SiolNET. Siol Plus Kolumne
8,94

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenski pogled na svet, pogled sveta na Slovenijo

8,94

termometer

Dimitrij Rupel
Foto: Reuters

Skupina poslank in poslancev Državnega zbora RS s prvopodpisanim Branetom Golubovićem je 15. januarja 2021 svojemu predsedniku Igorju Zorčiču poslala "Predlog nezaupnice vladi Republike Slovenije". V uvodu najprej domnevajo, da je predsednik vlade Janez Janša "z nepremišljenimi potezami ogrozil ugled Slovenije v Evropski uniji in zunanjepolitični položaj v mednarodni skupnosti". V utemeljitvi svoje domneve pa pišejo: "Slovenija je v člankih in prispevkih uglednih svetovnih medijev kar naenkrat videti kot zaprta, nestrpna, neliberalna država, ki svoje politično zavetje vidi v mednarodni aliansi skrajno desnih populističnih in (pol)avtokratskih režimov, s katerimi jo druži identičen način vladanja, obvladovanja medijev, širjenja laži, sovraštva in nestrpnosti."

Svoje domneve in utemeljitve nato ilustrirajo:

  1. s citati iz časopisov, kot sta New York Times in Le Monde; prvi časopis, ki se je od začetka ameriške predsedniške kampanje postavil na Bidnovo stran, imenuje Janeza Janšo "desničarskega populista … ki je postal predsednik vlade v Sloveniji, domovini Melanie Trump" in "sprejel Trumpovo laž o njegovi zmagi"; drugi časopis pa Janši očita, da je s čestitko Trumpu "zlomil načelo evropske enotnosti" in da "z izbiro svojih retvitov ne skriva svojih simpatij", nato pa se sprašuje: "Ali lahko pustimo ob strani zahrbtne deviacije od demokracije v določenih državah Evropske unije?";
     
  2. z izjavo "uglednega diplomata in odličnega poznavalca mednarodnih odnosov dr. Danila Türka" v pismu Odboru Državnega zbora Republike Slovenije za zunanjo politiko: "Javne izjave predsednika vlade ob predsedniških volitvah v ZDA so sprožile val posmeha po svetu in so osramotile Republiko Slovenijo."

Če pustimo ob strani vprašanje tvitov in retvitov (tj. milijonov spletnih provokacij in improvizacij, ki se pojavljajo po vsem svetu; ki vzbujajo vprašanja o svobodi izražanja in terjajo premislek oziroma reformo gigantskih komunikacijskih servisov, kot so Google, Twitter ali Facebook), ni mogoče prezreti, da je najnovejša Golubovićeva oziroma Erjavčeva nezaupnica utemeljena z bolj ali manj anonimnimi medijskimi izdelki. Na slovenski politični sceni izdelki časopisov, kot sta NYT ali Le Monde, niso nekaj izjemnega ali edinstvenega. O slovenski politiki tu in tam (vendar zelo poredkoma) pišejo tudi angleški The Guardian, nemška Deutsche Welle in Der Spiegel, navsezadnje tudi finska televizijska hiša YLE, ki jo poznamo iz spodletele afere Patria.

Protesti, skupščina. Siol Plus Ljudska republika Slovenija?

Vprašanje razsodnega opazovalca bi seveda bilo, kdaj so avtorji prispevkov v NYT, Le Monde, The Guardian, Deutsche Welle, Der Spiegel ali YLE obiskali Slovenijo in na kakšni ravni je njihovo razumevanje slovenščine. Da bi verodostojno ocenjevali slovenske razmere, bi jih vsekakor morali spoznati – kot rečemo – iz prve roke. Težava Slovenije in predvsem Slovenije je, da slovenščino obvlada majhno število tujih novinarjev in da se tuji novinarji zanašajo na informacije, ki jih dobijo od slovenskih kolegov. Ti so v službi pri glavnih medijskih hišah in (večinoma) podpirajo leve stranke, ki so trenutno (izjemoma) v opoziciji. Kritični bralec tega sklepanja bo seveda opozoril, da vodilni časopisi in novinarji tudi v ZDA (večinoma) podpirajo Demokratsko stranko, medtem ko evropski časopisi delujejo bolj pluralistično in razpršeno, tudi zato, ker imamo več strank.

Evropski časopisi tudi (praviloma) navajajo svoje slovenske sogovornike, da sem pisec teh vrstic, ko sem ob dveh priložnostih ugovarjal pristranskim komentarjem (v angleškem in nemškem primeru), lahko pojasnjeval, kdo so njihovi viri in čigavi so. V tujih komentarjih o slovenski politiki se med drugimi (največkrat) pojavljata imeni prvakov demonizacije Janeza Janše – Blaža Zgage in Mateja Šurca. Jezna moža sta polno zaposlena z informiranjem tujih medijev, sicer se večkrat pojavljata kot zbiratelja podpisov različnih peticij, med katerimi je najbolj slavna tista iz leta 2007, na predvečer slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Na kaj spominja ta podatek?  

Poučeni bralec bi lahko ob vsem tem pripomnil, da je nekoč mednarodno javnost o jugoslovanskih oziroma slovenskih zadregah obveščal že France Bučar, ki si je zato od Jožeta Smoleta, predsednika iste organizacije, v kateri je služil tudi poznejši (enkratni) predsednik Slovenije Danilo Türk, prislužil žaljivo oznako, da je "narodni izdajalec". Ko bi se kateri od današnjih informatorjev tujih medijev želel primerjati s Francetom Bučarjem, bi seveda moral sprejeti ugotovitev, da je današnja Slovenija enaka nekdanji socialistični Jugoslaviji. To ugotovitev bi utegnil sprejeti tudi kak zagovornik Janeza Janše, morda celo pisec teh vrstic, ki je že pred časom izračunal, da je v demokratični Sloveniji 74 odstotkov časa po letu 1990 vladala tranzicijska levica, ki so jo usmerjali člani nekdanje jugoslovanske komunistične nomenklature kot Milan Kučan in Danilo Türk.

Dimitrij Rupel Siol Plus Rupel: Kakšno razočaranje za vse mogoče türke, erjavce, bratuškove, cerarje in šarce

Zadnji, ki ga nezaupnica imenuje kot odličnega poznavalca mednarodnih odnosov, ni znan le po svoji nedavni izjavi za potrebe zunanjepolitičnega odbora DZ, ampak predvsem po članku, ki ga je objavil že davnega 3. decembra 1990 in v katerem je podvomil o mednarodni veljavnosti slovenskega plebiscita. Kot predsednik (2007–2012) se je odlikoval z izjavo, da je odkrivanje grobišč žrtev povojnih zunajsodnih pobojev "sekundarna tema"; predsedniške pristojnosti pa je – v skladu s svojim poznavanjem mednarodnih odnosov? – presegal s političnimi intervencijami v določanje slovenskih veleposlanikov.

Če se vrnem h konstruktivni nezaupnici. V resnici namreč ni mogoče trditi (ali dokazati), da je desetmesečna vlada Janeza Janše pokvarila ugled Slovenije v tujini. Najprej tega ni mogoče dokazovati s časopisnimi članki, ki posredujejo in v tujini širijo stališča slovenske tranzicijske levice. Tranzicijska levica je (mimogrede rečeno) avtor omenjene nezaupnice. Predvsem pa je z vsako logiko in zdravo pametjo sprt izbor podpisnika nezaupnice in novokomponiranega voditelja tranzicijske levice Karla Erjavca. Kot nekdanji zunanji minister je namreč zagrešil najmanj dva škandala, ki ju ni mogoče primerjati niti s tviti in retviti niti s sporočili člankov v Timesu in Le Mondu. Erjavec je z napovedjo, da bo haaško arbitražno sodišče ugodilo Sloveniji in da je Slovenija potemtakem porazila Hrvaško, zakuhal hrvaški izstop iz arbitraže o slovensko-hrvaški meji.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Bullshit

Erjavec je tudi povzročil skoraj usodno poškodbo slovensko-ameriških odnosov, ki jo sedanja koalicija popravlja; tvite in retvite pa je treba videti v kontekstu tega popravljanja. Erjavec je bil soavtor fatalne preusmeritve slovenske zunanje politike, ki jo očita aktualni koaliciji. Namesto tesne zavezniške povezave z Natom in Ameriko in namesto uravnoteženih odnosov z Rusijo, ki so bili značilni vsaj do leta 2008, je zunanjo politiko preusmeril na Vzhod. Vsa svoja jajca je položil v rusko košaro. Izjave, tviti in retviti, ki zagovarjajo eno stranko in zavračajo drugo stranko, so demokratična pravica, tako rekoč temeljna pridobitev demokracije, ki je sestavljavci konstruktivne nezaupnice niso nikoli razumeli, zdaj pa celo računajo, da je število 42 več kot polovica števila 90.

Ob vsem tem je treba pojasniti še najmanj dvoje: za ugled države vsekakor skrbi vlada, praktično pa to nalogo izvaja diplomacija. Po letu 2008, posebej pa v času Cerarjeve in Šarčeve vlade, je tranzicijska levica s partijskimi imenovanji na veleposlaniška mesta dosegla pravo razdejanje slovenske diplomacije. Pešanje ugleda Slovenija morajo avtorji nezaupnice najprej pripisati sami sebi. Drugo je zgodba o zadregah Evropske unije in o naraščanju vloge srednje Evrope. Po izstopu Velike Britanije se je v EU porušilo ravnotežje, ki je obstajalo v dobi "direktorija" Britanija-Francija-Nemčija. Odnosi z ZDA se v primeru, da bi bila Britanija še članica, ne bi mogli pokvariti, kot so se. V deloma izpraznjenem prostoru se je – ob upoštevanju prvenstva Francije in Nemčije – odprla nova možnost za srednjo Evropo, kamor vsekakor spada tudi Slovenija.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Kaj se je dogajalo pred vhodom v zgodovino

Nekoč je Slovenija veljala za "prvo učenko v razredu". Zadnja leta, ne zadnjih deset mesecev, Slovenijo tako rekoč ignorirajo, ker iz nje ne prihajajo koristne pobude, ampak čudaška znamenja. Kaj si Slovenci mislijo o Evropski uniji in o Ameriki, pravzaprav ne vemo; iz člankov v Timesu in v Le Mondu pa bolj ali manj verodostojno izvemo, kaj si o Sloveniji misli slovenska tranzicijska levica. To, kar beremo v omenjenih člankih, je znana slovenska zgodba. 

Za natančnejšo predstavo, kaj si svet misli o Sloveniji in kaj si Slovenci mislijo o svetu, je treba poseči globlje, kot to počne konstruktivna nezaupnica. Na koncu bom omenil dva skrajna primera. Prvi primer nosi datum 9. september 1998. Na tiskovni konferenci ob izidu knjige Končati vojno (To End a War), ki govori o jugoslovanski krizi, je ameriški diplomat Richard Holbrooke, ki je vodil pogajanja v Daytonu leta 1995, v zvezi s Slovenijo rekel, da je "sprožila vse skupaj s tem, ko je odšla iz Jugoslavije"; nato pa je kritiziral Evropsko unijo (kar že spet ni brez zveze s Slovenijo), češ da jo vodi "nepomembna država s 300.000 prebivalci" (predsednik Evropske komisije Jacques Santer je bil doma iz Luksemburga), kar da je "nepravilno in nemogoče". Drugi skrajni primer je prišel iz ust vodje slovenskega policijskega sindikata Kristjana Mlekuša, ki je natanko pred letom dni napadel ZDA ("povsod, kamor so z vojsko uvažali svojo 'demokracijo', so pustili vojne, ruševine, lakoto") in Nato označil za "zločinsko in nacistično organizacijo".

Poleg teh ocen, ki so seveda škandalozne in nevarne, so še druge ocene. Slovenijo so – predvsem pred mednarodnim priznanjem – negativno ocenjevali tudi drugi Američani in na primer Italijani, pozneje so jo za ušesa sodišča v Strasbourgu in Luksemburgu, tu in tam tudi tuji, na primer britanski, finski in nemški mediji. Tuje države, predvsem Združene države Amerike, srednjeevropske države kot Madžarsko in Poljsko, predvsem pa Hrvaško, so kritizirali in celo zaničevali vsi glavni slovenski mediji, med strankami pa si je prvo nagrado prislužila Levica. Glavni slovenski mediji so vsaj po letu 2008 bojevali kulturni boj proti Ameriki, predvsem pa proti slovenskim politikom ali avtorjem, ki so Ameriko obravnavali s simpatijo ali vsaj sine ira et studio.     

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 83
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin