SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj ni sprememb?

4

termometer

Oni dan so me vprašali, kako bi na kratko opisal trenutno gospodarsko stanje v Sloveniji in zakaj je pri nas odpor do sprememb tako močan.

Ker je družba prepleten sistem, gospodarstvo ni nekaj izločenega, torej opisujem tudi sestavine našega vsakdana:

1. Upokojenci, ki so najmočnejša sila (iz obveznega zavarovanja jih je bilo lani 602.300) in imajo tudi svojo stranko. Po osamosvojitvi so vodje države rešili težavo prestrukturiranja gospodarstva tako, da so delavce prestrukturirali v upokojence (eno leto je bila celo povprečna starost novih upokojencev 53 let!).

Borci proti vsaki spremembi, ker jim je jasno, da gre lahko le na slabše.

2. Preveč zaščiteni redno zaposleni. Zaposleni se dejansko lahko odloči, da ne bo delal ničesar, in če pritisnete nanj, se to imenuje mobing. V istem paketu so sindikati, ki branijo vse svoje člane po vrsti in katerih temeljna postavka je, da so vsi delavci enaki. Sindikat izobraževanja je tako sestavil pravilnik o odpuščanju učiteljev, kjer je kriterij stanovanjska kvadratura, in ne kakovost poučevanja!

Pri meni osebno so sindikati izgubili vso kredibilnost, ker se niso sprožili ob nesramnem izkoriščanju delavcev iz Bosne in/ali začasno zaposlenih (glejte točko 3).

Borci proti vsaki spremembi, ker jim je jasno, da bi uspešno gospodarstvo zahtevalo tudi ločevanje delovne sile po kakovosti opravljenega dela. Tudi pri sindikalistih: menda imajo nekateri na plačilnih listah celo dodatek za sindikalno delo!

3. Nemotivirani mladi, ki živijo doma in delajo za žepnino. Vedo, da redne službe ne bodo dobili, napredovati kam nimajo, lahko le čakajo smrt staršev in dedovanje nepremičnin, ne da bi pomislili, kako bodo potem vse skupaj vzdrževali. Medtem navidezno študirajo.

(Točki 2 in 3 sta se ujeli, ker se prvi tako lahko počutijo koristne, drugim pa se ni treba res truditi, saj imajo osnovne potrebe zagotovljene.)

Borci proti vsaki spremembi. (Paradoksalno, mar ne? Se spomnite demonstracij proti spremembi študentskega dela? Pa zadnjih demonstracij za neomejeno zaporedno študiranje? Ker so osnovne potrebe zagotovljene, bi šli samo v sistem, ki bo prevzel nase tisto, kar jim zdaj zagotavljajo starši. Torej bi najraje takoj postali upokojenci.)

4. Izjemno slabo vodenje, posledica političnega kadrovanja – samo da je naš. Tradicija vseh totalitarizmov. To smo imeli priložnost prekiniti ob osamosvojitvi, a namenoma nismo. Sem spadajo tudi nadzorni sveti in upravni odbori, ki niso več od zbirke znancev in prijateljev z gumijastimi vratovi, da lahko pravočasno pogledajo proč.

Borci proti vsaki spremembi, saj jim je jasno, da so potrošna roba, odvisna od poznanstev, in ne od rezultatov.

5. Močen navidezno zasebni sektor: poln jaht, vil in bogastva, ko pa državno naročilo ugasne, podjetje takoj propade in pusti stomilijonske dolgove. V tej rubriki so mi najbolj presenetljivi lastniki, ki dejansko mislijo, da so veliki poslovneži – v resnici pa so le dobri prijatelji politikov.

Borci proti vsaki spremembi: zamenja se prijatelj na funkciji in posel se sesuje.

6. Fevdalni zasebni sektor: slovenski poslovnež, ki v zgodovini nima drugega zgleda kot graščaka – torej odpre podjetje, takoj drag avto na lizing, delavci pa so zanj tlačani ali sužnji. Ker jih pojmuje kot potrošno robo, jim ne plačuje prispevkov, niti plač, laže začasno zaposlenim (glej točko 3) in jih neprestano menja, da so večno na preizkušnji. Če imajo Angleži Robina Hooda, je to Slovenec Hud – krade vsem, da bi dal sebi.

Borci proti vsaki spremembi: si predstavljate, da se jim na glavo zvrne največje zlo, pravna in urejena država?

7. Rubrika ogrožene živalske vrste, ki je najbolj neverjetna: dejansko obstajajo celo izjeme, torej ljudje, ki poskušajo delati pošteno, odgovorno in po svojih najboljših močeh. Njihova glavna skrb je nevidnost: če jih opazijo okolica ali mediji, jih bo najprej požrla zavist egalitarne družbe, mladi revolucionarji bi jih takoj razlastili, ker so kapitalisti, politiki pa bi jih ujeli v svoje vplivno območje in jih začeli izčrpavati s protiuslugami in siljenjem v zaposlovanje njihovih kadrov. Edini način, da ostanejo neopaženi, je delo za izvoz, torej neodvisnost od domače scene. Kar pomeni, da so poslovni emigranti s plačevanjem davkov domovini.

Borci proti vsaki spremembi. In tule porečete: Mazzini, pretiravaš! Ravno ti ljudje pa morajo biti za spremembe! Eh, izkušnje so jih naučile, da so vsaj nekaj generacij vse spremembe le na slabše, saj so šibka manjšina, ogrožena vrsta, ki v orehovi lupini lovi ravnotežje na valovih slovenske norosti. Če že kdo gre pred kamere, vedno pove le, da bi rad mir in da naj ga pustijo pri miru – skratka, nobene spremembe.

Katera točka v tej verigi je najbolj občutljiva in kje bi se lahko začel zlom? Najhitrejši preboj bi se lahko zgodil v točki 4: nenadoma bomo začeli kadrovati po sposobnosti. Žal menim, da je zaloga čudežev že izčrpana. Bolj verjeten je scenarij, da ugasne dotok posojil in prezaščiteni redno zaposleni (točka 2) ostanejo brez služb, zato bodo prej ali slej morali povedati nemotiviranim mladim (točka 3), da so od zdaj naprej na svojem. Videli bomo mnogo družinskega nasilja, a mogoče bo nekaterim iz točke 3 to končno zadostna spodbuda, da se spremenijo v točko 7 in v dobršni meri nadomestijo veseljake iz točk 4, 5 in 6. Skratka, da se družba normalizira.

In da točka 1, kamor smo vsi namenjeni, ne čaka več s strahom svojih pokojnin.

Lahko pa seveda ostanemo polkolonialna država, ki jo velike sile z minimalno kreditno infuzijo ohranjajo pri životarjenju kot gojišče poceni delovne sile in zaslepljenih potrošnikov.

Odločitev je že zdaj in še bo le naša. Nihče nam države ni ukradel, s svojim delom in delovanjem smo jo naredili in izvolili tako, kot je.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin