Klara Lukan: Tek na dolge proge je v bistvu trpljenje na dolge proge

Danes 24-letna Šentjernejčanka Klara Lukan je obenem ena najbolj obetavnih in že ena najbolj uveljavljenih slovenskih dolgoprogašic. Svetu se je glasno in jasno predstavila že leta 2019, ko je na Švedskem postala evropska prvakinja do 20 let v teku na 5.000 metrov. Odtlej je samo še napredovala in beležila številne odmevne rezultate, leta 2021 postala še evropska podprvakinja na 5.000 metrov do 23 let, pa sicer neuspešno nastopila na svojih prvih olimpijskih igrah v Tokiu. Poleg tekov na pet in deset kilometrov, na stezi in na cesti, ljubi tudi kros, kjer prav tako žanje uspehe, ima srebrni medalji z evropskih prvenstev do 20 in do 23 let v letih 2019 in 2021, spotoma pa je podrla še številne slovenske državne rekorde.         

Naravnost izjemno je za zdaj tudi njeno tekmovalno leto 2025. Začela ga je s serijo odličnih nastopov na cestnih tekih, februarja v Monte Carlu zasedla tretje mesto na 5 km, pa izboljšala svoj državni rekord in s tem dosegla tudi normo za septembrsko svetovno prvenstvo v Tokiu. Teden dni kasneje je za skoraj pol minute izboljšala svoj državni rekord še na dvakrat daljši cestni razdalji v Valencii in za pičlih šest sekund zgrešila evropski rekord. Aprila je na evropskem prvenstvu v cestnih tekih osvojila bronasto kolajno na 10 km, pred natanko tednom dni na atletskem mitingu na Dunaju pa se je v teku na 5.000 metrov prvič v karieri spustila pod mejo 15 minut tudi na atletski stezi in zmagala. Jasno, z novim državnim rekordom, ki zdaj znaša 14 minut, 56 sekund in 50 stotink.

Letos je na evropskem prvenstvu v cestnih tekih v Belgiji osvojila bronasto kolajno. Foto: Reuters

Državne rekorde si lasti še na 2000 metrov, 3000 metrov, 3000 metrov na kratkih tekališčih (ali v dvoranskih tekih po starem), pa seveda na 5.000 metrov na prostem in v dvoranah ter na pet in 10 kilometrov v cestnih tekih. Počasi se spogleduje z daljšimi razdaljami, 10.000 metrov, polmaratonom in maratonom, kjer na vrhu slovenskih lestvic vseh časov (še) kraljuje Helena Javornik. Vprašanje pa je, kako dolgo še bo, saj Klara Lukan šele prihaja v svoja najboljša tekaška leta, za njo pa že prihaja Liza Šajn, ki je Klarina partnerica na treningih in po besedah gostje današnjega Sobotnega intervjuja celo bolj nadarjena za najdaljše tekaške preizkušnje.

Lukan se je leta 2017 z rodne Dolenjske preselila v Ljubljano, takrat pa zamenjala tudi trenerja. Njen prvi v matičnem klubu AK Šentjernej, Elvis Antončič, ji je predlagal Tevža Korenta, ki je v ljubljanskem Massu vodil še eno odlično slovensko dolgoprogašico Marušo Mišmaš. To sodelovanje traja še danes, je pa Lukan od leta 2020 članica celjskega Kladivarja.      

Letos kot po tekočem traku padajo osebni rekordi, ki so večinoma tudi državni rekordi. Kar preveč jih je, da bi jih našteval, ampak zakaj letos?

Zakaj letos? V bistvu odgovora na to vprašanje nimam. Vse se je nekako sestavilo. Pot do vrhunskih rezultatov je dolga. To ne pride čez noč. Menim, da se letos kaže ves trud zadnjih petnajstih let, ko se ukvarjam s tekom oziroma atletiko. Tako da je samo skupek vsega truda zadnjih let.

Lahko rečemo, da je tek na dolge proge disciplina za bolj zrele ljudi, nekoliko bolj izkušene? Konec koncev gre za ogromno taktike ...

Zagotovo, in to tako z vidika fizične kot tudi predvsem psihične ravni. Tek na dolge proge je v bistvu trpljenje na dolge proge. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da če primerjam samo sebe izpred petih ali pa šestih let, ko sem dobila evropsko medaljo na 5000 metrov, bi rekla, da sem zdaj za nekaj razredov bolj zrela tekmovalka, kot sem bila takrat. Ampak to je proces in zdi se mi, da je to čisto normalno. Športnik se izoblikuje prek izkušenj – ne samo tekmovalnih. Večkrat ko greš iz cone udobja, večja je možnost za uspeh in večja je tudi možnost za neko dozorelost. Tisti, ki mislijo, da bodo pri petnajstih letih dosegli svoj maksimum, se slepijo. Pot do vrhunske članske kariere je dolga.

O najbolj travmatičnem teku v karieri:

Se pravi, da na neki način prihajate v najboljša leta za svoje discipline?

Ja, zagotovo. Menim, da še nisem tam in da mi manjka še vsaj pet let. Mogoče bom v svoji optimalni formi čez kakšnih pet let, ko bom šla proti tridesetim, ampak odvisno, za kaj točno se bom specializirala. Zdi se mi, da so optimalna leta za maratonski tek še malo kasneje, ker je treba s treningom zgraditi bazo, da je telo potem sposobno toliko časa zdržati v nekem takem zares močnem tempu. Nisem še tam, ampak stopam po tej poti.

Vas torej vleče tudi v daljše razdalje, deset kilometrov, polmaraton, maraton?

Prav gotovo. Letos jeseni se bom prvič preizkusila na polmaratonu, potem pa bom videla, kakšni bodo občutki oz. kakšna bo izkušnja. Zdi se mi, da imam potencial za dolge proge, ker mam močnejšo vzdržljivostno komponento kot hitrostno.

Vesela sem, da sem imela tako dobra trenerja – do zdaj sem imela v bistvu samo dva trenerja –, da sta me usmerjala tudi v to in razvijala hitrost, ki bi jo v prihajajočih letih zelo težko razvila. Tega se ne da nadoknaditi, ker se razvije v mladostnih letih, kasneje pa gre bolj za vzdržljivost.

Letos ste na Dunaju podrli rekord, prebili mejo petnajstih minut v teku na 5000 metrov …

Ja, pred nekaj dnevi.

Čestitke!

Hvala.

Ampak po tem dosežku ste si nekako oddahnili, rekli ste: "Končno mi je uspelo tudi na stadionu." Zakaj je na stadionskem krogu težje kot na cesti, kjer ste ta mejnik prebili že pred časom?

Po mojem mnenju predvsem zaradi monotonega ponavljanja krogov. Čeprav občinstvo – sploh na takih mitingih, kot je bil ta – na stadionu pripravi zelo dobro vzdušje, mi dinamika, različne proge in tudi tek v mešani konkurenci dajejo dodatno energijo oziroma razbremenitev, da se lažje prebijem skozi bolečino.

Dinamika je na cesti nekoliko bolj izražena kot na stadionu in ravno zato sem bila tega rezultata pod 15 minutami še toliko bolj vesela. Zdaj sem že kar nekaj tekov tekla okrog 15 minut, na stadionu pa še ne pod 15 minutami. To je zame dokaz, da sem dosegla preboj – predvsem mentalni preboj, saj verjamem, da sem fizično bila že dlje časa sposobna odteči pod 15 minut. A morajo se iziti vsi pogoji, tudi kar zadeva konkurenco, zunanje pogoje, počutje, dnevno formo. Noben rezultat ni samoumeven. Čeprav sem letos v Monaku odtekla kar 15 sekund pod mejo 15 minut, ni mogoče podcenjevati te meje tudi na stadionu. Vsakega uspeha se moramo veseliti in ga ne jemati za samoumevnega.

So še kakšni drugi dejavniki na cesti, mogoče spusti, vremenski pogoji, ki lahko gredo tekmovalcem malo bolj na roko?

Težko rečem, saj je vsaka cestna tekma svoja zgodba. Proge so zelo različne. Dejstvo je, da tekmujem na certificiranih progah, tako da se potem tudi rezultat prizna. Tudi pogoji, kar zadeva naklone, so regularni, sicer niti ne bi šla na tekmo, ki bi imela prevelik spust. Če se rezultat ne bi priznal, ne bi imelo smisla. To, da tečem z moškimi, je v bistvu privilegij. V svojem tempu teče toliko moških, da ne zmanjka dinamike. In to me razbremeni.

Slabost cestnih tekov je ta, da imaš zaradi vseh teh privilegijev, da lahko tečeš, lahko tudi svoje partnerje, pomagače, a so proge daljše. Proga ni nikoli dolga točno pet kilometrov ali pa točno deset kilometrov. To izračunavajo z nekimi faktorji in ponavadi so proge tudi do 60 metrov daljše.

Pogleduje tudi proti najdaljšim tekaškim disciplinam, a šele dobro vstopa v najprimernejša leta zanje. Foto: Guliverimage

Se pravi, da če preračunamo, so vaši časi mogoče še boljši?

V bistvu da. Po uri sodeč so še boljši. Ampak tako pač je.

Imate kakšno številko že v glavi? Kakšen cilj? Kam se spustiti?

Mogoče. Konkretnih ciljev niti ne, ker si za vsako sezono s trenerjem postaviva mikrocilje. Nimam ultimativnega cilja, recimo dobiti medaljo na olimpijskih igrah. O takih številkah oz. takih uspehih se ne pogovarjam, saj vem, da če bi se kaj takega zgodilo, bi moralo biti vse popolno. Konkurenca je brutalna, sploh afriška. Tako da jaz si cilje postavljam postopoma in poskušam biti realna. Govoriti, da bom jutri zmagala na olimpijskih igrah, je nespametno, ker vem, da nisem niti približno ne fizično ne mentalno sposobna, da bi dosegla kaj takega.

Mogoče bi lahko rekla, da bi se na deset kilometrov rada enkrat spustila okrog meje 30 minut. To bi bilo zelo vrhunsko. Včasih se mi je zdela ta številka nedosegljiva, ampak zdaj sem ugotovila, da z letošnjim prebojem niti nisem tako daleč. Tako da – če bi napredek šel v tej smeri in če bi se mi vse izšlo, bi se mogoče lahko spustila tudi pod 30 minut.

Kakšni pa so napredki na dolgih progah? Najbrž niso skokoviti, sploh pa ne na najvišji ravni.

Iz lastnih izkušenj ne morem reči, da so bile kakšno sezono stagnacije. Zdi se mi, da sem napredovala iz sezone v sezono – tudi leta 2022, ko sem bila poškodovana in pol leta brez teka. Imela sem stresno frakturo, a sem se v treh mesecih vrnila v najboljšo formo. Je pa res, da sem ves čas garala.

Zelo sem hvaležna, da imam tako dobro ekipo, sploh trenerja, ki me vedno usmerja, zato gre tudi njemu velika zahvala za ves napredek. On nas konstantno spravlja v cono nelagodja in neprestano spreminja način treninga, kar je po mojem mnenju velik dejavnik pri tem. Mnogi trenerji dolga leta delajo po istem sistemu, tega se potem telo navadi in ni napredka. Po mojem mnenju vse skupaj postane monotono, zato tudi ni več tistega stimulusa. Pri nas pa se mi zdi, da niti en trening ni enak drugemu in to me izredno veseli, ker tako ostanem bolj motivirana.

Zdi se, da vam ta raznovrstnost veliko pomeni, saj se ukvarjate s krosom, tekom na 3000, 5000, 10000, načrtujete polmaraton, na 3000 metrov z zaprekami ste tudi že tekli … Je to pomemben dejavnik v vašem pristopu?

Ja, zagotovo, ravno ti novi izzivi me ženejo naprej. Če bi konstantno delala eno in isto stvar, bi se hitro naveličala. Zdi se mi, da to velja tudi na drugih področjih življenja. Če človek ponavlja eno in isto stvar, izgubi motivacijo in se ne trudi več tako. Tukaj pa sem res konstantno postavljena pred neznane izzive. To je zame gonilna sila, da se vedno znova premagujem. Niti ena tekma ni enaka drugi. Zgodi se lahko karkoli in ravno to je zame čar športa in to poganja mojo strast, to je moj navdih, da nadaljujem. Do zdaj nisem niti enkrat pomislila, da bi vse skupaj izpustila iz rok in rekla, da se tega ne grem več. Niti v času poškodbe. Zelo zanimivo je, da ljudje vržejo puško v koruzo, ko so poškodovani. Jaz v tistega pol leta, ko sem trenirala sama, v tišini, nisem niti enkrat pomislila na konec. Niti enkrat. Samo sledila sem trenerju, mu zaupala in verjela, da se bom vrnila še boljša.

Zlom fibule je zoprna poškodba in prišla je v zelo nepravem času. Tudi svetovno prvenstvo vam je odnesla.

Za poškodbo ni nikoli pravi čas. Vsi športniki se najbolj bojimo poškodb. Vendar menim, da je ta poškodba prinesla tudi nekaj pozitivnega, saj sem se bila prisiljena ustaviti in malo premisliti, kaj si želim. Imela sem čas za samorefleksijo, zato menim, da je ta poškodba prišla z namenom, saj sem se v tistem času res poglobila vase in razčistila pri sebi, kaj je moj namen.

Če zdaj pogledam nazaj, te poškodbe ne jemljem kot nekaj negativnega, ampak kot klic, ki me je ustavil in hkrati tudi zbudil. Zato sem tudi za to poškodbo hvaležna, zavedam se, da poškodbe ne pridejo same od sebe. Očitno sem pretiravala. Poškodbe so neizogiben del športa, sploh na tej ravni, ko se konstantno sprehajamo po robu. In enkrat je očitno preveč. Ampak v tistih trenutkih se pokaže, kdo je zares predan delu. V bistvu se s tem ukvarja zaradi neke notranje namere, ne zaradi zunanjih motivacijskih dejavnikov. Zato so poškodbe po mojem mnenju samo prehod, izziv, ovira, ki jo mora človek premagati, če želi nadaljevati.

Je pa šport krut, v bistvu je več ovir in negativnih trenutkov kot pozitivnih. Ampak ravno zato človek tiste pozitivne še toliko bolj ceni in spoštuje in se jih veseli.

Dvakrat se je že udeležila olimpijskih iger, v Tokiu svojega kvalifikacijskega teka ni končala, lani v Parizu je tekmovala v dveh disciplinah. In obe končala. Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com

Sliši se pa kot kruta šala. Tekač z zlomljeno nogo.

Ja, v bistvu najpomembnejši del telesa (smeh, op. p.). Poškodba se je zgodila ravno na takem mestu, da me pri običajnem premikanju ni ovirala. V bistvu ni bilo nič posebnega, ampak ravno pri tisti dejavnosti, s katero se jaz ukvarjam, me je ovirala. Očitno se je moralo zgoditi.

Kako ste se poškodovali?

Na treningu distanc me je iz distance v distanco bolj bolela noga in občutek je bil, kot da bi imela lažji zvin gležnja. Nič posebnega. Tekla sem normalno in začela me je boleti noga. Trening sem še dokončala in potem sem trenerju pokazala nogo. Rekla sem mu: "Tukaj me boli." On je rekel, da ni videti hudo, niti ni bilo zatečeno.

Morda je šlo za preobremenitev, nenazadnje se zdi vaša tekmovalna sezona nenehna. Pozimi imate krose in cestne teke, pa dvoranske mitinge, poleti je stadionska sezona. V športu pa je počitek ravno tako pomemben kot trening in tekmovanje.

Ja, res je. Letos lahko rečem, da tekmujem konstantno, je pa res, da tekem nimam na tedenski ravni. Pri teku na dolge proge se telo ne more tako hitro regenerirati. Sem v konstantnem tekmovalnem ritmu, je pa seveda poskrbljeno tudi za primerno regeneracijo. Trener ustrezno izpušča treninge, počitek sproti prilagajamo glede na počutje. Včasih sem res utrujena, tudi zaradi stvari, ki si jih zunanji opazovalci morda ne predstavljajo. Recimo, koliko energije ti pobere tudi pot na tekme ali na priprave, pa pomanjkanje spanca. Vsi poleti in  prestopi … Res je naporno in zato se je treba tudi umiriti in spočiti.

Klara Lukan o eno pomembnih orožij slovenske atletske reprezentance na evropskem ekipnem prvenstvu druge divizije, ki ga bo naslednji konec tedna gostil Maribor:

Kdaj pa imate glavni dopust, ki ga vsak človek potrebuje, da se popolnoma izklopi, da morda malce poležava in lenari?

Poležavam nikoli ne. S trenerjem imava enako mnenje, in sicer zagovarjava, da mora tudi dopust biti aktiven. Še vseeno se ukvarjam s športom, ampak takrat treniram brez ure in se sploh ne obremenjujem s tem, koliko treniram, kaj treniram. Takrat tečem za dušo. Ukvarjam se tudi z drugimi športi, kolesarim, plavam, tudi na fitnes me zanese. Čisto po želji, brez kakršnekoli strukture. V bistvu se v tistem času regeneriram.

Odvisno, kdaj je glavna tekma sezone, ampak ponavadi je moj dopust konec septembra, ko je tudi vseh tekem na stadionu konec, potem pa se že začnemo pripravljati na jesensko cestno sezono. Mislim, da bo tako tudi letos, saj je vrhunec sezone septembra s svetovnim prvenstvom v Tokiu.

Se v tem času lahko posvetite tudi kakšni svoji strasti, ki jo drugače zanemarjate? Imate kakšne interese zunaj športa?

Ja, zelo rada berem, rolam, recimo. Čeprav rolam niti ne več toliko, ker je kar malo nevarno ...

Pa saj rolanje je tudi šport.

Ja, ja (smeh, op. p.). In to kar malo nevaren. Ampak do zdaj sem bila zasedena tudi s študijskimi obveznostmi in potem za druge dejavnosti niti ni bilo toliko časa. Rada rešujem tudi križanke.

Jaz sem zelo uživam v športu in izobraževanju. K temu prištevam tudi branje – vsako jutro za splošno razgledanost in sprostitev berem spletne novice. Prav uživam v tem. Rada preberem kakšne strokovne članke, spremljam vse, kar se dogaja po svetu, od politike do geopolitičnih napetosti, podnebja in vsega tega.

Zadnje čase to morda ni tako zelo sproščujoče branje …

"Če ni fokus na lastnem performansu, na lastnem mentalnem, fizičnem počutju, potem tudi ni rezultata. Jaz v prvi vrsti skrbim za to, kako bom samo sebe pripeljala na štartno črto v optimalnem stanju, in se mi mora vsa moja bližnja okolica, recimo družina, zelo prilagajati. To izjemno cenim." Foto: Simon Kavčič Ja, zadnje čase je res napeto. Ampak zame je to sprostitev od športa, da nimam misli konstantno usmerjenih v šport, da ne razmišljam ves čas o tempu, tekmah, treningih, ampak da se posvetim tudi drugim področjem življenja, ker vem, da v življenju ni samo šport. Mogoče mi športniki živimo v mehurčku in večkrat mislimo, da obstaja samo to in nič drugega, ampak ko malo stopiš nazaj in pogledaš iz širše perspektive, vidiš, da je v življenju veliko stvari in tudi hujših stvari, kot sta poraz na tekmi ali poškodba. Poškodba pride in se jo sanira. Če pa pogledamo vojna stanja, ki so trenutno po svetu, lahko cenimo življenje, ki ga imamo v Sloveniji. Treba je pogledati s širše perspektive in se spomniti, da nismo najbolj ubogi. Včasih imamo tak občutek, da se vse krivice dogajajo samo nam.

Neka stopnja fanatizma ali egocentrizma pa je vendarle potrebna za to raven športa.

Ja, to pa. Tudi če ne želimo biti egocentrični, egoistični, je to nujno potrebno. Če ni fokus na lastnem performansu, na lastnem mentalnem, fizičnem počutju, potem tudi ni rezultata. Jaz v prvi vrsti skrbim za to, kako bom samo sebe pripeljala na štartno črto v optimalnem stanju, in se mi mora vsa moja bližnja okolica, recimo družina, zelo prilagajati. To izjemno cenim, ker si res ne morem privoščiti, da bi hodila okrog na dogodke in aktivnosti. To je treba vzeti v zakup in nekatere stvari je treba prilagoditi mojemu življenjskemu slogu. Skozi vsa ta leta sem se tega navadila in to mi očitno ustreza. Drugače se s tem ne bi ukvarjala. To za sabo potegne veliko, veliko je odrekanja, ne samo z moje strani, ampak tudi za tiste, ki so mi blizu, ki me spremljajo, podpirajo.

Za te stvari bo najbrž še čas po karieri. Kariera vrhunskega športnika je vendarle omejena.

Kariera je v bistvu kratka glede na celotno življenjsko dobo. Zato sem si rekla, da bom ta leta, ki so mi še preostala v vrhunskem športu, poskušala maksimalno izkoristiti, potem pa bo čas tudi za druge segmente, ki jih trenutno zanemarjam.

Ampak vseeno pa polagate temelje za drugo kariero. Tudi z izobraževanjem.

Tako je. Izobrazba mi je bila že od nekdaj zelo pomembna. V šoli sem se vedno gnala za znanjem in v končni fazi tudi za ocenami. Vedno sem želela imeti vse urejeno. Zavedam se, kot sem že rekla, da je športna kariera omejena, in točno vem, da to ne bo trajalo v nedogled, zato si je treba pripraviti podlago za naprej. Pa ne samo zato, ker ta šport ne prinaša toliko financ, da bi bila preskrbljena do konca življenja, ampak tudi zato, ker se mi zdi, da se človek mora z nečim ukvarjati, z nečim si mora zapolniti dan. Meni je izobrazba zelo pomembna in zato tudi toliko vlagam vanjo in nameravam vlagati še naprej.

Študirate biokemijo?

Ne, pred dvema letoma sem diplomirala na biotehnologiji, potem sem šla pa na magistrski študij International Business, se pravi mednarodno poslovanje v angleščini na ekonomski fakulteti. Konec maja sem magistrirala. Si pa puščam odprte poti, mogoče tudi za doktorski študij. Zdaj sicer ne razmišljam, da bi se vpisala kam naprej, ampak čutim, da mogoče ostaja še pot do doktorata. Bomo videli.

So to področja, ki vas zanimajo?

Ja, zelo me zanima naravoslovje. Po duši sem naravoslovka, zato sem se odločila za študij biotehnologije, ki je mešanica biologije, kemije, fizike, ki me nekako najbolj pritegne. Potem pa sem se odločila, da bi bilo zelo priročno pridružiti stroko iz podjetništva, ker bi v prihodnosti rada šla v menedžerske vode. Primarno področje pa je vendarle naravoslovje. Kar zadeva podjetništvo, je priročno imeti zraven odprta mnoga vrata. Trenutno je težko reči, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, ampak nekaj stvari imam zastavljenih. Želim si, da bi šla v podjetniške vode na tem strokovnem in poslovnem področju.

Dovolj očiten primer ste, da se da žonglirati tako z izobraževanjem kot z vrhunskim športom. Nekje sem zasledil, da je bil to eden od razlogov, da ste se preselili v Ljubljano iz Novega mesta.

