Morilci v zaporu niso nujno na vrhu hierarhije

V zaporu razlik v obravnavanju morilcev, ki predstavljajo kar petino vseh zaprtih – v številkah to pomeni več kot sto, približno enako število obsojencev sedi zaradi spolnega nasilja – in preostalimi obsojenci ni, zatrjuje Podržaj. "Avtomatizma ni, prvi je absolutno princip individualnosti, saj sama dolžina kazni in vrsta kaznivega dejanja nista kriterija." Obsojenci namreč niso ločeni ne po kaznivem dejanju ne po višini kazni; kar je po eni strani dobro, saj se na tak način izognemo stigmatizaciji, slabo pa je za tiste, ki so bolj urejeni, mirnejši. Polovica jih je na posebej varovanem oddelku Na smiselnost ukrepov vpliva že bogata dokumentacija, ki pride skupaj z obsojencem. Kot primer, da lahko obsojenec, ki sedi zaradi umora, prestaja kazen tudi v običajnem oddelku, navede Ivana Marolta iz Maribora, ki je dan pred božičem leta 2003 s kuhinjskim nožem najprej pokončal družinskega psa, nato pa s kladivom za meso še hčerki, stari 9 in 11 let. "Marolta smo praktično že po sprejemni fazi 30 dni namestili v običajni oddelek. Tipi storilcev so različni, na profil pa vplivajo različne okoliščine," pravi Podržaj, ki je na Dobu že 27. leto. Tisti, ki ubijejo otroke, so v enakem rangu kot posiljevalci Sicer je v posebej varovanem oddelku približno pet tistih, ki so obsojeni na 30 let, večina je nasilnežev, se pa ta dinamika spreminja, tako da je lahko nekdo nekaj časa na posebej varovanem oddelku, pa ga potem namestijo v skupino. Obsojenci na tem oddelku običajno niso vključeni v delovni proces, čeprav so tudi izjeme. "Takšen je recimo Bojan Žalik, ki je na tem oddelku, a je hodil oziroma hodi na prakso v kuhinjo, ker se je vpisal v gostinsko šolo in je sestavni del tega tudi praksa. Ven ne more, da bi prekinil šolanje, ne bi bilo korektno. Na začetku je hodil dvakrat na teden, zdaj pa petkrat po nekaj ur," pojasnjuje. Znano je, da za zaporniškimi zidovi velja tudi zaporniška hierarhija in čeprav bi pričakovali, da so morilci pri vrhu "spoštovanih", Podržaj zagotavlja, da ni tako: "Tisti, ki so recimo ubili otroka, ne uživajo nobenega spoštovanja, je pa res, da obstaja med obsojenci vsaj na začetku, ko novinec pride v zapor, do njih distanca. A to je logično, zato so zaporniki bolj previdni." Pri dolgih kaznih so povratniki izjema Morda bi kdo mislil, da se tistih, ki so bili zaprti 30 let, zaradi dolge dobe ne splača "socializirati", a Podržaj poudarja, da dolžina kazni nima nobenega pomena, čeprav hkrati ugotavlja, da izkušenj s tako dolgimi kaznimi nimajo. "Noben '30-letnik' še ni zunaj, prvi, ki je bil obsojen na 30 let, je ravno Žalik, ki je prestal prvih deset let, za predčasno izpustitev mora odsedeti najmanj 22 let in pol. Imamo jih pa recimo s tistimi, ki so prestali 20, 15 let, kar je tudi precej dolgo. Pri tako dolgih kaznih so povratniki izjema, spomnim se samo dveh, ki sta umor ponovila. Koliko smo mi uspešni pri tem oziroma prispevamo k temu, da se nekdo ne vrne v zapor, je zelo težko presojati. Bilo bi nestrokovno in nekorektno, če bi si pripisovali te zasluge. Zato tudi zavračam splošno mnenje, da je zapor šola kriminala."

Problem s samopodobo, ne s samozavestjo Poudarja, da se je obsojencem najteže spopasti s svojo samopodobo, ne samozavestjo, torej kdo sem, zakaj sem. "Če se spopade s svojo samopodobo, je to velik korak k temu, da se morda najde. In izobraževanje je tukaj ključno, saj so ti ljudje v glavnem manj izobraženi, nimajo delovnih navad, kar je pred leti pokazala interna analiza. Samo tretjina zaprtih je nekaj delala. Zanimivo je, da so Romi v zaporu praviloma dobri delavci, kar je fenomen, saj ta isti zunaj ni delal nič, zato pa je na Dobu. To, kar se mu v zaporu ponuja, kar lahko tukaj realizira, spodbuja, pri marsikomu pomembno vpliva na to, da zdrži in zunaj normalno začne delovati," dodaja Podržaj.

Stiske obstajajo Da vplivajo zaporne kazni, predvsem dolgoletne, tudi na psihično stabilnost obsojenca, ni nobena skrivnost. Podržaj poudarja, da se s krivdo v zaporu ne ukvarjajo, posredno pa je to vedno tema, da obsojenci sprejmejo odgovornost za svoja dejanja. "Stiske nedvomno obstajajo, kar je samoumevno, saj se morajo najprej soočiti sami s seboj, z dejstvom, da se v zaporu pač ne moreš počutiti dobro. A vse te stiske ublaži recimo mreža, ki jo ima nekdo zunaj. Jasno je, da je tistemu, ki nima stikov, ki je osamljen, težje kot nekomu, ki ima zunaj zidov nekoga, ki ga ima rad, ga obiskuje," dodaja direktor, ki poudarja, da imajo sicer vedno problem, kako uravnotežiti tretmajski in varnostni del prestajanja kazni.

Morilci večkrat poiščejo psihološko pomoč Morilci psihološko pomoč v povprečju poiščejo večkrat kot drugi zaporniki, že zaradi časovne komponente. Povprečna doba obsojenih na Dobu je sedem let in pol, tisti, ki so obsojeni na recimo dve leti, praviloma nimajo težav, lažje prenašajo to kazen, zato je potreba po psihološki oskrbi manjša. Podržaj je opozoril še na en problem, in sicer da ni nobenega nadzora nad tistimi, ki svoje kazni odslužijo. Iz zapora je namreč pred kratkim po 20 letih odšel obsojenec, ki je leta 1991 streljal črpalkarje.

Ni instituta, ki bi spremljal odslužene obsojence "Nikoli ne veš, kakšen bo nekdo, ko bo prišel ven. Ta je bil prvih sedem let na posebej varovanem oddelku, za kar so obstajali razlogi, ni bil slučajno tam. Potem smo ga dali v skupino z vsemi težavami, ki jih je imel on z nami, mi z njim, drugi z njim in on z drugimi, a so leta minevala. Pa je prestal 13, 14, 15 let, inteligenten, sposoben. Prvi izhod, ki smo ga do potankosti načrtovali, je dobil po 14 letih in ko smo na tretjem izhodu ugotovili, da ga na določeni lokaciji ni, smo takoj prekinili izhode, tu ni šale. Skratka, svoje je odslužil in zdaj je zunaj, a mi nimamo nobene povratne informacije, kaj se z njim dogaja. Vemo, kam je šel, to je pa tudi vse," pravi Podržaj, ki poudarja, da bi tudi njim prišla prav informacija, kako se ti ljudje znajdejo zunaj – kot navadni državljani z vsemi ovirami.