Sobota, 30. 8. 2025, 4.00
28 minut
Paratekač z navdihom
Kristijan Tramte: Če sem preživel poskus samomora, mi je življenje očitno namenilo posebno nalogo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,94
23-letni Kristijan Tramte je po neuspešnem poskusu samomora, v katerem je ostal brez dela okončin, našel novo luč v življenju. Danes se ukvarja s tekom, njegov cilj pa je nastop na paraolimpijskih igrah v Los Angelesu leta 2028.
"Če sem preživel poskus samomora, mi je življenje očitno namenilo posebno nalogo," je prepričan Kristijan Tramte iz Javorniškega Rovta nad Jesenicami, ki je marca 2019 pri 17 letih v trenutku obupa skočil pod vlak in poskušal končati svoje življenje. Nesrečo je preživel, a ostal brez dela okončin. Ko se je skozi terapije, psihološko pomoč in globoke pogovore s samim sabo spet začel sestavljati, je spoznal, da mu je dano živeti, in to tako, da bo lahko navdih drugim. "Želim biti luč za druge, pokazati, da obstaja izhod," pravi energični Gorenjec, ki je leta 2021 povsem po naključju odkril tek, ki je postal središče njegovega vsakdana. Danes pri 23 letih sanja o nastopu na paraolimpijskih igrah v Los Angelesu leta 2028, a pot do tja ni odvisna le od trdega dela in neomajne predanosti. Kristijan potrebuje profesionalno tekaško protezo, ki bi mu omogočila, da v popolnosti izkoristi svoj potencial. Pri tem mu lahko z donacijo pomagate tudi vi. Proteza stane 13 tisoč evrov.
Kristijan Tramte je dokaz, da življenje piše najbolj neverjetne zgodbe, tudi tiste, ki se začnejo v na videz brezizhodnih situacijah. Ko je pred šestimi leti v trenutkih obupa v zgodnjih jutranjih urah na Slovenskem Javorniku skočil pod vlak in izgubil desno roko in nogo, ter dlan na levi roki, je bil prepričan, da je konec. A prav neuspešen poskus samomora je postal njegova nova priložnost. Danes je pri 23 letih tekač, ki navdihuje. Trenira pod okriljem izkušenega maratonca in tekaškega trenerja Romana Kejžarja, sanja o nastopu na paraolimpijskih igrah v Los Angelesu in hkrati dokazuje, da ima vsak še tako brezizhoden položaj izhod. Njegovo življenje je transformacija iz obupa v luč za druge. Da bi svojo tekaško priložnost lahko izkoristil kar najbolje, Kristijan potrebuje novo športno protezo. In tukaj mu lahko z donacijo vsi skupaj priskočimo na pomoč. Kristijana lahko spremljate na Instagram profilu Instagram.com/limitlesskristijan.
Na treningu s Kristijanom Tramtetom (foto: Ana Kovač)
Intervju: Kristijan Tramte
Ste si kdaj predstavljali, da boste nekoč tekač?
Ne, nikoli. Tudi takrat, ko sem še imel vse okončine, na to nisem niti pomislil.
Menda ste tek odkrili po sili razmer, potem ko ste stekli po pomoč, ko je vaš prijatelj doživel epileptični napad.
Res je, kolega je doživel epileptični napad, in ker nikogar drugega ni bilo zraven, sem sam stekel po pomoč. Takrat sem prvič ugotovil, da imam kljub protezi v sebi potencial za tek.
Zdi se, da vam je iz najtežjega položaja uspelo potegniti največ. Pravzaprav vam je prav poskus samomora spremenil življenje, in to na bolje, ne glede na to, kako čudno se to morda sliši. Kako vi danes gledate na to?
Se strinjam. Na svoje življenje gledam kot na transformacijo. V življenju so izzivi in ne preostane nam drugega, kot da jih rešimo. Prej tega nisem vedel, zdaj vem.
Tudi vi ste se pred leti znašli pred izzivi, ki so se vam zdeli preveliki in nerešljivi. Kako ste se počutili, ko ste se v bolnišnici zavedli, da ste preživeli poskus samomora.
Bil sem precej nesrečen. Tolikokrat sem že poskusil, a mi ni nikoli uspelo. Po drugi strani pa sem si začel misliti: če sem preživel toliko poskusov samomora, mi je življenje očitno namenilo posebno nalogo.
Ste sami prišli do tega zaključka ali po pogovorih s terapevti?
Skozi terapije in sodelovanja s psihologi vseh vrst in ogromno dela na sebi sem sam prišel do tega zaključka.
V podcastu pri Marku Robleku Zagret za tek ste dejali, da bi bili radi svetla luč za tiste, ki ne vidijo izhoda iz teme.
Da, imam ogromno izkušenj, bil sem tudi na psihiatriji in dobro vem, kako mladi razmišljajo. Mnogi, ki so poskušali narediti samomor, v resnici niso želeli umreti. Šlo je za klic na pomoč, za iskanje pozornosti. Da, sam želim biti luč za druge, pokazati, da obstaja izhod.
V času zdravljenja na psihiatriji sem bil telesno v najslabši koži – brez dlani, roke in dela noge –, vendar mislim, da sem s svojimi pogovori mnogim odprl oči. Poskušal sem pokazati, da stvari niso tako brezizhodne, kot se včasih zdijo na prvi pogled. Vedno obstaja rešitev, le poiskati jo moramo. Včasih je dovolj, da na problem pogledamo iz druge perspektive. Če se vprašamo, zakaj so nam določeni izzivi sploh namenjeni, mislim, da gremo z ugotovitvami lažje skozi življenje.
Se kdaj spomnite na 11. marec 2019 ali ste ga povsem potisnili v pozabo?
Ne, večkrat se spomnim, tudi tistega dne se zelo dobro spominjam. Zgodilo se je ob ob 6.05. Vsega se natančno spomnim. Spomnim se tudi, kako je strojevodja pritekel do mene, ko je videl, kaj se je zgodilo. Vedno se mi je zdel zelo resen človek, nikoli si ne bi mislil, da bo zajokal, ko me bo zagledal.
Spomnim se tudi, da sem si, ko je vlak zapeljal nazaj in sem zagledal svoje razmesarjene roke in noge, rekel: Okej, vsaj leva noga mi je ostala.
Kmalu so prišli reševalci, enega od njih sem celo poznal. Odpeljali so me v bolnišnico na Jesenicah, kjer so mi dali injekcijo in sem zaspal. Prebudil sem se na UKC Ljubljana. Ko sem se zbudil, sem bil prepričan, da sem v Nemčiji, zato sem začel govoriti angleško – ne vem, zakaj, a tako je bilo. Pojasnili so mi, kaj se je zgodilo, nato pa sta prišla še starša in sem moral dogodek razložiti tudi njima.
Takrat sem bil že brez roke in dlani na levi roki, na nogi pa sem imel amputiran le gleženj, a so mi jo pozneje dodatno odrezali zaradi proteze.
Vam je med rehabilitacijo na URI Soča kdo predstavil športe, s katerimi se boste še vedno lahko ukvarjali?
Na Soči sem – mislim, da je bilo maja istega leta na dan invalidov – spoznal Darka Đurića (uspešnega paraplavalca in motivacijskega govorca, ki smo ga pred časom gostili v rubriki Druga kariera, op. a.). Videl sem ga v bazenu, ga šel pozdravit in spomnim se, da mi je rekel: "Če bi bil na tvojem mestu, bi šel lažje skozi življenje." Ciljal je na tisto mojo nogo, ki je še vedno cela.
Kar zadeva moje športno udejstvovanje, sem imel na Soči učitelja Andraža, ki je na rehabilitacijskem institutu vodil šport, in on mi je uredil, da sem začel plavati na bazenu v Radovljici, in to pod vodstvom istega trenerja, kot ga je imel Darko.
Kako dolgo ste potrebovali, da ste po amputaciji začeli pozitivno razmišljati?
Po nesreči sem si mislil: če si ne morem vzeti življenja, sem očitno nesmrten. Usoda mi je verjetno namenila nekaj drugega. Takrat sem začel meditirati, hodil sem na fizioterapijo in delovno terapijo, se posvečal športu in pri tem sproščal svojo agresijo. Od tistega trenutka naprej se je moje življenje obrnilo v pozitivno smer. Začel sem paziti tudi na prehrano – jedel sem izključno zdravo hrano brez sladkorja, kar je zelo dobro vplivalo name.
Ste obiskovali psihologa?
Da, šest let sem hodil k psihologu Dušanu Rutarju, ki dela na zavodu Cirius v Kamniku, izobraževalni ustanovi za izobraževanje in rehabilitacijo invalidne mladine, kjer sem zaključil srednjo šolo. Ugotovil sem, da kljub hendikepu lahko počnem marsikaj. Sem tip človeka, ki bi nekomu, ki bi želel poudarjati moje omejitve, na vsak način poskušal dokazati, da nima prav.
Prej sva že omenila, da ste leta 2021 ugotovili, da imate potencial za tek. Kdaj ste potem prišli do ideje, da bi se resneje začeli ukvarjati s tekom?
Že dan po tem dogodku sem šel do profesorja za šport na Ciriusu, ki me je odpeljal na tekalno stezo. Začela sva opravljati zmerne treninge, a kmalu sem si želel vedno več. Od takrat naprej sem tekel povsod, kjer mi je proteza to dopuščala. Od 1. januarja letos sodelujem s tekaškim trenerjem Romanom Kejžarjem, s katerim zelo resno trenirava.
Zelo kmalu pa sem ugotovil, da me trenutna proteza pri teku še vedno precej omejuje. Ne omogoča mi dovolj visoke hitrosti niti optimalnega izkoristka povratne energije, zato zdaj zbiram sredstva za novo tekaško protezo, ki stane nekaj več kot 13 tisoč evrov.
Če bi želeli Kristijanu pomagati pri nakupu nove tekaške proteze, to lahko storite z donacijo na:
Društvo Sonce
Podbrezje 150
4202 Naklo
Davčna: 52566161
Trr: si56 6000 0000 0389 138 (sklic: za Kristjanovo tekaško protezo)
Lon Kranj
Zastopnik: Darko Đurić
Katera tekaška razdalja vam najbolj ustreza?
S trenutno protezo lahko tečem na razdaljah pet in deset kilometrov, a verjamem, da bom z boljšo protezo postal konkurenčen tudi na krajših razdaljah, na sto, 200, 400 in 1.500 metrov. Posebej zanimivo je, da se v moji kategoriji (T63 – brez noge) nihče ne ukvarja z razdaljo pet kilometrov. Prav to pa bi, kot sva ugotovila z mojim sotrenerjem Igorjem Erženom, lahko postala moja priložnost.
Vaš cilj je uvrstitev na paraolimpijske igre v Los Angelesu. Kakšne tekaške discipline bodo tam na sporedu?
Tek na sto in 200 metrov, 400 in 1.500 metrov, upamo, da bo na programu tudi tek na pet kilometrov.
Kaj počnete, ko ne tečete, kaj vas še zanima?
Oktobra začnem študij na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Upam, da mi bo šlo.
Kaj pa finančni vidik? Kako pokrivate stroške, ki nastajajo s tekom?
Nekaj sredstev sem dobil iz programa Botrstvo, imam tudi štipendijo, ukvarjam se s 3D-tiskom, izdelujem računalniške programe. Vse, kar zaslužim, namenim teku in zdravi športni prehrani. Izpita za avto žal nimam, ker so stroški zanj previsoki, pa tudi avta s prilagoditvami si ne bi mogel privoščiti. Trenutno vse finance vlagam v svoje zdravje in šport.
Kakšne tekmovalne cilje ste si zadali v letošnji sezoni?
Oktobra bi rad nastopil na Ljubljanskem maratonu. Tam sem tekel že lani in deset kilometrov pretekel v 63 minutah, letos pa je moj cilj 40 minut.
Kam se obrniti na pomoč v primeru stiske?
Kadar je posameznik v hudi stiski, njegov izbrani zdravnik pa ni dosegljiv, se lahko obrne na dežurnega zdravnika, dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice, reševalno službo (112) ali urgentno psihiatrično ambulanto v kateri od psihiatričnih klinik.
Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik sta 24 ur na dan na voljo na telefonski številki 116 123.
Telefon za otroke in mladostnike Tom je od 12. do 20. ure na voljo na številki 116 111. Od 19. do 7. ure je na telefonski številki 01 520 99 00 na voljo klic v duševni stiski.
Društvo SOS-telefon za ženske in otroke žrtve nasilja je vsak dan 24 ur dostopno na telefonski številki 080 11 55.
