Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
20. 4. 2012,
17.36

Osveženo pred

7 let, 12 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Petek, 20. 4. 2012, 17.36

7 let, 12 mesecev

"Med brezdomci je čedalje več mladih"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Simona Stegne iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki že sedmo leto prepleta svoj vsakdan z življenji brezdomcev, pravi, da človek na ulici išče ljubljenost, priznanje in vključenost.

Zgodbe z ulice so žalostne, tragične in v večjem delu nimajo srečnega konca. Takšno je življenje brezdomcev, ki so jih stiske, padci in razočaranja pripeljali do točke, kjer se prihodnost konča. Naprej jih vleče samo še želja po omami, ki ima zloben obraz, in če mu človek ne zna ali ne zmore obrniti hrbta, ga bo vlekla še globlje v svoje brezno, kjer ni ničesar, razen teme in osamljenosti.

S čim se na tej poti srečujejo brezdomci in kakšno oporo jim lahko ljudje pri tem ponudimo, je za Planet Siol.net razložila dolgoletna prostovoljka in koordinatorka za prostovoljce v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote Simona Stegne.

Kdo je brezdomec in zakaj postane brezdomec?

Brezdomec je človek brez doma. Vendar je treba vedeti, da dom ni samo hiša, ni samo postelja, ampak največkrat pomeni sprejetost, varnost, družino, torej prostor, kjer si slišan, viden, kjer lahko poveš tudi skrite stvari. Dom torej ni samo stavba, temveč so to predvsem medsebojni odnosi. Človek največkrat postane brezdomec, ker je za vse to prikrajšan.

Velika večina brezdomcev ni imela družine, kar pomeni, da doma ni bilo topline, ni bilo sprejetosti in varnosti. Tak otrok, ko odraste v moža ali ženo, tudi na ulici išče isti vzorec – išče ljubljenost, priznanje, vključenost. Seveda so tudi drugi razlogi, na primer izguba zaposlitve, stanovanja, razveza zakona, odvzem otroka. Tudi to so razlogi, ki prizadenejo človeka, zaradi česar ne najde moči, da bi se pobral, če nima podpore.

Katere so največje težave, s katerimi se spoprijema brezdomec?

Največja težava je zasvojenost. Kar devetdeset odstotkov ljudi ima težave z zasvojenostjo z alkoholom, drogo, tabletami. Dodatni izziv v teh časih je tudi najti zaposlitev. Če je zraven odvisnost, pa še toliko težje. To je začaran krog. Nalaga se stiska na stisko, človek zato išče lažno tolažbo v zasvojenosti in hkrati vedno bolj tone.

Rešitev je seveda v zdravljenju, vendar človeka ustavi vprašanje: "Kam pa naj grem po tem? Koga imam, kdo me bo sprejel?" Socialna mreža je uničena in treba je imeti veliko moči za ta korak. Veliko jih dvomi o svojem uspehu in ne vidijo smisla v tem, da bi se spremenili, saj mislijo, da bodo nazadnje spet pristali na ulici. Vendar položaj ni brezupen. Kjer je volja, tam je pot.

Kakšno oporo oziroma pomoč dobijo pri vas brezdomci?

V prvi vrsti dobijo materialno pomoč, torej topel obrok, oblačila, obutev, lahko se tudi oprhajo. Imajo možnost, da se udeležijo različnih delovnih ali ustvarjalnih delavnic. Lahko se vključijo tudi v delovno rehabilitacijo, kjer spenjajo vezice za kavne avtomate. Poleg tega pa jih tukaj tudi spodbujamo in opogumljamo, da obnovijo stik, pristen odnos s samim seboj, ki jih tudi največkrat ovira, da bi naredili korak naprej. Resnica je namreč boleča. Težko je sprejeti dejstvo svojega realnega položaja. Kljub vsemu jih želja po boljšem tudi privlači in počasi nagovarja, da izberejo boljšo pot.

Kaj se je v zadnjih letih spremenilo glede na stanje v državi in na račun recesije? Koliko več je brezdomcev, kakšna je njihova struktura?

Spremembe v družbenem okolju se zelo poznajo, veliko več je brezdomcev, čedalje več je tujcev in mladih.

Kakšen je cilj, namen Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote?

Namen našega društva je, da brezdomcem dajemo oporo prek dela, jim vlivamo voljo, jih spodbujamo, pomagamo pri tem, da pridobijo pozitivno samopodobo. Pri nas imajo možnost sodelovanja pri različnih dejavnostih in možnost pogovora. Nič ni pod prisilo. Brezdomci radi delajo. Z delom si tudi zaposlijo misli, hkrati pa pridobijo kakšno izkušnjo. Vendar samo delo ni rešitev, potrebna sta tudi pogovor in neposreden odnos z nekom, ki se mu lahko zaupajo.

Od kod dobivate sredstva za oskrbo? Torej oblačila, hrano, pripomočke za higieno.

Sofinancirajo nas ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Mestna občina Ljubljana, FIHO, Misijonska družba, Marijine sestre, usmiljenke ter drugi donatorji, dobrotniki in posamezniki. Zadnja leta smo prejeli tudi nagrade iz tujine za delo z brezdomci in prostovoljci.

Ima brezdomec pri vas tudi možnost prenočišča? Kdo je upravičen do ležišča? Kje spijo preostali brezdomci?

V zavetišču lahko prespi sedem ljudi, sprejemamo jih na podlagi prošnje za sprejem. Ker je število ležišč omejeno, prošnje čakajo, ko se ležišče sprosti, pa sprejmemo naslednjega. Preostali spijo v starih zavetiščih na Poljanski ulici v Ljubljani in pri sestrah Božje matere usmiljenja, spijo pa tudi v njihovih tako imenovanih bazah, kar pomeni, da spijo v zapuščenih stavbah, ki so brez elektrike in vode. Spijo tudi na ulicah, na klopcah ali pod mostovi, pa tudi v železniških vagonih.

Menite, da se ženskam na ulici godi kako drugače kot moškim?

Dejstvo je, da je žensk na ulici bistveno manj. Problematika pri njih je predvsem v tem, da ni nobenega zavetišča za ženske, ravno zato, ker jih je tako malo. V našem društvu smo sicer že razmišljali, da bi omogočili prostore posebej zanje, vendar si tega trenutno ne moremo privoščiti. Ženske na ulici niso v neprivilegiranem položaju, večina se srečuje z enakimi težavami kot moški, so pa tudi takšne, ki so vpletene v prostitucijo.

Koliko zgodb o uspehu poznate? Znajo nekdanji brezdomci obdržati nov način življenja, ko se rešijo ulice? Kaj je najtežje pri ohranjanju "novega" življenja?

Poznala sem že veliko pozitivnih zgodb, hkrati pa tudi veliko razočaranj, ker je človek spet padel. Moje delo je, da spodbujam, vidim in slišim – ljubim. To, kaj se zgodi pozneje – ali bo človek zdržal ali ne, pa ni v moji moči. Vendar tudi če je nekdo spet padel, ga želja po boljšem, drugačnem življenju, ki ga je okusil, žene naprej, da se spet iztrga iz rok ulice.

Ali pri brezdomcih čutite veliko zagnanost, da izboljšajo svoj način življenja, ali prevladuje vdanost v usodo?

Zagnanost je, vendar ko je treba kaj narediti, ta zagnanost večkrat usahne. Težava se je spoprijeti z vsemi stvarmi, ki so v ozadju. Če pustimo družino in čustvene stvari ob strani, je tukaj veliko kriminalnih dejanj, finančnih zadolžitev, prekrškov, ki jih je treba plačati, in samo "levja" trma se lahko sreča z vsem tem. Včasih je težko videti cilj, že nam, kaj šele njim. Vprašanje, kako priti do tega cilja, je lahko preveč težavno. Človek mora biti borec, vendar mu kljub temu brez opore in spodbujanja ne bo uspelo.

Kako jih motivirate, da se vključijo nazaj v družbo?

Motiviramo jih s pristnim in iskrenim odnosom, ki pa mu mora nujno slediti ljubezen. Naš namen ni, da jih dotolčemo, ko so že sami na tleh, ampak jih želimo dvigniti, vendar tako, da jim hkrati povemo realno stanje, pokažemo pravo sliko.

Koliko prostovoljcev vam pomaga? Tudi njih motivirate za delo z brezdomci?

Letos nam pomaga okoli 60 prostovoljcev, večina je študentov in čedalje več tudi dijakov, ki jih ravno tako motiviramo s pristnim odnosom. Trudimo se, da tukaj začutijo sprejetost in ljubljenost. Poleg tega organiziramo dneve prostovoljcev, kjer imajo možnost za osebno rast, lahko sodelujejo tudi pri različnih delavnicah. Prostovoljec ni samo tisti, ki daje, ampak tudi tisti, ki prejema. Kajti če nekdo nekaj dobi, bo lahko tudi dal. To se med seboj povezuje.

Ne spreglejte