Petek, 9. 3. 2012, 12.00
8 let, 7 mesecev
Spomin na trmaste može z jeklenimi "jajci"
Samo dva milijona nas je, pa naše gore listi že nekaj časa tudi v mednarodnem merilu dosegajo vidne uspehe v kulturnem, športnem in poslovnem svetu, a le nekateri imajo oziroma so imeli v svoji panogi status eminence. Jure Robič, Tomaž Humar in Jure Šterk so bili veliko več kot le kolesar, alpinist in jadralec – dokazali so, da lahko človeško telo in um za dosego cilja prestaneta povprečnežu nepojmljive napore.
Leta 2004 je postal tudi svetovni rekorder v 24-urnem kolesarjenju – v enem dnevu je namreč prevozil skoraj 835 kilometrov.
Za svoje udejstvovanje je bil neštetokrat odlikovan, med drugim je postal športnik leta in Slovenec leta, prejel pa je tudi priznanje za fair play, saj ni, za razliko od marsikaterega ultramaratonca, nikoli zlorabljal prepovedanih poživil.
Robičeva življenjska pot se je končala prav na kolesu – 24. septembra 2010 mu je med kolesarjenjem po gozdnih poteh na Plavškem rovtu nad Jesenicami pot zaprl avtomobil. Trk je bil zanj žal usoden.
Čeprav je nekajkrat padel s plovila, z njim nasedel, doživel tehnične napake, kot so izgubljeno krmilo in uničena jadra, se je iz težav venomer reševal sam.
Prestrašili ga niso niti somalijski pirati, s katerimi se je srečal dvakrat.
Petindvajsetega oktobra 2007, pri 72 letih, se je Šterk namenil postaviti svetovni rekord – brez postanka je nameraval na svoji 9,2-metrski jadrnici Lunatic obpluti celotno zemeljsko oblo, s čimer bi postal najstarejši človek, ki je to storil, hkrati pa bi bilo njegovo plovilo najkrajše od vseh. Iz novozelandskega pristanišča Tauranga je krenil proti vzhodu na 25 tisoč morskih milj dolgo pot, ki jo je slabih tisoč milj (takrat se je zadnjič javil) pred zahodno obalo Avstralije zaključil, saj je najverjetneje padel z jadrnice, to pa je zapuščeno 500 milj zahodneje našla ameriška raziskovalna ladja Roger Revelle. Lepo bi bilo pomisliti, da je Jure nezgodo vendarle preživel, a glede na besede prijatelja Kristiana Hajnška, ki je nekaj dni po tragediji obelodanil, da je imela voda v času nesreče največ sedem stopinj, se to zdi skoraj nemogoče.
Humarjevim stanovskim kolegom je šlo močno v nos, da je s svojim javnim nastopanjem in pogosto komunikacijo z mediji iz umetnosti alpinizma delal (po besedah nekaterih) cirkus, nekateri ugledni ljudje iz stroke pa so ga obtožili izkoriščanja javnega nastopanja za promocijo lastnega načina plezanja.
Novembra 2009 se je (po mnenju nekaterih) zgodilo neizogibno. Tomaž se je lotil samostojnega plezanja po južni steni ene najbolj zloveščih vzpetin v Himalaji, 7227 metrov visokega Langtang Lirunga. Proti vznožju se je po navedbah poznavalcev obrnil še pred vrhom in na višini 6300 metrov utrpel zlom noge (možno pa je, da je imel poškodovana tudi rebra in hrbtenico), zadnjič pa se je v bazni tabor javil na dan nesreče. Truplo odličnega alpinista so našli švicarski reševalci 14. novembra, umrl pa naj bi pet oziroma štiri dni prej. Humarjeva družina je pozneje odločila, da bo, kot je želel tudi sam, pokopan v Nepalu.
Bil je vzor in motivacija mladim in starim, saj je vedno znova dokazoval, da se da s trdim delom in nenehnim odrekanjem, ki si ga navadni smrtniki ne morejo zamisliti, priti do neverjetnega telesa. Žal ga je, morda tudi zaradi uporabe anabolnih steroidov, ki so v bodibilderskih krogih stalnica, izdalo srce. Umrl je 2. decembra 2006 še pred 30. letom.