Stranke za enkratno uporabo

Če v zadnjih ključni politični igralci ostajajo isti skozi daljše časovno obdobje, pa se v prvih spremembe dogajajo bistveno hitreje in bistveno bolj korenito. Tako smo imeli primere, ko je vodilna vladajoča stranka ne samo izgubila oblast, ampak celo izpadla iz parlamenta in posledično izginila s političnega prizorišča. Tudi na Slovenskem smo v zadnjih letih priča izraziti fragmentaciji političnega prostora. To je očitno predvsem v enem od obeh političnih blokov. Če imamo na t. i. desnici vse od začetka novega tisočletja opraviti s tremi strankami, ki z večjim ali manjšim uspehom nastopajo na volitvah, od katerih je ena – SDS – izrazito dominantna, pa se na t. i. levici dogajajo stalne spremembe, tako kar zadeva konkretne strankarske igralce kot tudi razmerja med njimi. Če je imela v prvem obdobju tranzicije tedanja LDS izrazito dominanten položaj (ne samo na levici, ampak v celotnem političnem prostoru) in je bilo pozneje videti, da bi to vlogo lahko prevzela SD, je pred volitvami leta 2011 prišlo do drastičnih sprememb. Začasno je primat prevzela takrat na hitro ustanovljena Jankovićeva stranka kot relativna zmagovalka volitev, a je po manj kot treh letih razpadla na dva dela, od katerih nobeden ne more računati na kakšno pomembnejšo politično vlogo. Tako so na vrsti novi kandidati: najprej – pred evropskimi volitvami – Igor Šoltes, zdaj pa Miro Cerar, katerega stranka se je zavihtela na vrh javnomnenjskih anket, ki so bile opravljene v zadnjem času. Resničnostni šov ustanavljanja in povezovanja Po relativnem neuspehu t. i. levice na nedavnih evropskih volitvah so na tem polu nove stranke začele nastajati kot gobe po dežju. Tako so v obdobju manj kot enega tedna nastale kar tri. In vse so ob velikem medijskem pompu napovedovale nekaj povsem novega (kaj zato, če eno od njih vodi aktualna predsednica vlade v odstopu). Poleg novih strank se je na levici pojavila prava povezovalna manija. Za slab volilni rezultat naj bi bilo krivo preveliko število majhnih strank in list, ki so ostale pod pragom za uvrstitev v Evropski parlament. Tako so nas dominantni mediji takoj po volitvah začeli zasipati z razlagami, kako se morajo te stranke, če ne želijo doseči še enega volilnega poraza – tokrat na državnozborskih volitvah –, medsebojno povezati že pred volitvami. (Pri tem je zanimivo, kako so težave levice vselej prikazane kot problem, od katerega je malodane odvisna usoda celotne države; medtem ko so problemi desnice zgolj stvar nje same.) Tako se je začelo govoriti o povezovanju praktično vseh z vsemi levo od sredine. Pogosto brez programskega usklajevanja in v nasprotju z javno izraženimi načeli. Tako se stranka Solidarnost, ki je nastala iz t. i. vstajniškega gibanja, ki je na deklarativni ravni nasprotovalo celotni stari politični eliti, zdaj predvolilno povezuje s tisto od uveljavljenih strank, katere korenine med vsemi segajo najdlje v preteklost (v leto 1937). Brez vsebine Nastajanje novih političnih strank je normalen del političnega procesa v sodobni družbi. Načelo kreativne destrukcije, s katerim je avstrijsko-ameriški ekonomist Joseph Schumpeter pojasnjeval delovanje kapitalistične ekonomije, kjer neuspešna podjetja propadajo, nadomeščajo pa jih nova, je mogoče aplicirati tudi na sistem predstavniške demokracije. Gre za načelo konkurence, kjer je vstop v politično tekmo vsaj načelno vselej odprt. Težava novih političnih strank, katerih nastanku smo priča v zadnjem času, je odsotnost vsebine. Vse, kar te stranke ponujajo, so osebnosti njihovih voditeljev. Gre za ekstremno varianto personifikacije politike, kjer voditelj ni zgolj najpomembnejša, ampak pravzaprav edina identifikacijska točka stranke. Tako nekatere med njimi nosijo ime kar po njih – kot to velja za stranko novokomponiranega glavnega volilnega favorita Mira Cerarja. Pri tem ni mogoče govoriti o vsaj približno jasno profiliranem programu, ki bi bil podlaga za ukrepe, namenjene reševanju družbenih težav. Vse, kar se ponuja, so splošne in neoprijemljive parole o morali, poštenju in odgovornosti. Kot da je predsednik vlade nekakšen verski dostojanstvenik, ne pa vodja izvršilne veje oblasti in kot takšen najbolj odgovoren za operativno izvajanje politik. Pojavljanje novih in novih strank brez programa kot relevantnih političnih igralcev kaže na nerazvitost političnega prostora. Takšne stranke postanejo nekakšen potrošni material, ki se ga po uporabi zavrže. Takšna je bila usoda Pozitivne Slovenije, takšna je zdaj usoda Šoltesove Verjamem in takšna bo verjetno usoda Cerarjeve stranke. Medtem pa zakulisni centri moči še naprej mirno izvajajo svojo agendo.