Ukinitev dopolnilnega zavarovanja je slepilni manever

Časi so naporni in ljudje vse bolj histerični. Med ljudi spadamo tudi bralci kolumn in njihovi pisci. Zato naj tokrat začnem z dvema uvodnima opozoriloma.

Prvič, tega besedila ne pišem, da bi branil dopolnilno zdravstveno zavarovanje, njegove ponudnike ali njihove dobičke. Kot bom razložil, se tudi meni zdi dopolnilno zavarovanje v zdajšnji obliki precej nelogično. Toda to ni jedro težav. Jedro težav je obstoj popolnoma neučinkovitega državnega monopola pri obveznem zavarovanju. Ukinitev dopolnilnega zavarovanja je slepilni manever, ki bo ta monopol le še okrepil in s tem povečal, ne pa zmanjšal neučinkovitost v sistemu zdravstvenega zavarovanja.

Drugič, v besedilu bom zdravstveno zavarovanje nekajkrat primerjal z avtomobilskim. Seveda ne zato, ker bi mislil, da so avtomobili enako dragoceni kot zdravje. Toda vso absurdnost zdajšnje zdravstvene ureditve lahko dojamemo samo, če jo primerjamo s čim, kar nam je dobro znano in deluje. Glede na pregovorno ljubezen do jeklenih konjičkov avtomobilsko zavarovanje vsi dobro poznamo in očitno tudi deluje, saj ni slišati resnih pobud za njegovo reformo. Prepričan sem, da je tako zato, ker temelji na prosti konkurenci ponudnikov, medtem ko zdravstveno zavarovanje v celoti obvladuje neučinkovit državni monopol.

Neučinkovito poslovanje zdravstvenega monopola Zavod za zdravstveno varstvo zaposluje 850 ljudi in za njihove plače porabi približno 25 milijonov evrov letno. Toda kljub 80 zaposlenim v informacijskem centru sem moral, ko sem bil nekaj časa brezposeln, prijavo v zavarovanje še vedno peš odnesti k njim. Predvsem pa vsa ta silna vojska ljudi ne zna nadzirati porabe denarja, zato vedno znova poslušamo že ponarodele zgodbe o večkratnih razlikah v cenah med izvajalci zdravstvenih storitev ali med dobavitelji pripomočkov in zdravil.

Vse to se pozna na finančnem poslovanju. Ko je bil lani sprejet interventni zakon, s katerim so povišali ali na novo uvedli prispevke za vse, ki ne živijo (samo) od plač, smo v obrazložitvi lahko prebrali, da je imel zavod za zdravstveno varstvo leta 2012 kar 83 milijonov izgube in neporavnanih obveznosti. In to kljub temu, da je med letoma 2009 in 2012 z različnimi ukrepi privarčeval 280 milijonov evrov in da je imel leta 2012 tudi 57 milijonov evrov več prihodkov kot 2009. Če to seštejemo, dobimo več kot 400 milijonov veliko finančno vrzel.

Uradno poslovno poročilo zavoda sicer za leto 2012 izkazuje "samo" 18,6 milijona izgube, za leto pozneje pa manj kot milijon. Očitno so ene številke dobre za takrat, ko je treba prepričati vlado in poslance o nujnosti višanja dajatev, druge pa pridejo prav, ko upravni odbor od skupščine in javnosti želi dobiti kljukico za dobro poslovanje.

Neučinkovito upravljanje zdravstvenega monopola Če bi se tako obnašalo malo zasebno podjetje brez političnih povezav, bi ga upniki že zdavnaj poslali v stečaj. Če bi šlo za večjo gospodarsko družbo, bi njeni lastniki že zamenjali nadzornike in upravo. Pri zdravstvenem monopolistu se zaradi popolnoma neučinkovite strukture upravljanja kaj takšnega ne more zgoditi.

Na vrhu upravljavske strukture je skupščina zavoda, ki je v bistvu Ekonomsko-socialni svet v malem. Sestavlja jo 20 predstavnikov delodajalcev (med njimi je tudi peščica predstavnikov vlade) ter 25 predstavnikov zavarovancev. Upravni odbor, ki naj bi učinkovito vodil poslovanje zavoda, je sestavljen po podobnem predstavniškem ključu in ima kar 11 članov. Direktor, ki ga imenuje skupščina, mora dobiti soglasje državnega zbora.

Neučinkovit zdravstveni sistem imamo torej iz enakega razloga, kot imamo nepregledno in neučinkovito delovno in socialno zakonodajo ter javno upravo. Zato ker se na teh področjih ne more nič resnega spremeniti, če se s tem ne strinjajo vsi po vrsti od upokojencev, učiteljskih, uslužbenskih in delavskih sindikatov ter obrtnih in gospodarskih zbornic, za povrhu pa seveda še trenutna strankarska koalicija v parlamentu.

Vsi ti "deležniki" vedo, da bomo zdravstvene izgube tako ali drugače solidarno pokrili iz državnega proračuna in svojih žepov. Čemu bi si torej belili glave, če se številke pač ne ujemajo?

Neučinkovito reševanje zdravstvenega monopola Kako se v praksi finančno rešuje ta neučinkoviti zdravstveni monopol? Z neplačevanjem opravljenih storitev, z zamikanjem plačilnih rokov, z zniževanjem priznanih cen ter s prenašanjem stroškov na druge, to je na proračun in na dopolnilno zavarovanje.

Zdaj bom prvič uporabil primerjavo z avtomobilskim zavarovanjem. Predstavljajte si, da bi imeli oktobra nesrečo in bi vam zavarovalnica zavrnila plačilo škode, ker je letos že dosegla plan glede predvidenega števila nesreč. Ali pa bi vašemu serviserju poravnala le del dejanskih stroškov popravila. Kaj bi se zgodilo? Stranke bi od takšne zavarovalnice zbežale in kmalu bi šla v stečaj.

A prav to se dogaja v zdravstvu. Državna zavarovalnica je v določenem letu pripravljena plačati na primer samo določeno število ultrazvočnih pregledov nosečnic. Bolnišnice in ambulante se izpogajajo za kvoto – in ko jo izpolnijo, ker je število nosečnic, ki naj bi bile deležne tega pregleda, preseglo letni plan, jim zavarovalnica dodatnih pregledov ne plača.

Toda medtem ko avtomobil lahko vsako leto zavarujete drugje, od monopolne zdravstvene zavarovalnice nimate kam zbežati. Lahko greste sicer k zasebnemu zdravniku, toda to pomeni, da boste še enkrat plačali za nekaj, kar ste že plačali s prispevki, ki vam jih pridno trgajo od plače in drugih zaslužkov.

In kaj se zgodi zdravstvenemu monopolistu, ki se tako obnaša? Prav nič. Je morda kdo predlagal njegov stečaj ali vsaj zamenjavo vodstva? Ne, seveda ne. Namesto tega se raje vsa država ukvarja z reševanjem njegovega obstoja. In napovedana ukinitev dopolnilnega zavarovanja ni nič drugega kot še ena domislica za to reševanje.

Ukinitev dopolnilnega zavarovanja kot reševanje državnega monopola Kaj se bo zgodilo po ukinitvi dopolnilnega zavarovanja?

Koalicijska pogodba pravi, da bo nadomeščeno z novo dajatvijo. Ta bo skoraj gotovo prihodek zavoda za zdravstveno zavarovanje. Kar pomeni, da bo neučinkoviti zdravstveni monopolist dobil še več denarja in z njim ravnal enako kot zdaj.

Ukinitev dopolnilnega zavarovanja je torej samo slepilni manever, s katerim se želi še več denarja spraviti v javni sistem in s tem pod nadzor sindikalistov, medicinskih lobijev in politikov.

Ukinitev dopolnilnega zavarovanja kot izgovor za povišanje davkov Kakšna bi bila lahko nova dajatev, ki jo napoveduje koalicijska pogodba?

Precej preprosto je izračunati, kako visoka bi lahko bila. Povprečna bruto plača danes znaša dobrih 1.500 evrov, mesečne premije dopolnilnega zavarovanja so malo pod 30 evri. To pomeni, da bi se morala prispevna stopnja dvigniti za približno dve odstotni točki, da bi se denar iz dopolnilnega v celoti prelil v obvezno zavarovanje.

Gotovo ni naključje, da koalicijska pogodba govori o novi dajatvi, in ne o novem prispevku. Prispevki so namreč pri nas sorazmerni z dohodkom, dajatve pa so nesorazmerno višje za ljudi z višjimi dohodki ali pa odvisne od uporabe storitev. Verjetno bomo dobili kombinacijo obojega.

Pričakujemo torej lahko nov progresivni davek za zdravstvo, ki bo prikazan kot bolj socialen od dopolnilnega zavarovanja, kjer so premije pri isti zavarovalnici za vse enake. Seveda se bo pri tem zamolčalo, da socialno ogroženim že danes ni treba biti dopolnilno zavarovan, ker jim doplačila zdravstvenih storitev pokrije proračun.

Poleg tega bomo dobili tudi kakšno novo obliko participacije, kjer bomo za določene storitve plačevali neposredno iz žepa, ne da bi se mogli za to zavarovati. Temu se bo reklo vzgojna dajatev za ljudi, ki preveč hodijo k zdravniku, čeprav bo šlo v resnici samo za krpanje strganih žepov državnega monopola.

Zakaj je tudi zdajšnje dopolnilno zavarovanje nelogično? Recimo, da bi imeli avtomobil zavarovan pri zavarovalnici A in bi vas ta lepega dne obvestila, da bo od zdaj pokrivala le še 80 odstotkov vseh škod. Če želite dobiti povrnjeno vse, pa se lahko za razliko zavarujete še pri zavarovalnici B. Naslednje leto bi vas zavarovalnica A obvestila, da bo krila le še 60 odstotkov škode. In tako naprej.

Približno tako je videti reševanje zdravstvenega monopolista s prenašanjem dela stroškov na prostovoljno dopolnilno zavarovanje. Kolikšen odstotek storitev morajo pokriti druge zavarovalnice, določi kar skupščina zavoda sama na podlagi zakona. Zavarovalnice, ki ponujajo dopolnilno zavarovanje, tudi ne sodelujejo pri pogajanjih o cenah zdravstvenih storitev in pripomočkov. Torej ne morejo nikakor vplivati na višino svojih obveznosti.

Seveda je to nelogično. Toda če bi hoteli, da obvezno zavarovanje pokrije stroške v celoti, bi morali zaradi omejenih prihodkov močno skrčiti košarico storitev ("pravic", bi rekli socialisti), ki jih pokriva. Jeza, ki bi jo s tem povzročili, je verjetno razlog, da takšni predlogi nikoli niso bili sprejeti.

Druga ekonomska rešitev bi bila dvig prispevkov za obvezno zavarovanje, toda zaradi vpliva na stroške dela in neto zaslužke bi bil to pregovorni strel v koleno. Glede na neučinkovito poslovanje in upravljanje zdravstvenega monopola bi bilo tudi neodgovorno. Se je pa v zadnjih letih večkrat povečalo število osnov za plačevanje prispevkov in so se zmanjšale razlike v oprispevčenju različnih dohodkov.

Obstaja pa še tretja in najbolj smiselna pot, o kateri pa se komaj kaj razpravlja. Državni zdravstveni monopol lahko preprosto ukinemo.

Zakaj bi bilo zavod za zdravstveno zavarovanje najbolje ukiniti?

Državnega monopolista niso še nikoli prisilili v učinkovitost s tem, da so mu dali več denarja. Ukrotiš ga lahko le, če ga izpostaviš odprti konkurenci ali pa ga preprosto ukineš.

Konkurenca pri avtomobilskem zavarovanju deluje, prav tako deluje ločitev na obvezni in prostovoljni del zavarovanja (na primer kasko). Na podoben način bi lahko delovala tudi pri zdravstvenem zavarovanju in tudi deluje v številnih državah, po katerih se sicer radi zgledujemo, na primer v Nemčiji, Avstriji ali na Nizozemskem.

Če bi konkurenco dopustili, bi jo ZZZS najprej skušal onemogočiti, podobno, kot je Telekom nekoč onemogočal konkurenčne ponudnike storitev. Tako kot se agenciji za varstvo konkurence in za telekomunikacije dolgo nista hoteli spraviti nad Telekom, se verjetno tudi agencija za zavarovalni nadzor ne bi lahkega srca spravila nad ZZZS. Ko bi se, bi se moral ta končno prilagoditi. Morda bi kar sam predlagal spremembo upravljavske strukture, se trše pogajal z dobavitelji in z lastnimi močmi preganjal korupcijo.

Ko bi se vse to zgodilo, to ne bil več zdravstveni monopolist, kot ga poznamo, ampak čisto navadna konkurenčna in učinkovito delujoča zavarovalnica. Toda pot do tja, tudi če bi začeli že jutri, bi trajala vsaj deset let.

A zakaj bi čakali tako dolgo, da se zavod za zdravstveno zavarovanje končno prilagodi in postane učinkovit – če pa ga lahko preprosto ukinemo že jutri?