

U, madona!

Ja ja, enkrat prav v Velenju na mitingu sem si malo prebila ustnico. Tega mi do konca kariere ni uspelo čisto izboljšati. Ampak vsak ima neko svojo hibo, pomembno pa je, da svojo naravno tehniko teka čim bolj približaš temu, kar je optimalno. Jaz mislim, da je to nekako tisti recept.

Je pa v ženskem šprintu v Sloveniji zaradi Merlene Ottey, ki jo je vaš zadnji trener Srđan Đorđević pripeljal v Slovenijo, pa prej Alenke Bikar, kar težko priti na lestvice državnih rekordov. Veliko težje kot v drugih disciplinah, kajne?

Ja, Merlene je letvico postavila kar visoko, čeprav smo ji bile sploh na 200 metrov kar zelo blizu. Jaz sem za državnim rekordom na 200 metrov (22,72) zaostala štiri stotinke. Ne, lažem … Šest stotink! Moj rekord je 22:78. Vmes sta bila v bistvu še Sabina Bajt, pa Alenka Bikar. Na dve stotinki smo bile razvrščene, tako da to je res malenkost. Na sto metrov je razlika nekoliko večja. Tam je Merlene res kar izstopala (11:09), jaz sem tam nekako lovila ta rezultat Alenke Bikar in se ji tudi približala na nekaj stotink, isto na 60 metrov. Mislim, da imava stotinko razlike. Ves čas sva bili zelo blizu, ampak mislim, da je Merlene rekorda postavila zelo visoko.

Tehnike rok ni nikoli docela osvojila. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Pa morda že vidite kakšne mlade naslednice, ki bi v prihodnost lahko ogrozile Merlene Ottey? Bo njen rekord padel?

Jaz mislim, da ja. Saj konec koncev tehnika je šla tako naprej in znanje v razvoju in vse skupaj. Tudi vsi preostali rekordi se podirajo, govorim tudi na svetovni ravni. Ne vidim razloga, zakaj se ta naš slovenski ne bi. Ampak so pa ti Merlenini rekordi tudi v svetovnem merilu zelo dobri. Tako da enostavno ne bo, ampak zakaj ne?

Je pa tudi svetovni rekord že star (10,49 Florence Griffith-Joyner iz leta 1988). To so spet časi, ki …

Ja, to je neka druga zgodba, ampak vseeno mislim, da pač z znanjem, razvojem – šprinterice so danes čisto drugačne, kot so bile včasih, tartan je čisto drugačen, ta tehnologija, ki se uporablja na treningih, je veliko bolj napredna. Na primer meritve v realnem času. To je zadeva, ki ti lahko res pomaga, da skozi še en trening narediš ogromen napredek. Tega včasih ni bilo. Jaz recimo nisem imela  nikoli v karieri povsem dostopa do tega, mogoče še največ v zadnjem letu. Zdaj govorim o teh specifičnih naprav za trening šprinta. Moj trener je, kar zadeva tehnologijo razvoja in raziskav, zelo dober. Mislim, da rezultati niso naključje. Tukaj vem, da sem imela dobro podporo, ampak prideš pa na koncu vedno do nekih financ. Večji sistemi, večje države imajo več meritev. Spomnim se recimo tisto olimpijsko sezono leta 2021, ko smo bili na pripravah v Turčiji v Beleku, je bila tam tudi nizozemska ekipa. Oni so s seboj pripeljali sto metrov merilnih celic. Merili so vsak korak, imeli so plošče za odriv. Ne vem, kakšnih šest različnih merilnih sistemov, mi pa še fizioterapevta nismo imeli s sabo (smeh, op. p.). Tako da ja, tu se delajo razlike.

Sploh v šprintih, kjer odločajo res malenkosti.

Ja, res je.

Kako pa ste potem zaznavali ta razvoj skozi svojo kariero, ki je bila kar impresivno dolga?

Ja, hvala. Ne vem. V bistvu se mi zdi, da se je trening nalagal in od tega so tudi prihajali vedno boljši rezultati. Zagotovo sem imela talent. Najprej na začetku neko željo za trening, ambicije. Zelo rada sem trenirala s fanti, to moram priznati. Ti so me najbolj gnali naprej, ker je tekmovanje, ampak spet nisi pod pritiskom. Nič ni narobe, če ga zdaj ne prehitiš, je pa dobro, če mu prideš blizu (smeh, op. p.).

Najljubše obdobje je bilo zagotovo takrat, ko smo imeli še v ekipi Jana Žumra. On me je ogromno naučil o treningu, na koncu pa sem bila jaz tista, ki sem malce naprej predajala znanje tudi preostalim, ker sem se največ naučila. Drugi so me lovili. To je spet drugačen izziv, ampak sem vedno imela raje, če je bil pred mano ali pa z mano na treningu en fant, ki sem ga lahko lovila.

Drugače pa mislim, da je bilo ključno to zaupanje v trenerja in v njegovo strokovnost, v to, da sem točno vedela, zakaj je katera vaja v načrtu in zakaj v enem obdobju delamo to, v drugem to. Veliko sva se pogovarjala, veliko mi je razlagal, jaz sem bila odprta za te informacije in to je bilo po moje ključno za ta napredek in konec koncev tudi, da sem toliko časa zdržala. In pa spet njegovo znanje, kar z njegovim načinom treninga, raziskavami in trudom, ki ga je on vložil v ves ta proces, vse to je bilo ključno, da se mi je uspelo vrniti po operaciji Ahilove tetive in potem spet po porodu. To so taki zahtevni izzivi.

Trenerstvo je ne zanima. Foto: Reuters Akumulirali ste ogromno znanja, ogromno izkušenj, imate kakšno željo to predajati naprej?

Ja in ne. Nimam želje biti trenerka. V tem se nekako ne vidim in res zelo uživam v odnosih z javnostmi na tem področju. To, kar sem študirala, in v tem bi rada gojila kot svojo drugo kariero. Po drugi strani se mi pa zdi škoda, da ne bi izkoristila tega znanja in ga ne predala naprej. S trenerjem sva se večkrat pogovarjala o načinih, kako bi ga mogoče lahko, ampak nama še ni uspelo zares priti do rešitve. Bi se mogoče lahko jaz tukaj nekaj vključila, pa tudi njemu pomagala predajati naprej to znanje? Se mogoče vidim bolj v kakšni svetovalni vlogi za te atlete čisto na vrhunski ravni. To bi mi bilo zanimivo. Ali pa mogoče tudi kak čisto poletni kamp za čisto čisto mlade. Vmesni del pa raje ne.

Se pravi, da so eni aspekti vrhunskega športa, ki jih človek z veseljem pusti za seboj?

Da postaneš trener, sploh dober trener, moraš biti res človek za to. Praktično odrekaš se enako, če ne še več kot športnik. Enako je potovanj, enako so vsi konci tedna zasedeni, popoldnevi, celi dnevi ... Jaz sem imela zdaj 20 let tega in je dovolj. Če bi hotela iti naprej v trenerske vode, bi mogla to peljati še naprej. To mi ni izziv. Pa tudi rada delam z ljudmi, ki imajo željo. Za tisti vmesni del pa se mi zdi, da nimam značaja oziroma potrpljenja za neko filtriranje, kdo bi in kdo ne.

Kaj pa počnete za rekreacijo?

"Večkrat se sprašujem, kako bi potekala moja kariera, če nas tistega 2020 ne bi ustavila pandemija, ker sem bila takrat konec leta 2019 res na vrhuncu." Foto: Anže Malovrh/STA Uh, zdaj se kar lovim (smeh, op. p.). Imam zelo veliko znanja o tej neki fizični pripravljenosti. Tudi o treningu v takih in drugačnih razmerah, prilagajanju, improvizaciji. Ni, da ni. Ampak vseeno bom pa morala najti način, ki mi ustreza. In terminsko in čist tip vadbe. Zdaj, v teh 14 dneh sem preizkusila že marsikaj. Med drugim sem šla na Šmarno goro, kar je bila ena obljuba možu, pa jo bom zdaj morala verjetno še kar večkrat izpolniti. Ja, moram priznati, da to mi ni ravno v veselje, ampak glede na to, da živim blizu, se bom potrudila. Pa mogoče mi bo kdaj priraslo k srcu. Je učinkovito, tako da ta del je v redu. Želim se naučiti nekoliko bolje igrati tenis, ja, to je recimo ena želja zdaj za drugo kariero. Zelo uživam tudi v fitnesu. Za zdaj se zelo držim tega svojega programa, ker sem v času kariere trenirala v malo zmanjšanem obsegu, ampak ga že počasi tudi prilagajam v smislu ponovitev, pa kake nove vaje dodajam.

Nisem še tekla, odkar sem uradno zaključila, mislim, vsaj ne zares. Ampak mislim, da bom. Vseeno si želim ohranjati formo, tako da bom vsaj enkrat na teden ali pa enkrat na dva tedna še šla na štadion, ali pa nekaj podobnega, da bom tudi to ohranjala. Konec koncev, moja hčerka Zara kaže zelo velik interes za tek, tako da če bom hotela še nekaj časa držati korak z njo, bom morala kar obdržati formo. Ja, malce se še lovim, spoznavam. Šla sem tudi na dve vodeni vadbi. Obe sta bila zelo kardio usmerjeni, kar je bilo kar veliko trpljenje. Ampak spet učinkovit trening v slabi uri, tako da se splača potrpeti.

Tudi vaš mož je nekdanji atlet, prav zanimivo pa bi bilo, če bi vaško hčerko zdaj povleklo v odbojko …

(Smeh, op. p.) Ja, midva sva se hecala, da mogoče je ravno tenis neka vmesna varianta, kjer bi lahko izkoristila gene. Zaenkrat kaže, da bo kar visoka po možu. To sicer za tenis ni nujno, ampak po moje zna priti prav. Hitrost … mislim, rada se giba, zaenkrat deluje tudi kar vzdržljiva, bolj kot hitra, moram reči, kar je kar presenetljivo. Zelo rada gre na štadion. Zaenkrat kaže, da je njena vzornica Neja Filipič, zelo rada jo posnema, zelo rada skače v mivko, mogoče bo pa to to.

Ena stvar, ki jo malce obžalujem je, da nikoli nisem poskusila s skokom v daljino, ker sem vedno imela zelo dober odriv. Bila sem hitra, in če bi to dvoje znala združiti, mislim, da bi bili rezultati lahko dobri, ampak sem prepozno začela trenirati, nisem dala čez te faze, ko bi preizkusila vse discipline. Tako sem se usmerila v šprint. Ne da je bilo prepozno, ampak potem, ko mi je enkrat šlo dobro, nekako ni bilo smisla nekaj mešati. Ampak čisto iskreno se mi zdi, da bi imela tam mogoče še boljše možnosti za preboj v svetovni vrh.

Marija Šestak je kraljica slovenskega troskoka. Mihalinec Zidar obžaluje, da se v karieri ni posvetila tudi tej disciplini. Foto: Peter Kastelic/AZS V troskoku nam je pa Marija Šestak postavila težko dosegljive standarde (15,08 metra).

O, ja, v troskoku zagotovo. Še lep čas bodo težko dosegljivi.

Sicer pa so šprinterji zgodovinsko gledano vselej tudi skakali, morda to v zadnjih letih z vse večjo specializacijo nekoliko izginja, a povezava je logična.

So še tudi zdaj primeri, čeprav mogoče bolj obratno, da se kakšna 'daljinašica' odloči iti v šprint. Isto je pri fantih. Ampak mislim, da povezava zagotovo je, pomaga, če se v mlajših letih priučiti vsaj te osnovne tehnike skoka v daljino, da ti potem ni treba začeti iz nič. Ampak dobro, saj sem tudi v šprintu imela zelo lepo kariero, tako da to zdaj ni neko strašno obžalovanje. Večkrat smo se kaj pohecali v tej smeri.

Pa kaj res obžalujete? Vas kaj preganja tu pa tam?

Nič takšnega, kar bi lahko naredila drugače. Ampak večkrat se sprašujem, kako bi potekala moja kariera, če nas tistega 2020 ne bi ustavila pandemija, ker sem bila takrat konec leta 2019 res na vrhuncu. Tudi treningi so šli v pravo smer, vse je bilo super. Tisto leto bi morala biti olimpijske igre in jaz sem res čutila, da bo to moje leto. Potem je prišla ta pandemija in nismo smeli trenirati na štadionih. Iskali smo alternativne rešitve. Takrat so se mi začeli ponavljati težave z Ahilovo tetivo, sploh zato, ker smo trenirali na pesku in v gozdu po koreninah. Vse to ni bilo v redu za moje tetive. To se mi je potem nekako 'zaciklalo'. Tisto sezono 2021 je bilo na 60 metrov sicer še v redu, ker sem bila fizično najbolje pripravljena kadarkoli, ampak sto, 200 metrov je pa že umetnost. Potrebuješ pa malo več sproščenosti v koraku in s temi poškodbami in bolečinami sem to malo izgubila. Preveč je bilo vse na silo. In ja, tista sezona je bila potem najslabša.

Želim si, da bi se ta del odvil drugače. V tistem obdobju smo naredili največ, kar se je dalo. Bili so hujši problemi na svetu, ampak če pogledam samo nase, pa se večkrat vprašam, kaj bi bilo, če bi bilo drugače. Takrat sem bila 16. na svetovni lestvici. Imela sem odprta vrata na vse najboljše mitinge. Tisto sezono sem tudi tekla na diamantni ligi, kar je v šprintu kar dosežek, če ti uspe priti zraven, in verjamem, da bi se mi odprle še druge priložnosti. Ampak ja, potem sem se pa nekako odločila za materinstvo, pa je bila ta druga smer boljša, recimo drugi del življenja se je začel razvijati.

Takrat so bile tudi te tokijske igre zaznamovane s tem covidom-19 in ste bili prikrajšani za tisto pravo olimpijsko doživetje.

Nobene moje olimpijske igre niso bile prav tipične. V Riu so nas strašili z ziko, če se spomnite. Pa se tudi veliko ljudi ni odločilo za potovanje tja. Tam so bile, sploh v dopoldanskem dnevu, tribune kar prazne. Spomnim se tudi, da se je takrat govorilo, da so bile karte predrage, sploh za domačine. In ja, to je bil minus, da tudi takrat tista izkušnja ni bila čisto idealna, bolj polne tribune smo imeli na svetovnih prvenstvih. Tokio pa je bil tako ali tako čisto specifičen. Po svoje sem vesela, da sem lahko bila tam zraven, ampak ni bilo navijačev, pa mogoče je bil to še najmanjši del. Celo življenje v vasi je potekalo drugače.

Pravega olimpijskega duha (še) ni občutila, v Riu so jo strašili z ziko, v Tokiu s covidom. Foto: www.alesfevzer.com

Pa tudi Japonci niso ravno znani po tem, da bi popuščali in improvizirali, zelo striktno so uveljavljali vse omejitve …

Res je bilo zelo striktno, ampak po drugi strani so bili verjetno takrat oni tudi edini, ki so te igre lahko izpeljali pod takimi pogoji. Ker je kljub vsemu pač vse funkcioniralo. Na koncu je bilo vse v redu, ampak ja, ni bilo pravega olimpijskega vzdušja v vasi. Ni bilo nekega druženja. Poanta olimpijskih iger pa je tudi v sklepanju novih prijateljstev, spoznavanje novih kultur. Vsega tega ni bilo. Nikoli nisem imela izkušnje te slovenske hiše, da bi videla, ko pridejo še slovenski navijači. Tega čara olimpijskih iger, ki se dogaja izven samih tekmovališč, nisem doživela. Ampak kar zadeva tekmovanje, je bilo to ... Saj konec koncev, ko stopiš na štadion, je lepo, če buči, je en tak poseben občutek, ampak takrat si tako ali tako osredotočen nase, si v nekem svojem mehurčku.

Ampak za vas v tem pogledu ni še nič izgubljenega, te olimpijske čare boste imeli priložnost spoznati kot funkcionarka OKS.

To je res. Že lani, potem ko sem se poškodovala že zelo na začetku sezone, pa mi je sicer zelo dobro kazalo za te tretje olimpijske igre. Sestra je načrtovala, da bi me prišla pogledat, potem na koncu me je prepričala, da sem šla z njo, kljub temu, da nisem tekmovala. Šli sva pogledat atletiko, finale moške 'stotice', 'beach volley' pa našo odbojkarsko reprezentanco in moram reči, da je bila to zelo zanimiva izkušnja z druge strani. Ker te igre v Parizu so pa res bile vse to, česar jaz nisem doživela na svojih dveh, tako da sem recimo tudi to izkusila. Zdaj jih bom pa lahko še s te tretje strani.

Celovita olimpijska izkušnja, to pa res zelo redko kdo.

Najbrž res.

Preberite še:

Sportal Tilen Bartol na novi poti: Zagotovo je bolj zahtevno, kot sem si predstavljal #video

Sportal Pot Gregorja Krušiča, ki ni bila preprosta

Sportal Obetaven nogometaš, ki je uspešen družinski posel zamenjal za družbena omrežja

Sportal Ana Kobal Philp: Odhod v ZDA je bil šok, a hkrati najboljša odločitev v mojem življenju

Sportal Nekdanji moštveni kolegi Rogliča in Pogačarja: Kdo je danes Pogijev maser, vodja laboratorija, triatlonec …

Sportal Od smučarskih skokov do razvoja opreme za svetovne rekorderje: zakaj je Urban Remic zapustil tekmovalne skoke?

Sportal Jan Žumer: Sem zadnji Slovenec, ki je preskočil osem metrov, in zato sem malo žalosten #video