SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Za otroke je šlo in otroci so šli

0

termometer

Miha Mazzini

Z zadnjim referendumom smo postavili rekord v histeričnem razmiku med tem, o čemer smo volili, in tistim, o čemer smo razpravljali.

Česa vsega nismo slišali, od zoofilije prek pokopavanja živih, izgube spolov do verjetno najstrašnejšega, ukinjanja razlik med moškimi in ženskimi stranišči (resno!). Pogrešal sem le novico, da bo po referendumski zmagi črnilo prepovedano in bodo uradni dokumenti rožnati.

Glede na to, da sem od blizu opazoval škotski referendum o neodvisnosti ter videl raven debate pri njih in pri nas, lahko rečem le: niti do krilc jim ne sežemo.

Škoti so presenetljivo v debatah ostajali pri tistem, o čemer so pač razpravljali. Seveda je prej ali slej vstal kak veseljak in začel govoriti o čisto nečem drugem. V tistem trenutku se je zgodila drobna razlika med nami in njimi, v njej pa je zaobjeta skrivnost demokracije – tudi veseljakova lastna stran je začela negodovati in hitro so ga utišali.

Zanimivo, škotski organizatorji so pomešali tiste za in tiste proti, da niso mogli ustvariti množice, ampak so vsi skupaj ostali posamezniki. In čeprav so se kdaj tudi krepko sprli, so na koncu složno odšli skupaj na pijačo.

Slovenska soočenja Kako je bila videti tista TV-razprava pri nas? Že neki RTV-veleum je posedel skupini na ločeni tribuni in ju obrnil drugo proti drugi. Polepili so jih z navijaškimi rekviziti, skratka, očitno je zadevo delala športna redakcija. Gospa Vida Petrovčič naj bi vse skupaj vodila, pa ni bila več od dispečerja, ki deli žogo malo tem, malo onim.

Skratka, demokracija po slovensko: razpad na dva pola, ločevanje duhov, ne debata, marveč navijanje za svoje ne glede na to, kaj reče nasprotna tribuna. Kdor je naš, ima prav, vaši pa so bedaki. Z navijanjem imamo pač neprimerno več izkušenj kot z demokratičnimi razpravami. Seveda brez egalitarnosti ne gre: vsak mora imeti pravico na nacionalni televiziji razlagati tisto, česar ne ve ali ni doumel.

RTV je očitno storila vse, da razprave ne bi bilo, saj so se trudili organizirati resničnostni šov, ker so ti gledani. Še enkrat, znova: plačujemo jih kot nacionalni medij, ne kot lunatični azil.

Miselni eksperiment Predstavljajte si, da ste globoko PROTI zakonu in na tistem soočenju torej sedite sredi svoje tribune. Nekdo v vaših vrstah začne razlagati o poročanju podjetij ali pa o biokemičnih motilcih hormonov oz. nečem takem. Vi vstanete in mu rečete: "Oprostite, zakon ne govori o tem, prosim, ali lahko ostanete pri temi pogovora?"

Si lahko zamislite ta šok? Takoj bi vas obtožili izdaje, saj smo Slovenci digitalen narod, sestavljeni smo le iz DA in NE, ničel in enic, naših in vaših. Žal pa je tako: dokler se zagovorniki neke ideje vsaj malo ne omejijo sami, demokracija ni mogoča. Če bedaku v lastnih vrstah ne rečete, da je bedak, potem … Ah, saj vem, bojite se zamere, ki je največji slovenski strah. In zato ste tiho in gledate, kako negativna selekcija dela svoje.

Če je bila navijaška tribuna o istospolnih porokah velika priložnost za "desno" streljanje kozlov, se spomnimo debate o prodaji slovenskih podjetij. Tam so jurišali "levi": raje jemo travo! Država naj vse plača! To je veleizdaja! Itd. Prav tako se ni našel "levi" junak, ki bi bil PROTI prodaji, a bi vstal in rekel: "Oprostite, vrnimo se k številkam, ne k histeričnim izbruhom."

In ker levi in desni kimajo bedakom v lastnih vrstah, smo tam, kjer smo.

Tudi Škoti so verjetno tako začeli, propadli, se prodali Angležem in nekaj stoletij trenirali, da bodo zdaj lahko samostojno živeli, če in ko se bodo odločili.

Naš ima vedno prav Najnovejši primer: ob polomu z zažiganjem Kučanove knjige sem se lotil prebiranja "desnih" spletnih forumov in dobra novica – obsojajo dejanje! Slaba pa ta, da so udeležence razglasili za maskirane udbokomunistične podtaknjence, torej ne naše, ker naši seveda vedno vse počnejo prav.

Briljanca V Sloveniji obstaja močna skupina volivcev, ki jih imenujem kralji Matjaži. Sedijo doma in gledajo dlake rasti. Vstanejo in na volišča krenejo le, kadar bi lahko Janša zmagal v nečem, ne glede na to, kaj naj bi tisto bilo. Demokracija jih zanima le kot oblika nasprotovanja Janši.

Aleša Primca so bili mediji polni, Janez Janša pa se je pametno držal v ozadju. Dal je izjavo, s katero je podprl glas PROTI, a ni pretiraval. Vedno bolj me je zanimalo, kako bo Primcu odvzel primat in kdaj.

Domislil se je briljantnega finala, za katerega mu iskreno čestitam: ko so prihajali rezultati referenduma, se je dal povabiti kot gost v studio TV Slovenija na dolg pogovor. Tako smo gledali njegov obraz, pod njim pa so tekli napisi o preštetih glasovih, o gladki zmagi. Temu so včasih rekli Pavlov refleks: povežete dve stvari, ki sicer nimata ničesar skupnega, in narediti iz njiju eno, novo. Tako je izid referenduma postal Janševa zgodba o uspehu.

Aleš Primc se je lahko odzval le obupano – napovedal je vstop v politiko. Slovenski junak Vso propagandno akcijo sem trepetal za enega samega človeka, Romana Vodeba, ki je največji zmagovalec referenduma. Postal je psihoanalitik desnice, od zdaj je pozornost medijev obrnjena vanj. Dobil je tisto, za kar se je tako dolgo trudil.

Navduševal me je s tem, kako je skrival slona, ki ga jezdi. Predstavil se je, recimo, takole: "jaz sem psihoanalitično razmišljajoč" in oddahnil sem se. Znova in znova je brez napake zvozil vsaj vse tiste nastope, ki sem jih videl.

Roman Vodeb je namreč diplomiral in magistriral na fakulteti za šport, dodatno pa je magistriral še enkrat na sociologiji (kar ima napisano tudi na spletni strani, torej ne navajam nobene skrivnosti). V izobrazbi nima ničesar takega, da bi smel sebe predstaviti kot psihoanalitika. Fascinantno je bilo, kako je vedno našel izraz, ki je namignil, a ne lagal. Čestitam.

Njegovo ravnanje me je pritegnilo, saj sem že dolgo tega postavil teorijo o slovenskem literarnem junaku, za katerega trdim, da a) mora biti pasiven, če pa že krene v akcijo, mora biti b) samodestruktivna, vanjo mora biti že od začetka vgrajena kal pogube, četudi mu tega ne bi bilo treba.

To je moje največje začudenje, kar zadeva gospoda Vodeba: dva magisterija je naredil, namesto da bi vpisal dvoletni študij, po katerem bi se lahko mirno imenoval za psihoanalitika, ne pa da bo vse življenje moral preigravati besede in paziti na lastne izjave. Zakaj, ne vem – a nedvomno se bo samoanaliziral in nam povedal.

Boj na požiralniku Za določene ljudi pa me je zaskrbelo – kako bodo zdržali brez boja, v katerega so se podali z vsemi silami? Pisali so mi pisma ali pa sem naletel na njihovo stran na Facebooku. Opisovali so, recimo, gejevski spolni odnos v najslastnejših podrobnostih in dolg spis končali: "A takim ljudem bi vi dali svojega otroka?"

Ali pa jemali fotografije moških med analnim seksom in med dve razgreti telesi zmontirali objokanega otroka, ki sprašuje: "Zakaj ste me dali takim ljudem?" Fotografije in pisma so se razširjala po Facebooku, ki jih je kar pospešeno brisal, navdušenci proti zakonu so jih hvalili in klikali – a kaj zdaj?

Življenje teh avtorjev je boj proti homoseksualnosti osmislil, zagreto so se vživljali v um in slo teh deviantov, pregledali na tisoče strani, filmov, zdaj pa konec. Nenadoma: nič.

Upam, da bodo zdržali do naslednjega referenduma na isto temo.

Otroci so zdaj srečni Da je za otroke treba kaj storiti, se strinjam. Preberite samo ta podatek: "Gre le za vrh ledene gore, saj različne oblike nasilja v družini doživlja skoraj vsak peti otrok." (vir).

Kar zadeva posvojitve, pa sem po zaslugi referenduma prvič slišal, kako malo jih je pri nas, le nekaj deset letno, in še od teh je največ takih, ko mož ali žena posvoji otroke svojega zakonca iz prejšnjega zakona. Padli zakon je govoril le o tem, da so istospolne poroke pri tem izenačene in bi torej lahko vložili prošnjo – nič več. O nikakršnem grabljenju otrok ni bilo govora. (Verjetno bi bilo bolje, če bi predlog zakona že v izhodišču spremenili tako, da bi samo za posvojitve istospolnih partnerjev dodali posebno prehodno dobo in/ali strožja pravila.)

Zadnja leta pa se je zgodilo nekaj drugega, česar nismo opazili, ker smo se tako zagrizeno borili za otroke: "v tujini 13 tisoč mladih Slovencev, kar tretjina visoko izobraženih" (vir). Kaj so naši otroci? Do zdaj sem mislil, da je otrok človek. Dajmo mu najboljše, kar lahko, da bo človeški, ko odraste.

Če nič drugega, smo s to referendumsko vojno vsaj dobili definicijo, kaj naši otroci so. Saj veste, mar ne? Naposlušali ste se: So darila? So pravica? So čudeži? So …

Odgovor je bolj preprost: emigranti so.

Najbolj žalostno ni to, da so naši otroci šli in da odhajajo vedno bolj izobraženi v vedno večjem številu, žalostno je to, da se njihovega odhoda veselimo. In četudi so šli samo za natakarje čez mejo, se hvalimo, da se jim je posrečilo v življenju.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin