Sobota, 2. 5. 2020, 10.59
3 leta, 11 mesecev
Svet pred večjo socialno neenakostjo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,99
15
Tine Kračun je direktor Inštituta za strateške rešitve.
Ko se pod lupo bojazni, da bi se epidemija covid-19 ponovno začela širiti, države premišljeno odločajo, kako ponovno zagnati gospodarsko in družbeno življenje, je pritisk različnih deležnikov občuten. Gospodarstvo si razumljivo prizadeva za čimprejšnjo sprostitev omejitev ter s tem hitrejši zagon življenja in potrošnje. A do popolnega zagona družbenega življenja bo minilo še nekaj časa in gospodarstvo bo v novo obdobje vstopilo načeto.
Na podlagi večine napovedi lahko pričakujemo rekordne stopnje brezposelnosti, kar bo še povečalo razkorak med bogatimi in revnimi. Tudi zdravstvena kriza je izpostavila to razliko. Povečevanje socialne neenakosti so mednarodne finančne ustanove v zadnjih letih nenehoma izpostavljale kot glavni dejavnik povečanega političnega tveganja. To se zdaj kaže kot posledica epidemije covid-19.
Manj privilegirani dvakrat na udaru
Tveganje zaradi razkoraka med bogatimi in revnimi, ki sta ga tako Mednarodni denarni sklad kot Svetovna banka dojemala kot pomembno politično tveganje in nevarnost za stabilnost, je v trenutni zdravstveni krizi jasno vidno. Statistika v različnih državah namreč kaže, da za koronavirusom v določenih državah v večjem številu zbolevajo revnejši prebivalci. Ti so virusu bolj izpostavljeni po eni strani zaradi narave dela, ki ga ne morejo opravljati od doma, zaradi česar so primorani hoditi v službe, hkrati pa imajo tudi bolj otežen dostop do zdravstvenih storitev.
V ZDA se ločnica kaže na podlagi rasne pripadnosti. Rasne razlike med virusom je nemogoče zanemariti, saj imajo Afroameričani višjo stopnjo hospitalizacije in smrti. Raziskava Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC – Centre for Disease Control and Prevention) je pokazala, da je tretjina vseh hospitaliziranih Afroameričanov - čeprav ta rasna skupina predstavlja le 13 odstotkov splošne populacije ZDA.
Medtem je 45 odstotkov bolnikov belcev, čeprav ta skupina predstavlja več kot 60 odstotkov celotne populacije. Podatki za Chicago kažejo, da je bilo dobri dve tretjini umrlih zaradi koronavirusa v mestu Afroameričanov, ki predstavljajo manj kot tretjino prebivalstva. V mestu St. Louis je 64 odstotkov vseh primerov s covid-19 Afroameričanov, ki predstavljajo manj kot polovico prebivalstva. Vse to kaže, da je revnejši sloj prebivalstva bolj izpostavljen koronavirusu kot premožnejši.
Razslojevanje načenja stabilnost
Podobne ločnice so opazne tudi v drugih državah. V Franciji se že dogajajo nemiri v urbanih središčih. Medtem ko bogati Francozi čas karantene preživljajo v svojih vilah na Azurni obali, so manj premožni ujeti v mestnih središčih, kjer so omejeni na zelo majhne življenjske prostore. V francoskih medijih so se že začeli pojavljati očitki, da so bogatejši sloji privilegirani tudi pri dostopu do testiranja.
Še bolj očitno je razslojevanje v Singapurju. Ta majhna otoška država je bila dolgo časa predstavljena kot vzoren primer spoprijemanja z grožnjo epidemije in sprejemanja učinkovitih ukrepov. Šele kasneje so zaznali žarišča med migrantskimi delavci, ki so okužbo medtem že razširili.
Gre za tipičen primer razlik med bogatim in srednjim slojem prebivalstva ter nižjimi sloji, ki v realnosti ne uživajo enakih pravic ter s tem dostopa do storitev države, med katerimi je tudi zdravstveni sistem. Vpliv razslojevanja je v tem primeru negativen učinek na stabilnost države, ko se je epidemija, za katero so mislili, da je pod nadzorom, dejansko razširila in ustavila državo.
Politično tveganje se izraža kot dejavnik zdravstvene krize
Aktualna zdravstvena kriza je v realnosti pokazala, kaj pomeni politično tveganje zaradi povečevanja socialnih razlik, ki se izraža kot dejavnik zdravstvene krize in je posledica nezavedanja držav o pomembnosti dostopnosti do zdravstvenega sistema. Tudi v državah z močno socialno noto sta zdravstvena oskrba in tudi zdravje samo naenkrat postala privilegij višjega sloja. Zaradi kriznih razmer zdravstveni sistemi naenkrat niso zmogli procesirati potrebe vseh prebivalcev po oskrbi.
Dolgoročna težava je ta, da bo kriza povzročila še večjo razliko med bogatimi in revnimi. Na londonskem Inštitutu za fiskalne študije zagovarjajo tezo, da bo kriza še okrepila bogatejši sloj, saj v tem trenutku ta del prebivalstva zaradi zastoja gospodarstva ne zapravlja, medtem ko revnejši sloji svoje prihranke porabljajo za nujne življenjske dobrine. V mnogo primerih je ravno ta sloj prebivalstva najbolj izpostavljen, saj lahko tako imenovani srednji razred svoje delo opravlja od doma, medtem ko pri slabše plačanih službah to ni mogoče.
V ZDA kot glavni izziv pri sproščanju vidijo zmožnost množičnega testiranja. Zaradi tega se vse države, ne zgolj ZDA, pripravljajo na povečanje intenzivnosti testiranja, ki ne bo omejena zgolj na nujne primere, temveč na širšo dostopnost za večji del populacije. Če bomo želeli z virusom živeti, bodo morali v večini držav sveta zdravstvene sisteme reformirati tako, da bodo storitve dosegljive za vse na enak način in zelo hitro. Zato uspešnost pri boju proti neenakosti pomeni tudi uspeh pri boju proti virusu.
15