Spomin na trmaste može z jeklenimi "jajci"

Samo dva milijona nas je, pa naše gore listi že nekaj časa tudi v mednarodnem merilu dosegajo vidne uspehe v kulturnem, športnem in poslovnem svetu, a le nekateri imajo oziroma so imeli v svoji panogi status eminence. Jure Robič, Tomaž Humar in Jure Šterk so bili veliko več kot le kolesar, alpinist in jadralec – dokazali so, da lahko človeško telo in um za dosego cilja prestaneta povprečnežu nepojmljive napore.

Vzdolž neskončnih cest, ... Slovenski vojak Jure Robič res prominentne kariere v Slovenski vojski ni imel, a se je proslavil kot eden najboljših ultramaratonskih kolesarjev vseh časov. Neverjetna osredotočenost in nezlomljiva psiha sta mu pomagali pri petih zmagah na RAAM-u, maratonski kolesarski dirki po ZDA, ki je najbrž najnapornejša na svetu, saj morajo udeleženci v dobrem tednu premagati 4800 kilometrov magistralk. Robič je slavil v letih 2004, 2005, 2007, 2008 in 2010 in je s petimi lovorikami najuspešnejši tekmovalec, ki je kdajkoli vrtel pedale po ameriškem asfaltu.

Leta 2004 je postal tudi svetovni rekorder v 24-urnem kolesarjenju – v enem dnevu je namreč prevozil skoraj 835 kilometrov.

Za svoje udejstvovanje je bil neštetokrat odlikovan, med drugim je postal športnik leta in Slovenec leta, prejel pa je tudi priznanje za fair play, saj ni, za razliko od marsikaterega ultramaratonca, nikoli zlorabljal prepovedanih poživil.

Robičeva življenjska pot se je končala prav na kolesu – 24. septembra 2010 mu je med kolesarjenjem po gozdnih poteh na Plavškem rovtu nad Jesenicami pot zaprl avtomobil. Trk je bil zanj žal usoden.

... prek neskončnih voda ... Še en Jure, ki je glas o Sloveniji ponesel v sleherno vas, je bil neustrašni pomorščak Jure Šterk, ki se je v zgodovino zapisal po triletni plovbi okoli sveta med letoma 1991 in 1994 na majceni, 6,5-metrski jadrnici, zabeležil pa je tudi osem prečenj Atlantika, dva Indijskega oceana, enkrat pa se je spopadal s tokovi Pacifika. Trikrat je sodeloval tudi na transatlantski regati Transat 6,50.

Čeprav je nekajkrat padel s plovila, z njim nasedel, doživel tehnične napake, kot so izgubljeno krmilo in uničena jadra, se je iz težav venomer reševal sam.

Prestrašili ga niso niti somalijski pirati, s katerimi se je srečal dvakrat.

Petindvajsetega oktobra 2007, pri 72 letih, se je Šterk namenil postaviti svetovni rekord – brez postanka je nameraval na svoji 9,2-metrski jadrnici Lunatic obpluti celotno zemeljsko oblo, s čimer bi postal najstarejši človek, ki je to storil, hkrati pa bi bilo njegovo plovilo najkrajše od vseh. Iz novozelandskega pristanišča Tauranga je krenil proti vzhodu na 25 tisoč morskih milj dolgo pot, ki jo je slabih tisoč milj (takrat se je zadnjič javil) pred zahodno obalo Avstralije zaključil, saj je najverjetneje padel z jadrnice, to pa je zapuščeno 500 milj zahodneje našla ameriška raziskovalna ladja Roger Revelle. Lepo bi bilo pomisliti, da je Jure nezgodo vendarle preživel, a glede na besede prijatelja Kristiana Hajnška, ki je nekaj dni po tragediji obelodanil, da je imela voda v času nesreče največ sedem stopinj, se to zdi skoraj nemogoče.

... in nedostopnih vršacev ... Tomaž Humar je bil doma v Kamniku, a zares domače se je počutil plezajoč po zaledenelem pobočju enega od himalajskih velikanov. Najbolj znan slovenski alpinist je domačo in svetovno javnost navdušil z domala nemogočim vzponom na osemtisočak Dhaulagiri novembra leta 1999, šokiral pa s slavno helikoptersko reševalno akcijo iz stene 8125 metrov visokega Nanga Parbata leta 2005. Postal je tudi prvi Neameričan in šele tretji posameznik, ki je v samostojnem vzponu osvojil navpično steno granitnega monolita El Capitana v narodnem parku Yosemite v Kaliforniji, njegovi vidnejši dosežki pa so še osvojitev vrhov Aconcague (6960 m) v Andih in solo vzpona na Annapurno (8091 m) in Baruntse (7129 m) v Himalaji.

Humarjevim stanovskim kolegom je šlo močno v nos, da je s svojim javnim nastopanjem in pogosto komunikacijo z mediji iz umetnosti alpinizma delal (po besedah nekaterih) cirkus, nekateri ugledni ljudje iz stroke pa so ga obtožili izkoriščanja javnega nastopanja za promocijo lastnega načina plezanja.

Novembra 2009 se je (po mnenju nekaterih) zgodilo neizogibno. Tomaž se je lotil samostojnega plezanja po južni steni ene najbolj zloveščih vzpetin v Himalaji, 7227 metrov visokega Langtang Lirunga. Proti vznožju se je po navedbah poznavalcev obrnil še pred vrhom in na višini 6300 metrov utrpel zlom noge (možno pa je, da je imel poškodovana tudi rebra in hrbtenico), zadnjič pa se je v bazni tabor javil na dan nesreče. Truplo odličnega alpinista so našli švicarski reševalci 14. novembra, umrl pa naj bi pet oziroma štiri dni prej. Humarjeva družina je pozneje odločila, da bo, kot je želel tudi sam, pokopan v Nepalu.

... do premikanja težkih bremen. Širši slovenski javnosti morda nepoznan je bil obetavni bodibilder Gregor Koman, ki je kot prvi Slovenec osvojil najvišjo stopničko, na kateremkoli bodibilderskem tekmovanju – leta 2004 je namreč postal NABBA Mr. Universe v kategoriji visokih tekmovalcev (za neuke: NABBA je največja svetovna organizacija amaterskih klesalcev teles in za IFFB, ki združuje profesionalce, tudi druga najpomembnejša), poznavalci področja pa so si bili enotni v mnenju, da ga čaka obetavna kariera.

Bil je vzor in motivacija mladim in starim, saj je vedno znova dokazoval, da se da s trdim delom in nenehnim odrekanjem, ki si ga navadni smrtniki ne morejo zamisliti, priti do neverjetnega telesa. Žal ga je, morda tudi zaradi uporabe anabolnih steroidov, ki so v bodibilderskih krogih stalnica, izdalo srce. Umrl je 2. decembra 2006 še pred 30. letom.

Zapuščina legend Je bilo to, da so omenjeni ekstremisti svoje sposobnosti potiskali do roba in prek, nepošteno do njihovih družin? Bi se morali med svojim početjem ustaviti in si reči "dovolj je"? Morda. A potem ne mi in ne oni sami nikoli ne bi vedeli, kje je tista ločnica, tista meja med mogočim in nemogočim. Meje pa so v tako ekstremnem svetu, katerega del so bili, vendarle zato, da se jih premika.