Atletska zgodba Marije Šestak

Šestakova je na dvoranskem mitingu v nemškem Düsseldorfu 8. februarja zasedla drugo mesto in s 14,60 metra za 12 centimetrov popravila tudi svoj prejšnji slovenski rekord. Na prostem je že skočila 14,92, ta dosežek pa ji je uspel 3. junija 2007 v Ljubljani. Prav lanska sezona je bila zanjo prelomna, dobro formo pa nadaljuje tudi v letošnji zimski sezoni, ki bo imela vrhunec na dvoranskem SP v španski Valencii (od 7. do 9. marca). Šestakova je v finalu na 11. svetovnem prvenstvu 31. avgusta lani v Osaki na Japonskem v troskoku z 14,72 metra osvojila peto mesto. Tedaj je imela najboljšo serijo v karieri (14,72, 14,63, 14,45, 14,71, 14,34 in 14,27 m) in premagala številne vrhunske tekmovalke.

Šestakova je z dekliškim priimkom Martinovič luč sveta ugledala 17. aprila 1979 v Srbiji. Dolgo je živela v Kragujevcu, kjer je napravila tudi prve atletske korake. Zadnji dve leti in pol, od junija leta 2005, pa biva v Sloveniji, kamor jo je popeljala ljubezen. Poročena je s slovenskim rekorderjem na 400 m Matijo Šestakom, živi pa v Ljubljani, kjer je leta 1997 kariero začela s srebrom na mladinskem evropskem prvenstvu.

Mož ji je vlil voljo in energijo

Njena življenjska pot pa je podobna, kot pot Britte Bilač (rojene Vörös), ki je leta 1994 osvojila zlato medaljo na EP za Slovenijo, po poroki z nekdanjim slovenskim rekorderjem Borutom Bilačem. Slednji ji pomaga tudi na treningih, večina trenerskega bremena pa je na možu Matiji. Z Matijo sta se spoznala na dvoranskem EP leta 2002 na Dunaju, kjer je bila šesta. Šele dve leti pozneje, aprila 2004, pa sta se na pripravah v Medulinu pričela več družiti. Sledila je poroka, ki pa ni bila tako bučna, kot je navada v Kragujevcu, saj je bilo na njej le okrog 35 gostov.

Osnovno šolo je končala v Kragujevcu. Tam je začela tudi trenirati in obiskovati srednjo šolo, zadnja dva letnika pa je opravila v Beogradu, kamor je šla leta 1995 zaradi treningov z novim trenerjem Danialom Temimom, nekdanjem skakalcu v višino. Po uspehih v mladinski in mlajši članski konkurenci si je leta 2002 poškodovala kost stopala in prehitro začela trenirati. Do leta 2004 je bilo zanjo mučno obdobje vadbe in sanacij poškodbe, ko pa si je maja 2004 na treningu v Ljubljani poškodovala še Ahilovo tetivo, je že menila, da ne bo nikoli več nastopala v atletiki. Sledila je rehabilitacija, mož Matija pa ji je nato vlil voljo in energijo, da je vnovič poskusila v atletiki in v letu 2006 ponovno začela z vrhunskimi izidi.

Začela leta 1997

Športno pot je začela z drugim mestom v Ljubljani leta 1997 in bronom leta 1998 na mladinskem SP v Annecyju v Franciji. Leta 1999 je bila osma na EP do 23 let v Göteborgu, leta 2000 je bila 22. mesto na OI v Sydneyju, leto pozneje pa še pred težavami s poškodbo druga na EP do 23 let v Amsterdamu. Slovensko državljanstvo je dobila 13. julija 2006, vendar pa novo domovino še ni mogla zastopati na velikih tekmovanjih vse do SP v Osaki. Po letu 2002, ko je bila šesta na dvoranskem EP na Dunaju in balkanska prvakinja v Atenah, je po ponovni popolni sanaciji poškodbe lahko resno tekmovala v letu 2006 in poleg uspešnih nastopih na največjih mitingih, kar jih je IAAF dovolila, je bila peta na svetovnem atletskem finalu IAAF v Stuttgartu, kar ji je uspelo tudi lani.