Ja, tako je. Po drugem letniku sem se vpisala na mednarodno maturo, se pravi na program, ki ga izvaja bežigrajska gimnazija. Takrat je bil moj cilj, da bi šla študirat v tujino, in ker je ta program v angleščini, ti odpre mnoga vrata in poskrbi za izboljšavo jezika. Ne vem sicer, kaj me je sploh pritegnilo, ampak sem se odločila za nov izziv. To je bil velik korak, ker sem bila primorana zamenjati celotno okolje. Šla sem v čisto novo okolje, nov razred, nov program. Nenazadnje sem morala menjati tudi trenerja in ekipo, ker na daljavo se takrat ne bi dalo dovolj kakovostno delati. Vedela sem, da se delo na daljavo ne bi dobro končalo, ker je težko sam trenirati in vse usklajevati, tako da sem praktično z danes na jutri spremenila vse svoje življenje in odšla v Ljubljano.

Zelo sem hvaležna, da sem imela takrat pogum in tudi podporo domačega okolja. Če se prav spomnim, je bil oči, ko sva šla na informativni dan v Ljubljano, čisto navdušen nad programom in mi je sam rekel, naj grem novim izzivom naproti in da bom potem videla, kaj bo to pripeljalo. Sta bili pa naslednji dve leti izjemno naporni, ker so na Bežigradu ljudje zelo karierno usmerjeni in mojega športa takrat niso … ne bom rekla, da ga niso tolerirali, ampak ni bilo nekih prilagoditev, privilegijev. Mene so obravnavali čisto tako kot vse druge, v razredu je bila izjemna tekmovalnost in danes so nekateri bivši sošolci zelo uspešni, vpisali so se tudi na prestižni univerzi Oxford, Cambridge. Zdi se mi, da je bilo to tako okolje, kjer nisem imela izgovorov, v katerem sem se morala gnati naprej, sicer bi ostala zadaj.

Takrat so bili na meni izjemno veliki pritiski, ki sem si jih v bistvu dajala sama, ampak nisem imela izbire, ker je tudi okolje od mene zahtevalo, da delam in se konstantno ženem. To je bil velik izziv. Lahko rečem, da me je tudi izoblikoval, ker takrat sem videla, da ni bližnjic in da če človek želi biti uspešen na kateremkoli področju, je za to potrebno ogromno časa, energije, lastne angažiranosti. Takrat sem naredila velik mentalni preskok, ki mi je koristi tudi v športu. Sploh zdaj na dolgih progah. V tem podaljšanem trpljenju se mi zdi, da črpam iz tiste trde kože, ki sem jo pridobila že v srednješolskih letih. Ta gimnazijska izkušnja na mednarodni maturi je bila zelo pozitivna za moj nadaljnji razvoj.

Vročine resnično ne mara. Ta je nevarna sovražnica tekačev na dolge proge. Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com

Zanimivo je, da tudi v akademskem svetu obstaja ta brezobzirna tekmovalnost.

Res je. Tudi tam se tekmuje, kdo bo boljši, kdo bo več povedal, kdo bo imel več znanja, kdo bo več pokazal. Ta tekmovalnost gre z roko v roki s športom. Jaz sem jo ravno prek športa lažje premagovala v študijskih klopeh in tudi obratno. Zdi se mi, da sem se prek športa izoblikovala tudi za razne predstavitve na fakulteti, javno nastopanje, vse to mi je koristilo tudi za večjo samozavest. Po mojem mnenju je z organiziranostjo, strukturo mogoče čisto vse.

Večkrat ste omenili prebijanje skozi trpljenje, premagovanje tega. Vzdržljivostni športi, dober primer je kolesarstvo, so na neki ravni mazohistični. Torej tudi vi vsaj delno torej uživate v tem trpljenju?

Lahko bi rekla, da ja. Ne vem sicer točno, kakšna je klasifikacija, da je nekdo mazohist, ampak zagotovo imam nekaj tega v sebi, zakaj bi sicer sama sebe mučila in v tem še vztrajala. Dejstvo je, da ne morem za niti eno tekmo, na kateri sem dosegla dober rezultat, reči, da je bila lahka. Vedno je bilo težko in vmes sem se spraševala o svojih življenjskih odločitvah in imela vse vrste dvomov. Prepričana sem, da tudi drugi športniki, recimo kolesarji, trpijo v sebi, pa tega ne pokažejo navzven. Zdi se mi, da bolj ko si profesionalen, manj se to kaže navzven, ampak prepričana sem, da nikomur ni lahko.

In kaj se vam teh 30 minut trpljenja na limitu v teku na deset kilometrov plete v glavi?

To je toliko različnih misli! Ljudje mislijo, da je res težko le zadnjih pet minut teka. Meni je težko od štarta, že po prvi minuti teka, sploh ko vidim uro na avtu, ki se vozi pred mano, in si rečem joj, to bo trajalo še pol ure! To je še pol ure trpljenja, ampak nekako nimam izbire. Nimam izbire, ker točno vem, da pomagati mi ne more nihče, lahko si le sama, da čim prej pridem do cilja, da je čim prej konec tega trpljenja. V takih trenutkih se poskušam zabavati v bolečini, poskušam preusmeriti pozornost na kakšne zunanje objekte ali pa se osredotočim na druge tekače. Malo njih gledam in spremljam ali pa si recimo prigovarjam, da tudi drugi trpijo, da je tudi drugim težko, da ni nič drugače, da smo vsi na istem. Včasih si govorim zgodbe, vmes pojem. Poskušam iti čez to bolečino. Je pa to res na tisoče misli, sploh ker toliko časa traja tekma. Mislim si, da sprinterji, ki tečejo sto metrov, nimajo dvomov, ker je tekme konec v nekaj sekundah in niti ni časa za razmišljanje. Ampak mi na dolgih progah pa zagotovo imamo čas. Tak je pač šport. Ampak to disciplino sem si izbrala in zdaj moram v tem najti optimalno pot, kako preživeti.

Kako pa ste si izbrali to disciplino? Ste naravna tekačica, rojena za dolge proge, in ste na neki način pritekli v to?

Lahko bi rekla, da si je nisem izbrala. To je moje poslanstvo, ta disciplina je izbrala mene. Jaz nikoli nisem izrazila želje, kaj bi bila. Nikoli nisem niti razmišljala, da bi kdaj šla na olimpijske igre. Večkrat slišim manjše otroke, ko rečejo: Ko bom velik, bom olimpijski atlet. Jaz nisem nikoli razmišljala o tem. Zdi se mi, da je to prišlo spontano, organsko na moji poti razvoja.

Že moj prvi trener mi je, ko sem bila stara dvanajst let, rekel, da če bom jaz kdaj v članski konkurenci, zagotovo ne bom tekmovala na kratke proge, ampak se bomo pogovarjali o daljših razdaljah. Očitno je on že takrat prepoznal, da sem bolj vzdržljivostni tekač. Sama se s tem nikoli nisem obremenjevala, ampak sem samo sledila svojemu razvoju. In če v neki disciplini dosegaš uspehe, vidiš napredek in dober rezultat, potem greš v tisto smer. Tako me je pot sama vodila, ključna pa je bila tudi usmeritev trenerja. Tudi danes sledim občutku in ko bom šla na svoj prvi polmaraton oziroma maraton, bom pa mogoče rekla: Ha, mogoče je pa to to.

Se mi zdi pa vseeno zelo pametno, da zdaj, ko sem še mlada v dolgih progah, vztrajam na krajših in potem postopoma prehajam na daljše. Ko sem bila stara 15 let, sem tekla na 800 metrov, na pet kilometrov sem se prvič preizkusila, ko sem bila stara 18, 19 let. Torej niti nisem začela tako zgodaj teči na daljše razdalje, kar se mi zdi precej pametno v smislu razvoja.

"Nas je le dva milijona, zato je logično, da ne moremo imeti deset vrhunskih tekačev na dolge proge. A menim, da smo glede na našo majhnost zelo uspešni." Foto: Peter Kastelic/ Sportida

Ste tekmovalen človek?

Ja, sem. Po duši sem zelo tekmovalen človek in tudi zdaj se jasno spomnim tekme izpred nekaj dni, ko v zadnjih 200 metrih praktično nisem več vedela, kje sem. Noge so me že tako pekle, celo telo me je tako peklo, ampak sem si rekla: "Če sem prišla do sem, ne bom pustila zmage. Ne bom pustila!" In ko sem v zadnjih stotih metrih videla trak za zmagovalce, sem si rekla: "Od te točke naprej ne bo prišel noben pred mano." Takrat sem dala vse od sebe in si rekla: "Če mi odpade vse, kar imam, prehitela me ne bo nobena."

Sem zelo tekmovalna, a sem tudi vesela konkurence. Na slovenskih tleh sem večino tekem tekla sama, ker primanjkuje deklet, ki bi se želela ukvarjati s temi disciplinami oziroma ne vztrajajo, ko so starejše, zato je konkurence malo. V bistvu je ni, zato grem zelo rada na tekme na mednarodni ravni, kjer so pa dekleta na moji ravni oziroma tudi hitrejša.

To je slovenska realnost.

Tako je. A menim, da smo glede na našo majhnost zelo uspešni. Zagotovo se ne moremo primerjati z Italijo, ki ima 60 milijonov prebivalcev. Nas je dva milijona, zato je logično, da ne moremo imeti deset vrhunskih tekačev na dolge proge.

Na dolgih progah kraljujejo tekači in tekačice iz Afrike. V čem je njihova skrivnost?

To, kar oni delajo, je noro, ampak vseeno menim, da niso nepremagljivi. Meni jih je že večkrat uspelo prehiteti. Po mojem mnenju skrivnost njihovega uspeha ni to, da je njihov genetski potencial že v osnovi veliko boljši. Priznavam, da ne razumem ravno najbolje te tehnične specifikacije, ampak jaz bi rekla, da je odločilnejši življenjski slog.

Konec leta sem bila na pripravah v Ugandi in sem malo bolj lahko opazovala, kako oni delujejo. Njihov življenjski slog je čisto drugačen od našega, oni ne razmišljajo toliko o rezultatu, pri njih gre bolj ali manj za preživetje. Športni uspeh je pri njih bolj eksistenčno vprašanje, ki ti da drugačno perspektivo, drugačen pogled na šport. Oni iščejo izhod iz revščine, iz slabega življenja, zato je njihova motivacija čisto drugačna kot pri nas. Mi smo veliko bolj razvajeni in potem večkrat iščemo izgovor, zakaj ne gre, zakaj ne moremo. Oni pa ne razmišljajo o tem, ne razmišljajo o vseh bolečinah in kako jim je težko, saj se zavedajo, da se bodo domov vrnili mogoče lačni, če ne bodo dosegli nekega rezultata. Pri nas ima lahko že vsak drugi atlet svojega menedžerja, tudi če ni na tako visoki rezultatski ravni, tam pa se borijo za to, da jih kdo opazi. Lahko se zgodi, da v vrsti stoji veliko enako dobrih in zato toliko bolje izkoristijo tiste priložnosti, ki jih dobijo, in ne iščejo izgovorov. Že ta kultura je torej drugačna.

Ko sem opazovala bose otroke, ki so hodili najbrž po več kilometrov peš v šolo ... To je nekaj čisto drugega, čisto drug način dojemanja športa. Oni res nimajo možnosti, da rečejo jaz pa ne bom, ne morem. Nimajo druge izbire.

Za nameček pri nas obstaja tudi toliko različnih športov, da drugi športi poberejo potencialne kandidate in se jih potem ne ohrani toliko. Tam pa ... V Ugandi je praktično vse na hribu, tam ni objektov za kakšne druge športe. Ni pogojev. Tek je najbolj preprosta možnost, saj praktično niti superg ne potrebuješ. Tam nekateri tečejo kar bosi, saj je to zelo enostaven, priročen šport in posledično tudi najbolj priljubljen. Večja ko je masa ljudi, večja je možnost, da se najde vrhunske tekače.

Poleg cestnih tekov, pa tekov na atletskih stezah, se ukvarja tudi s krosom. Foto: Atletska Zveza Slovenije

Nekatere najuspešnejše afriške države, kot sta Etiopija in Kenija, imajo prednost tudi zaradi visoke nadmorske višine, na kateri se kalijo izjemni tekači na dolge proge. Se tudi vi pripravljate na višini?

Ja, višinske priprave sva s trenerjem začela uvajati lani. Lani marca sem bila prvič na višinskih pripravah v Ugandi, potem pa sem bila lani še v Italiji in letos še enkrat v Ugandi. Letos marca smo šli v Maroko, tako da sem v bistvu v tem letu in pol opravila že kar nekaj višinskih priprav. Tudi to bi lahko – ko ste na začetku spraševali, zakaj se je preboj zgodil ravno letos – dodalo k moji pripravljenosti. Dandanes se praktično že vsak tekač, ki želi nekaj doseči, odloča za višinske priprave. To je skoraj nuja. Domala ne poznam več vrhunskih tekačev na tej ravni, ki ne bi odhajali na višinske priprave. Očitno res pomagajo.

Se pa to da simulirati v višinskih hišah ...

Ja. Jaz sem v prejšnjih sezonah že bila na Pokljuki, ampak se mi zdi, vsaj iz moje izkušnje, da ni takega učinka. Recimo, da samo spiš v sobi in potem treniraš na nižini. Po mojem mnenju je čisto drugačen učinek, če spiš in tudi dejansko treniraš na višini. Da bivaš na višini. Mora biti tako. Meni osebno to veliko bolj ustreza in tudi počutje je boljše.

Kakšen je vaš odnos z opremo? Koliko vam pomeni oprema? Prej ste omenili, da Afričani tečejo bosi.

Ne obremenjujem se toliko z opremo kot nekateri, tudi med rekreativnimi tekači. Večina tekačev je izobražena glede tega in gleda na vsako podrobnost, jaz pa se s tem ne ukvarjam prav posebej. Res pa je tudi, da se mi nikoli ni bilo treba obremenjevati s tem, ker sem že dovolj zgodaj dobila opremljevalca: Adidas je prišel že takoj po evropski medalji pri devetnajstih letih, leta 2020.

Šport sem vedno dojemala skozi igro in mene so najbolj gnali izzivi. Izzivi premagovanja lastnih zmogljivosti. Zato mi je bilo vseeno, tudi če bi tekla bosa. Jaz sem iskala težke pogoje, da se premagam, tako da se, kar zadeva obutev, nikoli nisem pretirano obremenjevala. Seveda pa mi je pomembno, da sem v stiku s tem, kaj je trenutno na trgu najboljše. Ampak to mi zdaj zagotavlja opremljevalec. Trenutno me opremlja Puma in dobim vse najboljše superge, ki so trenutno na trgu, ampak sama se pa nisem nikoli prav posebej izobraževala v tej smeri. To nikoli ni bila moja obsesija, ker jaz vidim čar športa in strast drugje, ne v opremi. Super je, da imam odlično opremo, ampak ni pa to glavni dejavnik.

Je pa to najbrž nuja, da tudi v tem pogledu ostanete konkurenčni tekmicam v svetovnem vrhu, kajne?

Tako je, jaz zaupam opremljevalcem, ker menim, da se tudi oni angažirajo, da so konkurenčni na konkurenčnem trgu in da so tudi njihovi športniki potem zadovoljni in dosegajo rezultate. V detajle pa se nisem nikoli spuščala in se tudi danes ne. Večkrat drugi okoli mene več vedo o supergah, ki jih nosim.

Dejali ste, da o olimpijskih igrah kot otrok niste sanjali, pa vas je življenje vseeno pripeljalo na dvoje. Kaj se je zgodilo v Tokiu leta 2021, ko ste odstopili že v kvalifikacijah teka na 5000 metrov?

Mogoče tedaj še nisem bila dovolj zrela za tak nastop. Res je, da takrat olimpijske igre niti niso bile moj glavni cilj sezone. Takrat smo se osredotočili na to, da dobim medaljo na evropskem prvenstvu do 23 let, kjer sem potem osvojila srebro, zato sem svoje mentalne kapacitete potrošila že na tistem prvenstvu. Seveda sem si želela na olimpijske igre, le kdo si ne bi, ampak se mi zdi, da nisem bila zares s srcem in duhom tam. No, pa tudi vse te koronske razmere niso vplivale najbolje. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi takrat seveda prišla do cilja. Ne bi se ustavila, ampak takrat očitno v tistem momentu nisem bila sposobna prenesti vseh bolečin in pritiskov. Jasno se spomnim trenutka, ko sem si rekla: "Jaz res ne morem več."

Očitno takrat še nisem bila sposobna prenašati vsega tega. Je pa bila to zagotovo izkušnja, iz katere sem se veliko naučila. Za lanske olimpijske igre pa ne bi rekla, da so bile neuspešne. Navsezadnje sem nastopila v dveh disciplinah in v obeh disciplinah prišla do cilja, kar je bil moj prvi cilj – sploh glede na tisto grenko izkušnjo iz Tokia. Odločila sem se, da se mi to ne bo nikoli več v življenju zgodilo, razen v primeru nezavesti oziroma česa, na kar človek nima vpliva. Tako da svojo izkušnjo v lanskem Parizu ocenjujem kot pozitivno. Jaz nisem bila razočarana. Nisem bila ravno vrhunska, da bi bila med najboljših osem, recimo, ampak soliden izplen pa je bil.

Letos jeseni se bo preizkusila v polmaratonu. A ne v Ljubljani, kjer je sicer že večkrat tekla na deset kilometrov, pač pa v Valencii. Foto: Bojan Puhek

Na svetovnem prvenstvu leta 2023 v Budimpešti pa ste imeli nekaj smole in zboleli.

Ja … V tistem času sem bila v zaključni fazi pisanja diplome in zdi se mi, da je bilo vsega preveč – tako fizično kot psihično. Žal ... Priložnost je šla mimo, ampak v športu je tako, da nismo vsak dan sposobni biti v optimalni pripravljenosti, in očitno je takrat mene vse skupaj malo preveč zdelalo. Se mi je pa vseeno zdelo pametno, da sva se s trenerjem odločila, da ne nastopim. To je bila zelo racionalna odločitev, ker vemo, da so bili tudi vročinski pogoji tam brutalni in ne bi mogla biti prepričana, da bi se dobro končalo, če bi stopila na štartno črto. Lahko bi prišlo do kakšnih resnejših zapletov, če bi šla prek vseh svojih meja, ker se res nisem počutila dobro. Že večkrat sem se naučila, da v športu na silo ne gre.

V Tokiu ste omenjali vročino in vlago, v Budimpešti vročino. Ta je za dolgoprogaše sovražnica?

Za dolge proge je to prava katastrofa. Pa še, če se prav spomnim, smo imeli v Budimpešti zelo nehumano uro za kvalifikacije, ob dvanajstih. To je katastrofa. Vročina je za dolge proge tako močan dejavnik, da se je treba nanjo nadvse resno pripraviti. Jaz nisem najboljša v vročini in poskušam iz sezone v sezono več delati na tem, kajti tudi pogoji so iz sezone v sezono vse bolj brutalni. Zdi se mi, da človek vremena sploh ne more več predvideti. In to je res zelo zelo pomemben dejavnik, ki ga je treba upoštevati, kajti zlahka pride do raznih kolapsov.

Profesionalni kolesarji med dirkami lahko jedo in predvsem popijejo ogromno vode, na maratonih in polmaratonih lahko tudi tekači s postaj ob cesti še vzamete kakšno okrepčilo, tekočino, morda tudi na krosih, medtem ko na stezah tega luksuza nimate.

Na stadionih sicer že ponujajo tudi vodne postaje, ampak to je v bistvu tako hiter tek na pet ali deset kilometrov, da ni časa, da bi vmes nekaj užival. Mogoče bi se lahko na hitro osvežil, ampak nisem zasledila, da bi druge tekačice, ki tekmujejo na stadionu, to počele. Ni nekega recepta, treba je zdržati. Ustrezno se je treba hidrirati že pred tekmo in potem zdržati. Druge rešitve ni.

"Zase lahko rečem, da bolje tekmujem v razmerah, ki so malo bolj prijazne telesu v smislu nižjih temperatur." Foto: Nebojša Tejić/STA

Pa to gre ali se pokažejo posledice proti koncu tekme?

Da se zdržati, seveda. Ampak zase lahko rečem, da bolje tekmujem v razmerah, ki so malo bolj prijazne telesu v smislu nižjih temperatur. Tudi tekma lani v Rimu, kjer smo imeli na deset kilometrov na evropskem prvenstvu izjemno vlago, je bila zame mučenje. Pogoji so me tako izčrpali, da zadnjih nekaj krogov nisem več vedela, ali tečem naprej ali nazaj. 

Kako se pripraviti nanje? Je treba telo preprosto natrenirati, utrditi?

Ja. Če se navežem samo na vročino, je smiselno, da se že prej privajaš nanjo, več treniraš v vročinskih razmerah, ampak to je v današnjih časih precej težko, ker je vreme tako spremenljivo – en dan imamo mrzlo, drugi dan toplo in se je težko pripraviti.

Se morda kažejo trendi, da bi se na tekaških tekmah vpeljalo kakšne načine za vročinsko razbremenitev?

Srčno upam. Tako kot so recimo vpeljali sisteme lučk na stadionih za "paceing", upam, da bodo mogoče vpeljali tudi kake razpršilne sisteme, da bi tekli skozi razpršila. To se mi zdi izvedljivo in dovolj enostavno glede na vse, kar izumljajo. Upam, da se bo kaj takega začelo vpeljevati.

Za konec še to. Znani ste po svojih ognjevito rdečih laseh, je ta barva morda simbolna?

Ah, ne, v bistvu je do te prišlo zelo spontano. Sem človek, ki ko se za nekaj odloči, to tudi naredi. Ne premlevam v nedogled in tudi ko sem si lase prvič prebarvala na rdeče, je bilo tako. Stara sem bila okrog 18 let in sem se en dan odločila, da naredim spremembo. Odšla sem v trgovino in čisto spontano kupila to rdečo barvo. Sprva nek preliv, ki se ga je dalo sprati. Doma sem si lase pobarvala in ugotovila, da mi je barva všeč. Tako sem se začela barvati na rdeče in to je postal nekako moj prepoznavni znak, tudi ljudje me po tem prepoznajo, zato se mi ne zdi smiselno tega menjati.

Ste torej na nek način postali ujetnica te barve?

Na nek način pa res (smeh, op. p.). Se mi zdi, da bi bilo kar malce čudno, če bi se zdaj pobarvala na kaj drugega.

Pa to bi bilo v vseh časopisih.

Tako, tako (smeh, op. p.). Me pa res tudi ljudje na mednarodni ravni prepoznajo po laseh, pravijo, da lepo izstopam med tekmovalkami.    

Preberite še:

Sportal Lukan tekla slovenski rekord na 5.000 metrov

Sportal Klara Lukan tretja na cestnem teku

Sportal Klara Lukan: Nobena medalja ni samoumevna, je pa to nagrada za dolgoletno garanje

Sportal Klara Lukan bronasta na EP v cestnih tekih na 10 km

Sportal Jure Dolenec je pomahal v slovo

Sportal Slaviša Stojanović noče molčati: Slovenci, premalo se cenimo!

Sportal Skakalni trener Bine Norčič po norveškem kaosu odkril novo dimenzijo v Švici

Sportal Lora Roglič Klinc: S tem ko pokažeš, da si ranljiv, si na nek način tudi vsemogočen

Sportal Če izpadejo iz prve lige, ne bo usodno, ga pa žalosti odnos občine do otrok