SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj se ne moremo o ničemer sporazumeti?

1

termometer

Dva Slovenca sta že recept za prepir, družinski spori izhodišče za umore, sosedski odnosi pa za pokole.

Tole je bilo namenoma zapisano pretirano, a antropološke raziskave sodnih arhivov kažejo, da niso potrebna stoletja, da bo v slovenski vasi vsak tožil vsakogar.

Zadostuje, da se postavite poleg kolesarske steze, in videli boste, da vozimo v naključno smer, torej se niti o tem, po kateri strani naj teče promet, ne moremo sporazumeti.

Skratka, sprave ne bo. Dogovora o prihodnosti tudi ne.

Zakaj?

Obstoječe raziskave Najprej moramo seveda poseči po obstoječih raziskavah in tole je primerjalni grafikon med prebivalstvi raznih držav za kategorijo psihoticizem iz knjige dr. Muska Psihološki portret Slovencev, ki jo priporočam v branje: "Tako pri moških kot pri ženskah dosegamo Slovenci bistveno višje vrednosti psihoticizma. Smo torej bolj agresivni, dominantni, uporniški, brezobzirni, grobi, maskulini, sebični, avanturistični, dogmatični in ambiciozni – vse to so sestavine psihoticizma."

Povedano po domače: ni čudno, da se prepiramo. In drugo, pomembneje: govorjenje o ponižnih hlapcih je le trik, s katerim privabimo v past nič hudega sluteče nasprotnike.

Stanje slovenskih besed Lansko pomlad sem pripravljal predavanje o stanju slovenskega uma. Uporabil bom kar iste primere, ker se v enem letu stanje ni prav nič spremenilo, na boljše zagotovo ne. Pogledal sem po slovenski politični "levici", "desnici" in "novih" glasovih, ki so se takrat pojavili z demonstracijami, ter pazil na način izražanja. "Desnica" v obliki največje stranke SDS je znano monolitna. Nazadnje se je drugo mnenje v njej pojavilo leta 2001 in vodja stranke ga je odstranil z ultimatom: "Zdaj imamo en program, en statut in ena programska izhodišča ter dva pogleda na to, kako graditi stranko v prihodnje. Če bosta ta dva pogleda v prihodnjem izvršilnem odboru, bo to neenotna in neučinkovita stranka in sam takšne stranke ne mislim voditi."

Lani je funkcije v stranki zapustil Žiga Turk in spletni komentatorji so se odzvali, kot da gre za izstop iz kulta. Izbral sem tale komentar: "Marsikateri član SDS v mestnih odborih bi moral oditi. Zdaj je pravi čas, da se počisti z omahljivci in peto kolono in združi vse napredne demokrate." (forum Reporter, 18. april 2013)

Poglejmo na "levico", kjer je vodja poslanske skupine SD Janko Veber takole opisal privatizacijo: "Klasifikacijo naložb Slovenskega državnega holdinga, ki jo je vlada v sredo poslala v potrditev v DZ, v SD ocenjujejo kot veleizdajo." (Dnevnik, 7. februar 2013) Glede na to, da je potem točno ta vlada pripravila predlog privatizacije, se človek vpraša, kako se gospod Veber počuti kot veleizdajalec in zakaj nič ne pove o tem.

Kot pisatelja bi me zanimale intimne izpovedi o silnih mukah, ki jih doživljajo močne psihične strukture, ko morajo čez noč obrniti svoja prepričanja za 180 stopinj.

A pustimo stare mačke, poglejmo "nove", vstajniške sile. Takole je Igor Koršič, vodja KOKS, zapisal v "jutranjem zapisniku po januarskem forumu na DSP, posvečenem NPK": "Da ima ta razkroj dva razloga: enega predstavljajo interesi po monopolu globalnih industrij razvedrila (Mrkaič, Rugelj, Mazzini, Steinbuch, Turk ...)." (Igor Koršič, KOKS, 7. marec 2013)

Stanje slovenskega uma Torej, kamorkoli pogledamo, vidimo same petokolonaše, veleizdajalce, tuje agente, nujne so čistke, skratka, v vojni smo. Ker smo v vojni, so seveda upravičena vsa sredstva in svet je črno-bel: si z nami ali proti nam, druge možnosti ni.

Posebej zanimivo je Koršičevo pisanje, ki je kot tuje agente, ki so zakrivili vsesplošni razkroj, naštel priimke, ki nimamo prav veliko skupnega, razen tega, da smo vsi javno povedali mnenje o tem, kako bi bilo treba spremeniti zdajšnjo kulturno politiko. In to mnenje se očitno ne prekriva s Koršičevim, kar zadostuje za klasifikacijo. Pazite: če ste si ustvarili svoje mnenje in padli iz Gleichschaltunga, ste že tuji agent, veleizdajalec, takoj vas je treba odstraniti.

Takih govoranc sem se naposlušal kot mulec in prvo, kar lahko ugotovimo, je, da se komunistični besednjak z osamosvojitvijo ni prav nič spremenil. Iste besede bi lahko pobrali iz govorov kateregakoli diktatorja in partijskega aparatčika in nihče ne bi opazil.

Zdajšnje vodilne generacije so odraščale še v socializmu in miselnost se ni spremenila, zato vedno pišem slovenske politične usmeritve v narekovajih, v resnici gre za komuniste A, B, C, Ć itd. Politična aktivnost po slovensko predpostavlja človeka, ki ga hripavega vozijo z avtobusi na razna zborovanja, kjer se meče pod noge svojemu Voditelju.

Ker pa ob isti miselnosti in govorjenju odraščajo trenutne generacije, kake spremembe ni videti. Če so drugače misleči izdajalci, je demokracija nemogoča, saj naj bi bila sestavljena ravno z različnih mnenj, med katerimi poteka dogovarjanje.

Stanje slovenskega uma je totalitarno, sposobno razmišljanja le v črno-belem, kakšnih odtenkov še nismo vzeli. (Seveda sistemi iščejo ravnotežje, zato je na področju morale ravno obratno: sami odtenki in nobene jasnine. A o tem v eni naslednjih kolumn.)

Dresirani za prepir Imamo pač dolgo tradicijo tiranstva. Kot je zapisal veliki ruski pisatelj Vasilij Grosman: koliko demokracije pa pričakujete od Rusov, saj je bila v tisoč letih Rusija svobodna le pol leta? Zato tudi takšno navdušenje nad Putinom in obnovo Sovjetske zveze v naših spletnih komentarjih (pri čemer avtorji pozabljajo, da če se Sovjetska zveza podaljša do sem, ne bo več komentarjev).

Ne gre samo za demokracijo, marveč za to, da smo dresirani za prepir, in vsak naš vladar se je v ta namen pošteno potrudil. Kot je izjavil Franc I., naš nekdanji cesar: "Moji narodi so si daleč vsaksebi, in to je dobro. […] Vsak od njih gleda na svojega soseda: ne razumejo drug drugega in se sovražijo iz vsega srca. Zavoljo tega medsebojnega nezaupanja se ohranja red, njihovo medsebojno sovraštvo pa zagotavlja trajen mir."

Habsburžani so torej imperij znano širili s porokami, vzdrževali pa očitno z ločitvami med podaniki. Če je Franc govoril o narodih, so oblastniki na nižjih ravneh skrbeli za prepir med podrejenimi. Menda so tudi po zemljiški reformi zemljo delili kar na oko, da so se novi osvobojenci takoj na začetku na smrt sprli med seboj.

Skratka, za seboj imamo totalitaren trening za prepir, vendar, pozor: vsak posameznik ima možnost, da se vede kot posameznik, ne kot pripadnik skupine! Zakaj je torej dialoga tako malo?

Navdih od samega Boga Za črno-beli svet morate biti popolnoma, 100-odstotno, prepričani o svojem prav in – pazite! – o 100-odstotni napačnosti mišljenja drugega. Poglejmo psihološke vzvode, ki pripeljejo do takega sveta.

Ključ do razumevanja slovenskega uma je v že citiranem pisanju ponudil Igor Koršič, ki začne takole: "Včerajšnji diskusijski večer me je zgodaj zbudil in mi ni pustil ponovno zaspati. Verjetno so takim pojavom včasih rekli razodetje Svetega duha ali še koga višje v nebeški hierarhiji."

Da, to je edini način, da imamo povsem prav: skozi nas govori Bog. Takole torej Slovenec vidi samega sebe (Dušanu Kastelicu se zahvaljujem za ilustracije):

Takole pa vidi svojega sogovornika:

Zdaj pa si predstavljajmo, da se začenjajo pogajanja, recimo o državni privatizaciji ali pa o veji, ki je padla na sosedovo zemljo, ali pa o tem, kdo bo peljal otroka v vrtec. Vključujemo se v neposreden prenos, poglejmo Slovenca, ki se pripravljata na dialog:

Vsak sebe vidi kot Boga, zato mora drugega najprej poriniti v edino vlogo, ki lahko stoji zraven take veličine – iz sogovornika mora napraviti hudiča! Zato vse to zmerjanje z veleizdajalci, petokolonaši, agenti …

Smo utelešeni bogovi, torej tudi neljudje, zato imamo pri nas vojno bogov, ne demokracije – naš bog bo zmagal, pa če crkne država! Slovenija je reality šov božanstev, ki imajo vedno prav in ki so jim vse negativno podtaknili.

Drugače sploh ne znamo komunicirati. Oni dan sem hotel doma popraviti neko malenkost in sem šel brat slovenski forum. Nekdo je že zastavil vprašanje, ki me je zanimalo, in odgovorili so mu – a prej so ga dolgo zmerjali, kakšen idiot je, nesposobnež itd. Kar se je tudi meni že večkrat zgodilo, zato svoja vprašanja raje zastavljam na tujih forumih.

Uvodno poniževanje seveda tudi opravlja funkcijo egalitarnega zniževanja vrednosti in je nasploh koristno. Razvija tudi pomnjenje: če pri sogovorniku ne najdete napake, so gotovo kaj zgrešili njegovi predniki in tisto lahko uporabite za vzvod, da iz njega napravite hudiča in tako ohranite svoje božanstvo.

Psihološki temelj enačenja z Bogom je seveda narcisizem. Zakaj ga imamo tako veliko in kako poleg prepirljivosti uravnava naša življenja, bomo pogledali naslednjič.

Rešitev Kakšna je torej rešitev? Ko odhajate na pogajanja, se morate potruditi ravnati kot posameznik, ne kot člen množice, ki so ga programirali stoletja. Povedano preprosto, v drugem morate ugledati človeka.

In zakaj je rešitev tako težka? Ker ne zadostuje zgolj vaš pogled – isto se mora v istem trenutku zgoditi tudi vašemu sogovorniku: srečati se morata človeka, ne bogova.

Človeka se lahko dogovorita, bog in hudič nikoli. Pri nas je raven prepoznanja človeka v drugem izjemno nizka, saj se ne moremo dogovoriti niti o pokopu mrtvih.

Najbolj zanimivo vprašanje: mar bi volivci sploh izbrali demokrata? Mar nismo zdresirani tako, da dogovarjanje enačimo s šibkostjo? Pri tem seveda ne mislim na neskončno dogovarjanje, da bi čim dlje ostali pred fotografi in se vam ne bi bilo treba odločiti.

Da ne bomo samo na domačem terenu, zanimiv primer je vedno večja polarizacija med ameriškimi republikanci in demokrati. Dokler so v Washingtonu živeli skupaj z družinami in so se te družile med seboj, so drug v drugem videli ljudi. Zdaj, ko se je to spremenilo in so družine doma, kongresniki pa med tednom v službi, je povezovalni element človečnosti izginil.

Trening naše prepirljivosti Prepirljivost ima seveda svoje dobre strani, drugače se ne bi obdržala tako dolgo. Predvsem se pokoljemo med sabo in nas ni treba klati gospodarjem. Ker tudi v miru zagotavlja neprestano stanje vojne, nam dnevno dobavlja nove zmage, na katere smo lahko ponosni. Ste že požagali vejo sosedovega drevesa, ki sili na vašo zemljo? Vrgli ogorek pred sosedov prag? No, vidite. Hkrati sosedovi napadi dajejo zadosti tem za pogovore z vašimi prijatelji, zagotovite si lahko dovolj pozornosti, podpore in usmiljenja. In ker svoje zmage premlevate ob pijači, ni čudno, da se imenujejo pirove.

Skrbi tudi za športni način življenja. Poglejmo pobliže trenutno najbolj znan slovenski prepir, kamne na Sabotinu: namesto da bi ljudje čepeli po gostilnah in ležali na kavčih, se gibljejo po svežem zraku in trenirajo mišice, ko sestavljajo napise Naš Tito in JJ in tako dalje. Prepirljivost viša raven adrenalina v krvi, nas pripravlja na boj, dejansko je najboljši način za sprostitev fizično delo.

Hkrati pa sem navdušen nad starimi Grki in njihovim občutkom za simbolno raven bivanja. Sizifovo valjenje enih in istih kamnov simbolizira ljudi, kaznovane s tem, da so se zataknili v času in opravilu, ki nima smisla. Če se ne moremo dogovoriti, potem je sizifovstvo edina rešitev, s katero se zamotimo, medtem ko tonemo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin