SiolNET. Siol Plus Kolumne
4,77

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tomaž Štih: Kakšno elito želimo?

4,77

termometer

Tomaž Štih
Foto: Osebni arhiv

Od antike do danes se vsakih nekaj desetletij vname spopad med optimati in popularji z vnaprej znanim izidom. V njem zmagajo optimati, ker ne gre za boj za konec ločevanja ljudi na optimate in popularje, ampak za odločanje, kdo bodo novi optimati.

Optimate in popularje v zgodovini poznamo pod različnimi imeni: patriciji in plebejci, fevdalci in tlačani, kapitalisti in proletarci ter v današnjem času – elite in populisti.

Karl Marx je ta pojav imenoval razredni boj in naivno verjel, da bo pripeljal do brezrazredne družbe. Toda, z izjemo Rdečih Kmerov, je povsod trajalo le nekaj mesecev, da so zmagoviti marksistični revolucionarji iz proletarcev napredovali v gospode in je od novega sveta in novega človeka ostal le novi razred.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Vode ne damo!

Pri nas razvaline zadnjega poskusa izgradnje pravičnejšega družbenega reda™ lahko opazujemo na vsakih volitvah. Najbolj trda levica dobi največ glasov v najbogatejših (in najdražjih!) okrožjih, na primer v volilni enoti Ljubljana - Center in delih Primorske. Naši socialistični optimati so bogastvo prerazdeljevali med vse ljudi tako pravično, da so se njihovi najzvestejši politični vojščaki najgosteje naselili ... V središče prestolnice in ob morje.

Paradoksalno je socializem precej resničneje od politično-ekonomskih analiz Karla Marxa, Antonija Gramscija ali Thomasa Pikettyja v izmišljenih literarnih delih opisal George Orwell.

Konca zgodovine ni, ker je zgodovina "zaciklana" in se ves čas ponavlja. Razgibano politično dogajanje zadnjih let pa kaže, da živimo na eni izmed njenih prelomnic.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Svoboda govora proti "svobodi medijev"

Optimati so preplašeni. Orodje za kontrolo javnega mnenja, ki jih imajo v rokah, na primer mediji so vse bolj koordinirani in ideološko usklajeni. Orodja, ki jih ne nadzorujejo, na primer svoboda govora popularjev na družbenih omrežjih, pa vse bolj na udaru. Nikoli prej ni bilo toliko cenzure, izmišljevanja novih oblik tako imenovanega "sovražnega govora", etiketiranja ljudi za ekstremiste in populiste ter celo poročil Evropske komisije o nevarnem humorju.

Če se bo res zgodila menjava elit, potem je ključen pogovor o prihodnosti, kakšne elite si po odhodu zdajšnjih želimo.

Izbiramo lahko med tremi možnostmi. Elite so lahko odvisne od ljudi. Ljudje so lahko odvisni od elit. Ali pa so oboji neodvisni drug od drugega.

Politika in ekonomija na to vprašanje odgovarjata soglasno: želimo si elit, katerih uspeh je v kar najbolj odvisen od ustvarjalnosti ljudi. Takšne elite potem s skrbjo za ljudi hkrati skrbijo tudi zase. Ta ključen motivacijski mehanizem, ki ga je Bernard Mandeville opisal v zgodbi o čebelah, danes večina ljudi pozna iz besed Gordona Gekka v filmu Wallstret: "Pohlep je dober."

Če elite niso odvisne od ustvarjalnosti ljudi, ampak, denimo, od naravnih bogastev, družba podlega pojavu "Prekletstva naravnih bogastev". Takšne elite sicer manj (davčno!) obremenjujejo ljudi, vendar jih posledično ljudje zato tudi manj nadzirajo. To pa vodi do številnih negativnih pojavov. Če bogastvo elit ni odvisno od vključenosti vsega prebivalstva v ustvarjanje, so takšne družbe avtoritarnejše in nasilnejše, življenje je v njih manj vredno, so bolj patriarhalne, politično so manj stabilne in imajo šibkejše institucije.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Mi in stroji

Slovenija sicer naravnih bogastev nima, toda ta lahko nastanejo tudi z umetno ustvarjenim pomanjkanjem. Če bi eliti pod pretvezo okoljske politike uspelo dostop do naravnih dobrin tako zelo omejiti, da bi te postale dosegljive le peščici in bi bile te dobrine neelastične in ključne za prebivalstvo, kot so na primer energetika ali zazidljiva zemljišča za gradnjo stanovanj, bi pri nas lahko vzniknila takšna fevdalna elita.

Tretja možnost je, da so ljudje odvisni od elit. Tako živimo danes. Ker je takšna elita pretežno politična in živi od tistega, kar se ji prilepi na prste, ko enemu jemlje in drugemu daje, se temu prilagaja vsa družba. V njej je vse manj tistih, ki želijo ustvarjati, in vse več tistih, ki se udinjajo politiki, da bi jim prerazdelila, kar so ustvarili drugi. Ker je ustvarjenega vse manj, je to pot v revščino. Politični razkol med ljudmi se poglablja, saj je njihova eksistenca odvisna od vladanja pravih, zato politiko dojemajo kot igro z ničelno vsoto. Javni in parajavni sektor pa nenehno rasteta in finančno in kadrovsko siromašita druge dejavnosti oziroma povzročata tako imenovano nizozemsko bolezen. V devetdesetih smo rekli, da je to model za eno generacijo, saj za dve ni dovolj ekonomsko vzdržen.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Antifašistični fašisti

Danes je moderno kritizirati kapitalizem, prosti trg in potrošništvo. Toda ob tem je modro kritično razmisliti tudi o vseh drugih alternativah.

Ko boste torej na volitvah prispevali svoj glas za jutrišnje elite, ne mislite zgolj na to, česa nočete, ampak tudi na to, kakšno alternativno elito pa s svojim glasom oblikujete? Takšno, ki bo prerazdeljevala, dokler ne zmanjka? Takšno, ki vam bo vse prepovedala in potem po visokih cenah prodajala dovoljenja. Ali takšno, ki se bo trudila, da boste lahko čim več ustvarili?

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin