Petek, 16. 9. 2022, 22.05
1 leto, 7 mesecev
Žiga Turk: Kraljica je mrtva, živel cesar!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,98
77
V torek je imela predsednica Evropske komisije tradicionalni govor, v katerem je orisala stanje v Uniji in nakazala, kako bi se zadeve lahko premikale naprej. Podobne govore imata na začetku leta ameriški predsednik in ob odprtju nove sezone parlamenta angleška kraljica. In vendar so položaji teh treh voditeljev zelo različni. Torej iztočnica: za razmislek o prihodnosti Unije – ki ga je dal že govor von der Leynove sam po sebi, in priklon Elizabeti II. Malo je dolgo, ampak nisem imel časa, da bi skrajšal (vir).
Demokracija brez demosa
Da predsednik Komisije nagovarja evropski parlament, je še en v dolgi vrsti simboličnih in manj simboličnih korakov, katerih namen je narediti Unijo čim bolj podobno nacionalni državi. Obstaja namreč upanje, prepričanje, vera, da če bodo v Uniji izvrševali demokratično obredje tako, kot ga izvajajo v nacionalnih državah, bo ta postajala še bolj tesna in bo nastal tudi evropski demos. V ta namen so ji dodali parlament, v katerega že več kot 40 let neposredno volijo poslance in ki si je med tem iz pogodbe v pogodbo grabil vedno več pooblastil.
Dobro je, ja, da enkrat na leto z najvišjega mesta slišimo, kaj se v državi dogaja. Kaj takega bi lahko uvedli tudi v Sloveniji. Ko ima govor "State of the Union" predsednik ZDA, govori oseba, ki je dobila večino glasov na, pravzaprav, neposrednih volitvah. Ko v angleškem parlamentu govori britanski monarh, govori tisto, kar mu napiše njegov predsednik vlade – za katerim tudi stoji trdna demokratična večina. Predsednika komisije ni izvolil nihče, ampak je na položaj prišel na podlagi politične trgovine med državami članicami in med evropskimi političnimi strankami.
O stanju Unije govori predpostavljeni največje bruseljske administracije, ki mu tudi pomaga napisati ta govor. Govori, kakšno je stanje – kar bi glede na funkcijo, ki jo Komisija ima, razumeli. Predsednik izvršnega sveta pač poroča tistim, ki so ga na ta položaj postavili. Govori pa tudi, kako naj bi se Unija razvijala v prihodnje. Kar je nekaj, o čemer bi morale odločati njene članice, ki so zastopane v evropskem svetu, ali pa državljani Unije, ki da so zastopani v evropskem parlamentu. Kakor pač so.
Nič krivi, nič dolžni
Tukaj moram ponoviti svoje mnenje, da je realna legitimnost evropskega parlamenta nizka – nihče ni tja izvoljen, odstavljen ali ponovno izvoljen zaradi mnenj in stališč o evropskih temah ali glede na to, kako je v parlamentu glasoval, ampak glede na lokalne politične preference. Če gre kjerkoli v Evropi karkoli narobe, bodo člani evropskega parlamenta zadnji, ki bodo za kaj krivi. Pred njimi bo krivda na županih, članih nacionalnih parlamentov, potem na nacionalnih vladah in predsednikih vlad, ki so člani evropskega sveta in ki bodo krivdo na koncu poskušali preložiti na Evropsko komisijo. Ne Franc Bogovič ne Matjaž Nemec ne bosta nikoli kriva za nič. Toliko tudi za ilustracijo trditve, da samo presajanje demokratičnih obredij z nacionalne na evropsko raven ne prenese na evropsko raven tudi učinkov. Težave bi se zdaj lotili tako, da bi predsednika komisije Evropejci volili na neposrednih volitvah. Še v večnacionalni Jugoslaviji smo vedeli, da to v večnacionalnih skupnostih ne gre.
Ko tole pišem, že vidim zavijanje z očmi tistih naprednjakov, ki jim je vendar jasno, da smo čitalniške predstave o narodu in nacionalni državi pustili v 19. stoletju, da nacionalna identiteta zaudarja po naftalinu, nacionalni ponos pa po plesnobi. Prav te vabim, da se veselijo, da je pač v košarki šla v naslednji krog neka druga članica vedno tesnejše Unije – Poljska. In ne Slovenija. Ampak hej, vsi smo Evropejci, kaj bi delali razlike.
Von der Laynova je povedala marsikaj (vir), marsičesa pa tudi ni. Povedala je na primer, da je treba preprečiti špekulacije s cenami energije. Milka Planinc je tudi trdila, da cena marke, ki jo je ta dosegala pod roko na ljubljanski tržnici, ni prava. Da je "v resnici" dinar vreden več. Ampak po tisti ceni so ljudje kupovali marke. In zdaj kupujejo energijo. Cenejša bo energija, če je bo na trgu več. Von der Laynova bi lahko Nemcem zažugala, da bodo v energetsko siromašni zimi njihove nuklearke stale. Ampak jedrnim članicam se ne grozi. Je pa zažugala malopridnim državam, ki ne spoštujejo tako imenovanih vrednot Unije – Poljski in Madžarski. Manj kot lani, ker ni čas, da bi se poleg Rusije v Uniji prepirali še med seboj, a vseeno več, kot bi bilo nujno.
Vedno bolj utesnjena Unija
Pomembna reč v govoru je bil poziv k oblikovanju konvencije o prihodnosti Evrope. Modrovanja o tem, kako z Unijo v prihodnje, imajo več oblik. Eno so pač različne skupine in posvetovanja, kjer sem nekaj sodeloval. Ko pa je zadeva resna, se ustanovi Konvencija, in rezultat te je drugačna pogodba.
Še vse nove pogodbe do zdaj so krepile Bruselj v primerjavi s članicami ter parlament v primerjavi s Svetom in Komisijo. Nekateri so zato previdni in so odkrito proti, med drugim finska predsednica (vir). Tista, ki pleše bolje od naše prve razredničarke. Več držav, tudi Slovenija, je spomladi posvarilo pred velikimi apetiti po utesnjevanju Unije (vir), kot je rezultate Konference o prihodnosti Evrope interpretiral Guy Verhofstadt.
Če Konvencija bo, se je treba dobro zavedati, v katero smer naj gredo spremembe. Naj se iz pogodbe odstrani ambicija vedno tesnejše Unije. Naj se jasneje razmeji pristojnosti med Unijo in članicami. Naj se prepreči, da skozi odločitve Sodišča Evropske unije z ledeniško počasnostjo in gotovostjo te pristojnosti širijo kar sodniki. In naj se poveča učinkovitost odločanja, ko gre za obrambo štirih svoboščin, drugič, ko gre za obrambo zunanjih meja, in tretjič, ko gre za varnost, kjer tesna navezanost na Nato in ZDA nima alternative.
Naj se postavi jasne meje, kje se lahko Unija vmešava v notranje zadeve članic in kje so meje ocenjevanja pravovernosti članic in klicanja na moralno politično odgovornost glede spoštovanja nečesa, kar je tako elastično, kot so evropske vrednote ali pa neodvisnost medijev.
Vrednote angleške krone
V zvezi z vrednotami je predsednica Komisije povedala nekaj pomembnega. Pomembne so danes zadeve, ki se ne priklanjajo woke katekizmu. Namreč, da nas je preminula angleška kraljica "opozarjala, da je naša prihodnost zgrajena na novih idejah in utemeljena na naših najstarejših vrednotah". Te najstarejše vrednote niso politični mehanizmi, kot so demokracija, neodvisnost medijev ali pravna država. "Naše najstarejše vrednote" so tiste, ki so zapisane v temeljnih besedilih naše judovsko-krščanske civilizacije, ne rezultat nekega glasovanja ali političnega kompromisarstva.
Angleška kraljica je bila poosebljena tradicija, poosebljena zgodovina. Podložniki angleške krone niso bili samo podložniki kraljice v smislu, da kraljici pač kosijo travo ali ji plačujejo davke, kot bi radi naprednjaki prikazali monarhijo – kot nekaj zaprašenega. Brendan O' Neill ugotavlja (vir), da so podložniki angleške krone podložniki zgodovine. In podložnik zgodovine je vsak, ki na temelju uspeha prejšnjih generacij gradi prihodnost. Kralji so poosebljen in trden most med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Trden, ker so veliko manj kot politika podvrženi populističnim skušnjavam demokracije.
Velika Britanija je edina nekdanja velesila – in to je bila, ko se je kraljica Elizabeta rodila – ki je status velesile izgubila dostojanstveno – brez poraza v vojni, kot se je to zgodilo Španiji, Franciji, Nemčiji in se bo, upajmo, tudi Rusiji.
Vrednost krone
Kralj bo Karel in kraljeva žena bo Camilla, pa če je ljudstvo še tako ne mara, ker bi imelo raje Diano. Pravila dinastičnega nasledstva se požvižgajo na to, kaj bi ljudje radi. Načela in vrednote, ki jih zagovarja monarh, se požvižgajo na to, da bodo čez štiri leta volitve. Kako radi nekateri očitajo politiki kratkovidnost, češ, samo do naslednjih volitev vidijo, hkrati pa črtijo monarhične ali aristokratske načine vladanja.
Hans Herman Hoppe je šel tako daleč, da je trdil (vir), da je dobro, da ima monarh državo tako rekoč v lasti. Ker vsak skrbi za to, da bo njegova lastnina čim več vredna. Bralec te kolumne skrbi za svoj avto ali hišo, monarhi pa za monarhijo. Skozi generacije. Politik, ki pride upravljat državo za štiri leta, bo poskrbel za to, da se bodo v tem času on in njegovi prijatelji omastili, pa da bo država manjšini pobrala dovolj denarja, da ga bo dobila večina, ki ga bo še enkrat volila.
In če bi godrnjali, da je Karl na položaju, ker se je pač po naključju rodil v pravo družino – Kalimero, krivica in tako dalje – tudi demokracije niso imune proti dinastijam – spomnimo se Kennedyjev in Bushev. Pa tudi Kovačem, Kardeljem in Ribičičem ni šlo ravno slabo.
Skratka
Če se ne moremo izogniti temu, da naj bi Unija postajala vedno tesnejša, potem predlagam, da ne slepomišimo in na vrh evropskega imperija postavimo monarha. Edino logično bi bilo, da je to naslednik Julija Cezarja, Konstantina Velikega in cesarjev Svetega rimskega cesarstva. Tudi glede na pretekle izkušnje z vodenjem večnacionalnih držav in žlahto, ki jo imajo po Evropi, bi predlagal družino Habsburžanov.
Evropski cesar bi formalno predsedoval evropskemu svetu, on, in ne kak odslužen nacionalni politik, bi bil formalno prvo ime Unije. O njem ne bi bilo treba vsake štiri leta glasovati, ne bi vsake štiri leta odpirali nacionalnih sporov med kandidati iz ene, druge ali tretje države, ne bi se mu bilo treba prilizovati ljudem s podpiranjem vseh mogočih modnosti – od princese Diane do prerokinje Grete. Enkrat na leto bi prebral govor o stanju v cesarstvu. Skrbel bi, da bi bil imperij utemeljen na "najstarejših vrednotah".
Ali pa gre samo za miselni preizkus in nam je podoba imperija takoj ljubša, če mu rečemo Unija, in za prvo ime glasujemo, kot izbiramo zmagovalno pesem Evrovizije.
77