SiolNET. Siol Plus
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Žrtvam verjamemo in jim pomagamo"

3

termometer

"Edini način je, da priznamo probleme, ki jih imamo, da o njih spregovorimo in da se jih trudimo rešiti," je v intervjuju za Planet SiOL.net dejal dr. Andrej Saje.

O spolnih zlorabah v Cerkvi smo se pogovarjali z doktorjem kanonskega prava Andrejem Sajetom, tiskovnim predstavnikom in generalnim tajnikom Slovenske škofovske konference ter predavateljem na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Saje vodi Ekspertno skupino za pomoč pri reševanju primerov spolnih zlorab v Cerkvi, ki je bila leta 2009 ustanovljena na njegovo pobudo. Cerkev je verjetno edina institucija, ki se mora ob vseh zlorabah, ki so jih osumljeni njeni člani, sama braniti. Vaši kritiki za to navajajo več razlogov. Eden je, da so spolne zlorabe s Katoliško Cerkvijo neločljivo povezane: zaradi njene stroge hierarhičnosti, celibata in ker je duhovništvo izključno moški poklic. Spolne zlorabe so deviacije. Z moralnega stališča gre za greh, s pravnega pa za kaznivo dejanje. Tudi Katoliška Cerkev se sooča s spolnimi zlorabami. Pred časom sem govoril z neko novinarko ki je povedala, da državni organi pregona na leto prejmejo približno dvesto prijav spolnega nasilja. Na leto je tudi do 450 zaznanih kaznivih dejanj posega v spolno nedotakljivost. Veliko primerov sploh ni prijavljenih. Sicer pa neposredne povezave med celibatom in pedofilijo ni, ker se večina spolnih zlorab zgodi zunaj Cerkve. To pravijo vse študije, ki sem jih prebral. V posameznih primerih, ko gre za spolno nasilje nad mladostniki, bi bil problem lahko tudi povezan s celibatom. Pedofilija je spolni napad na otroke, torej nasilje, kjer ne gre za "ljubezen", temveč za izvajanje dominacije "močne" odrasle osebe nad otrokom. Drugi očitek Cerkvi je, da ne naredi dovolj oziroma celo sistematično preprečuje, da bi se zlorabe raziskale in storilci kaznovali. Ko so v javnost prišli prvi primeri, je imela Cerkev težave s priznavanjem, da se spolno nasilje dogaja tudi v njeni vrstah. V zadnjem času, posebej od leta 2001 dalje, je Cerkev na tem področju naredila velike korake od zanikanja do soočenja, vendar še ni na cilju svoje poti. Ustrezno sodelujete z uradnimi organi pregona? Da. Poudarjam, da je večina prijavljenih primerov, ki jih ordinariji dobijo v reševanje, po civilnem pravu zastaranih. V Cerkvi so se zastaralni roki za kazenski pregon podaljšali, v določenih primerih ordinarij lahko Kongregacijo za nauk vere zaprosi za ukinitev zastaranja. Koliko je najdaljši rok? 20 let po dopolnjeni polnoletnosti žrtve.

Kako poteka postopek v Cerkvi, ko nekdo zazna sum kaznivega dejanja?

Imamo dva ločena postopka – prvi je civilni, drugi pa cerkveni. Dejstvo, da ima Cerkev svoj postopek, ne pomeni, da zadeve prikrivamo. V Ekspertni skupini, ki jo sestavljata še civilni odvetnik in terapevtka, vsako žrtev, ki se na nas obrne, seznanimo z možnostjo prijave civilnim organom pregona. Naše poslanstvo ni preiskovanje posameznih primerov, temveč informiranje in pomoč žrtvam. Škofom lahko tudi svetujemo glede postopkov. V določenih primerih sodelujemo tudi s civilnimi organi pregona, ko se ti obrnejo na škofije.

Kako torej poteka sam cerkveni postopek?

Sveti sedež je po letu 2001 norme poostril. Škof oziroma redovni predstojnik je dolžan narediti predkazenski postopek in poslati rezultate s svojim mnenjem na Kongregacijo za nauk vere. Ta odloči, ali se bo postopek nadaljeval na sodišču za spolne zlorabe v okviru Kongregacije ali pa pooblasti drugo sodišče oziroma škofa, da preko svojega sodišča postopek spelje do konca. Postopki so bili v preteklosti premalo natančno definirani, sedaj pa imajo škofi zelo natančna navodila, kaj morajo narediti. Ne bom rekel, da se tega 100-odstotno držijo, v veliki meri pa zagotovo se. To se od Cerkve pričakuje. In prav je tako.

Kje je to natančno opredeljeno in ali so opredeljene tudi predvidene sankcije?

Splošen pravni okvir je Šesta knjiga Zakonika cerkvenega prava (ZCP), ki govori o sankcijah v Vesoljni Cerkvi in je zbirka predpisanih kazenskih postopkov, sankcij in ipd. Kazni tu niso natančno določene.

Kje pa so določene?

Določijo se za posamezni primer. Takšni postopki so bili v preteklosti bolj redki. Od leta 2001 so bila podana motu proprio papeža Janeza Pavla II. in pa pismo Kongregacije za nauk vere glede postopkov reševanja spolnih zlorab.

Ki jo je takrat vodil sedanji papež.

Tako je. Potem je bilo še nekaj navodil. Zdaj se pripravlja revizija šeste knjige Zakonika, kjer bodo upoštevani popravki od leta 2001 dalje.

Kakšne so kazni, če se potrdi spolna zloraba?

Najhujšo kazen po cerkvenem pravu predstavlja odslovitev iz kleriškega stanu, to je trajna prepoved opravljanja duhovniške službe.

Se je to že zgodilo v Sloveniji?

Ne, v Sloveniji se to še ni zgodilo.

Kaj je največja kazen, ki je bila izrečena v Sloveniji?

Tega ne bi mogel povedati, ker to ni moje področje. Če se ugotovi, da je nekdo storil kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo, potem je prva kazen prepoved delovanja na vseh področjih, kjer bi tak človek imel stike z mladoletnimi osebami.

Kaj pa ukrepi, ko še ni potrjen sum?

Če gre za utemeljen sum, je škof dolžan zaščititi žrtev. Najpogosteje osumljenega duhovnika umakne iz okolja, tako da nima stika z žrtvijo. V zadnjem času smo napravili večje korake v smeri kakovostnejše komunikacije in globljega razumevanja problematike.

Kako Cerkev v takih primerih nastopi do žrtve?

Osebno sem se pogovarjal z več starši in žrtvami. Sprejmem jih takoj, ko je možno, jih poslušam, jim povem, da mi je žal, da so žrtve spolnega nasilja s strani duhovnika ali redovnika, in jim zagotovim pomoč pri cerkvenem postopku, pri iskanju primerne terapevtske obravnave.

Se vi, ko izveste za sum, obrnete na policijo ali samo predlagate žrtvi, naj to stori?

Če žrtev to želi, se obrnemo na policijo. Tega ne moremo narediti proti njeni volji. Običajno žrtev, če želi policijsko preiskavo, predhodno to stori že sama. Meni so že večkrat rekli, da ne želijo, da naredimo civilno prijavo, ker se bojijo izpostaviti v javnosti.

Po poročanju medijev se je dogajalo, da je bilo žrtvam rečeno, da ne smejo nikomur povedati, ker bi bil to greh in bi jih kaznoval sam Bog.

To je napačna informacija, vendar če v javnost prehitro pride nek podatek, lahko naredi škodo tako žrtvi kot storilcu. Žrtve si ne želijo, da bi mediji pisali o njih. Na drugi strani ste mediji v marsičem pripomogli k večji osveščenosti v zvezi s pedofilijo in učinkovitejšemu ukrepanju v posameznih primerih. Dejstvo je, da storilci za svoje žrtve izbirajo šibke osebe, predvsem take, ki nimajo tesnega stika s svojimi starši, ali drugih oseb, ki bi se jim zaupale. Žrtve je običajno zelo sram in zelo težko spregovorijo. Tega bi se moral zavedati vsak, ki dela na tem področju in to pri obravnavi tudi resno upoštevati.

Kaj naredite, da bi jih več spregovorilo?

Posvečamo se informiranju cerkvene javnosti in jo izobražujemo. Po neki okrogli mizi na temo spolnih zlorab se je javila žrtev, ki je prišla na osebni pogovor in potem vložila kazensko ovadbo. Ljudem sporočamo, da vemo, da obstajajo primeri spolnih zlorab in da bomo pomagali tistim, ki se jim je to zgodilo.

Mediji, ko pišejo o primerih, ki še niso končani, to opravičujejo z razlogom, da naj Cerkev ne bi naredila dovolj, da zaščiti žrtev. Češ, da se duhovnike samo prestavlja iz ene župnije v drugo, kjer imajo morda spet stik s potencialnimi žrtvami.

Cerkev je v preteklosti primere spolnih zlorab res reševala s premeščanjem duhovnikov iz ene župnije v drugo, danes pa upamo, da temu ni več tako.

Ena od žrtev išče pravico v civilnem postopku. Interpretacije so, da lahko sodba v tem primeru, če bo ugodna za žrtev in ta dobi odškodnino od Cerkve, pomeni, da bo to precedens in bo Cerkev veljala za delodajalca, ki je odgovoren za početje svojih delavcev med službenim časom in na službenem mestu. Kaj vi pričakujete od te sodbe?

Storilec je kazensko in odškodninsko odgovoren za dejanja, ki jih je storil. Med duhovnikom in škofom ne obstaja razmerje delodajalec – delojemalec. Duhovniki nimamo pogodbe ali določenega delovnega časa. Službo opravljamo z odlokom škofa, ki nas pošlje na neko področje in nas je dolžan nadzirati. Če škof izve, da je njegov duhovnik storil kaznivo dejanje in ne ukrepa, je seveda soodgovoren. Sicer pa škof ne more odškodninsko odgovarjati za dejanja svojega duhovnika, če za njih ne ve.

V svetovnih medijih se je lani govorilo, da obstajajo navodila Vatikana, da naj se take primere utiša.

Navodila so predvsem ta, da se je treba držati pravnih predpisov, da je treba postopati striktno in vsak primer vzeti resno. Predpisi so zelo jasni in Rim pričakuje, da ordinarij strogo izvede postopek in konča vsak primer, za katerega ve.

Ali ima Cerkev tudi zaradi svoje zgodovinske vloge in zaupanja, za katerega si želi, da ga imajo ljudje do nje, odgovornost za boj proti spolnim zlorabam v družbi nasploh?

Ker je moralna in verska avtoriteta, Cerkev seveda ima to odgovornost. Ljudje jo presojajo predvsem po njenih dejanjih. Njena kredibilnost je povezana tudi s tem, kako se vede do problemov, ki jih ima. Edini način, da Cerkev ponovno pridobi izgubljeno zaupanje, je priznanje problemov in učinkovito postopanje ter jasna komunikacija.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin