SiolNET. Siol Plus Kolumne
5,09

termometer

  • Messenger
  • Messenger
kolumna

Tomaž Štih: Javni sektor v senci

5,09

termometer

Tomaž Štih
Foto: Osebni arhiv

Vsaka še tako lepo ideja dolgoročno lahko preživi le v zmernem duhu, sicer se sčasoma sprevrže v svoje nasprotje. Pozornost lahko postane nadlegovanje, dobrodelnost se lahko sprevrže v moraliziranje, proračunska sredstva za zasebne projekte v javnem interesu pa v pridobljene pravice nevladnih organizacij do brezplačnega pisarnjevanja v centru prestolnice in zagotovljenih sistemskih sredstev iz proračuna.

Kako je od ideje, da se lovske družine ali prostovoljno gasilstvo organizirajo izven javnega sektorja ter (praviloma!) financirajo s koncesijami in s prostovoljnimi prispevki, prišlo do tega?

V žaru boja za oblast se nam je zgodila politizacija nevladnih organizacij. V Sloveniji so v preteklem desetletju zrasli levičarski ideološki inštituti (tako imenovani think tanki), ki v navezi z aktivističnimi mediji kritizirajo opozicijo, kadar so na oblasti levičarji; in protestirajo proti vladi, kadar niso. Levičarska oblast pa jim usluge vrača s proračunskimi sredstvi in z javnimi pooblastili ter možnostjo sodelovanja v postopkih odločanja, kar jim omogoča dodatne (lobistične) zaslužke.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Radikalizacija koga?!

Malo starejši v tem modelu prepoznajo Socialistično zvezo delovnega ljudstva: nekdanjo organizacijo, v kateri je partija zbirala tiste, ki so promovirali vrednote socializma, vendar jih ljudje niso mogli neposredno povezati z njo in njeno trdo roko.

Posledica uzakonjenja tega modela je skoraj 28.000 nevladnih organizacij (za primerjavo: v Sloveniji je manj kot 350 lekarn) oziroma ena nevladna organizacija za vsakih 70 prebivalcev. V njih je zaposlenih 7.000 ljudi. Po njihovih lastnih izračunih letno razpolagajo s 333 milijoni neposrednih proračunskih sredstev in z več kot 800 milijoni posrednih. Povedano drugače: razpolagajo s štirikrat toliko sredstvi kot ministrstvo za kulturo.

Ta mogočna sredstva nevladnikom omogočajo politični vpliv, o katerem lahko le ugibamo. Za primerjavo: največje politične stranke za predvolilno kampanjo uradno porabijo manj kot 300.000 evrov. Leta 2018 jim je tako uspelo zlobirati sklad, ki je k stotinam milijonov dodal pet novih, ki naj bi bili, kot pravijo, "edini sistemski vir nevladnih organizacij".

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Karantenija

S tem so ukinili pravico ljudi, da se odločijo, kam bo šlo njihovih 0,5 % dohodnine. Če je ne namenijo nobeni nevladni organizaciji, je kljub temu ne dobi zdravstvo ali šolstvo, ampak nevladniki. Le da srečne dobitnike določi politika.

Direktor krovne mreže nevladnih organizacij CNVOS je sicer zagotovil, da to ni »njihov del dohodnine«, ampak le način, kako se izračuna, koliko denarja bodo dobili iz proračuna; ekonomisti pa modelu, po katerem se sredstva odmeri v višini dela dohodnine, vendar se jih ne izplača iz dohodnine, strokovno rečejo: »Podcenjevanje sogovornikove inteligence.«

Tradicionalno pri nas politika ljubi moč in jo nerada spušča iz rok. Namesto da bi odločitve prepuščali ljudem, privilegije raje posvojijo. Tako bi od vsake nove vlade pričakoval, da bo denar iz sklada preusmerila k svojim, ne ukinila.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Kult pasjih značk

Zato je vladni predlog povečanja deleža dohodnine, o katerem odločajo ljudje, in ukinitvi sklada zelo prijetno presenečenje. Izstopa po svoji sodobnosti in neobremenjenosti. Česa tako sredinskega in liberalnega že dolgo nihče ni ponudil.

Sredinskega, ker gre za kompromisno (mehko!) rešitev, ki je na sredi, med socialistično željo iz nevladnih organizacij oblikovati nekakšen "javni sektor v senci," ki naj bo v celoti financiran iz proračuna; in željo desnice, da ljudje sami ločijo zrnje od plev in iz dohodnine financirajo le tiste nevladne organizacije, ki so dejansko v javnem interesu.

Liberalnega pa, ker se vrača sistem, po katerem namesto politikov o financiranju nevladnih organizacij spet odločajo ljudje. In ker liberalci verjamemo, da mora javna poraba zadovoljevati potrebe javnosti, ne potreb nevladnikov po svojem fiksnem in brezpogojnem deležu vsakoletnega proračuna.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Svobodna naselja

Politične nevladne organizacije so se nanjo odzvale predvidljivo.

Najprej z ugotovitvijo, da to pomeni »konec nevladništva pri nas«. Kdo bi si mislil, da so takšna hiša iz kart? Iz 805 milijonov, pri čemur imajo dodatnih pet šele dve leti, jih vzameš pet in se celotna struktura poruši. V prah.

Takoj za tem pa so se začeli igrati skrivalnice. Za hrbte ribičev, gasilcev, Karitasa, invalidskih organizacij. Ker odrasli ljudje, ko preberejo Inštitut 8. marec ali Mirovni iinštitut, gotovo najprej pomislijo, da ti skrbijo za lovišča divjadi in gojišča rib, Društvo Iskra pa najbrž organizira treninge prostovoljnega gasilstva. In ne na tisto, kar dejansko ti nevladniki počnejo - proučujejo različne oblike družbene podrejenosti, predvsem skozi vstop v polje delovanja neokonservativnosti; in raziskujejo politiko, manjšine, medije, spol in kulturo (besedila so z njihovih spletnih strani).

Novice Tomaž Štih: Stranke, zgrajene okoli kulta osebnosti, so idealne za razočarane volivce

Če je odziv političnih nevladnikov razumljiv, pa je manj razumljivo, da grozi, da se bo še enkrat pokazalo, kako težko je v Sloveniji karkoli spremeniti.

Koalicije, ki jih proizvede sedanji volilni sistem, praviloma tvorijo šibke večine, in včasih je dovolj, da je en poslanec družinsko ali prijateljsko povezan s kakšno interesno skupino ali lobijem, pa zmanjka glasov za sprejem nekega zakona. In zato je bil predlog začasno umaknjen.

Zamisel, da o financiranju nevladnih organizacij iz dohodnine odločajo ljudje, tj. neposredni plačniki, ni le dobra, ampak je tudi daljnovidna. Na podoben način bi lahko uredili marsikateri nenujni transfer iz javnih blagajn.

Zato bi bila res škoda, če je poslanci, ki glasujejo po svoji vesti, v nekem trenutku vendarle ne bi podprli. Za vse nas in tudi za njihovo vest.

Tomaž Štih je leta 2002 ustanovil Libertarni klub in pisal prvi politični blog Libertarec. Pod tem imenom je danes znan na družbenih omrežjih. Bil je ustanovni član in programski vodja Državljanske liste, član kabineta finančnega ministra Janeza Šušteršiča v obdobju druge vlade Janeza Janše leta 2012, po padcu te vlade je odšel v London, od koder praviloma pošlje kolumne. V času epidemije se je Štih odpovedal honorarju.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net. 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 130
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin