SiolNET. Siol Plus Kolumne
dr. Miha Mazzini
dr. Miha Mazzini
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenijo lahko reši le smeh

3

termometer

"Kje je rešitev?" je najpogostejše vprašanje, ki ga dobivam, odkar pišem kolumne o slovenstvu. "Pojma nimam," je moj odgovor.

Nato pa se je oni dan zgodilo nekaj, kar bi, mogoče … Hm … Lahko pomenilo luč na koncu predora ali vsaj pristajalne steze.

Polet v dekompresijski komori Ko se po vsaj nekajtedenski odsotnosti vračate v Slovenijo in prestopate na Adrijino letalo, morate vedno vzeti slovenske časopise, ki vam jih ponudijo. To namreč ni branje, marveč dekompresijska komora, s pomočjo katere se v uri ali dveh poleta privadite na čisto poseben način razmišljanja. Če tistih nekaj ur ne izkoristite, vas lahko na domačih tleh pokonča šok. Čudnih informacij, ki jih ne boste navajeni, bo preprosto preveč. Domačini so seveda prilagojeni, posvojili so to razmišljanje, zato vam ne bodo mogli pomagati.

Čisto vsakič, ko na letalu odprem slovenski časopis in preberem naključno izbrano novico, mi možgani kar poskakujejo in večino poleta porabim za doumevanje tega, kar je domorodcem samoumevno. Če moramo pred odhodom na Dunaj pustiti trebuh zunaj, moramo pri vrnitvi v Slovenijo odložiti svoje možgane. Po nekaj dneh se slovenskim novicam privadim in njihovo norost opazim le, ko iščem snov za kolumno.

Konkretno: razprem Dnevnik in berem o propadu še ene slovenske blagovne znamke, Armal. Delavci nočejo pasivno sprejemati žalostne usode, odločili so se za delavski odkup. V tistem trenutku sem že stiskal časopis in v sebi vzklikal: "Bravo!" Potrebujejo dva milijona evrov in obrnili so se na občino in gospodarsko ministrstvo, kjer pa, kot piše v članku, "se skrivajo za birokratskimi izgovori". Nočejo jim namreč dati 100 odstotkov zneska in zahtevajo, da delavci vložijo vsaj nekaj svojega denarja. Kar seveda bodoči lastniki ostro zavračajo, saj "od delavcev, ki ne morejo vedeti, ali projekt stoodstotno pije vodo, pa tega ne morejo zahtevati".

Tukaj so mi možgani že šklepetali. Sumil sem, da ne zaradi turbulence.

Gremo še enkrat: 1. Delavci bi odkupili podjetje. 2. Plača naj ga država. 3. Svojega denarja ne bi dali, saj niso trapasti: kdo pa jim jamči, da bo podjetje uspešno?

To se v Sloveniji imenuje delavski odkup.

Prav čutil sem, kako sta mi možganski polovici krenili na sprehod čez most: leva na desno, desna na levo, pa malo sem, malo tja.

Gremo znova: 1. Delavci ne verjamejo v lasten projekt. 2. Milijone naj zato dajo davkoplačevalci. Če nočejo, gre za "birokratske izgovore", ki so vsega prezira vredni. 3. Če bo zadeva uspešna, bodo pokasirali delavci (novi lastniki), če ne, bodo izvedli nov delavski odkup (= denar bodo spet dali davkoplačevalci). Vsakič, ko bo podjetje propadlo, ga bodo znova delavsko odkupili.

V čem je torej razlika med slovenskim tajkunom in delavcem iz Armala? Oba bi kupovala podjetja z davkoplačevalskim denarjem in brez lastnega tveganja. V čem se ti delavski odkupi po slovensko razlikujejo od neprestanega državnega reševanja izgubarjev, razen po imenu? NLB ali Armal, to je zdaj (večno) vprašanje?

Slovenski mediji Najbolj neverjetna pa sta slog in duh članka – suhoparno poročanje, kot da bi šlo za povsem običajno in normalno zgodbo. Novinar je celo rahlo ogorčen, torej nedvomno na strani novih lastnikov. Segel sem po konkurenčnem časniku Večer. Tam je ogorčenje še bolj jasno, saj časopis izhaja v mestu, kjer domuje tudi Armal. Že v podnaslovu piše, da ne morejo dobiti dveh milijonov, saj: "Država jih obravnava kot vse podjetnike." Eee … Oprostite, kako pa? Če ste delavec, potem lahko dobite dva milijona takoj ali kaj? Pred leti ste rekli, da ste tajkun, pa so milijoni padli, zdaj pa smo se vrnili v Titova sedemdeseta in morate reči, da ste delavec, preden se odpre trezor? Sem mar v članku ujel tudi lokalni pridih, ogorčenost, češ, država (= Ljubljana) zatira nas, periferijo?

Pazite na zorni kot članka: nekdo hoče davkoplačevalske milijone na lepe oči in mediji so samodejno na njegovi strani, češ, borec proti državi je. Pri nas država nima nikoli prav, ker je pravni sistem seveda tujek, ki ga je vedno namestil Okupator. In zato je pri nas tako malo dobrih novic, saj je tudi uspešno blokiran dostop do davkoplačevalskega denarja brez lastne odgovornosti prikazan kot velika krivica.

Slovenske zgodbe običajne norosti Ponavadi sem se v dekompresijski komori med privajanjem na slovenske zgodbe običajne norosti zgražal, tokrat pa sem se začel na glas krohotati.

In glejte, pomagalo je!

Živo sem si predstavljal tiskovno konferenco, kjer predstavnik Novega Armala pripoveduje o načrtu lastnega odkupa s tujim denarjem, novinarji pa resnih obrazov poslušajo, kimajo in pišejo.

Mar mora biti tako?

Nikakor!

Si predstavljate, da bi se neki novinar začel na glas krohotati in da bi smeh napolnil dvorano? Človek na odru bi zastal in biologija zahteva, da bi ga napolnil sram zaradi tega, kar govori.

In sramu nam manjka.

Si prestavljate, da bi se novinarji krohotali, ko so Bavčar, Šrot in preostala družba razlagali svoje nebuloze? Da bi se kamere stresale od smeha, mikrofoni majali in bi zraven tistega resnega obraza, ki nam laže, stala novinarka, ki bi stiskala skupaj kolena od krohota?

Kako lahko novinarji ostanejo resni ob slami, ki jo na odstopni tiskovni konferenci trosi minister Stepišnik? To je vrhunska komedija! Toliko neumnosti, vrednih posmeha in sramote, že dolgo nisem prebral na kupu. Novinarji pa o tem resno poročajo ("Za moj odstop so krivi komunisti!"), spletni komentatorji resno komentirajo – smejmo se tej razstavi pritlehnosti, končno!

Katerikoli primer vzamete, saj to je burleska! Se spomnite guvernerja Kranjca, odgovornega za čuvanje bančnega sistema, ki je ob nastopu funkcije solil pamet o vsem vsakomur, celo o tem, kakšne filme moramo snemati? Med deljenjem nasvetov so mu izpraznili banke, on pa je medtem izbiral dopust, da ga je lahko unovčil ob odhodu v pokoj. Kakšen bizaren lik! Še bolj bizarno je to, da te pojave jemljemo resno. Če že njih ni sram, bi moralo biti sram nas, in to dvakratno, prvič zato, ker take volimo, drugič zato, ker jih resno jemljemo.

Bizarnost na kubik pa je v dejstvu, da bi, če bi upokojenec Kranjc zdaj sklical tiskovno konferenco o cepljenju las in atomov, novinarji pritekli z resnimi obrazi in napolnili medije z njegovimi nasveti – nihče pa ga ne bi vprašal o bančni luknji, recimo. Če bi se smejali že zdavnaj, bi bilo danes v Sloveniji vse drugače. Se spomnite politika, ki so ga zalotili pijanega za volanom, pa je sklical konferenco in razlagal, da gre za politično zaroto?

Kateri novinar lahko take neumnosti prenese resen?

Očitno le slovenski.

Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali Naslov knjige Slavenke Drakulić ni povsem točen; bolje bi bilo takole: ker smo se smejali, smo preživeli komunizem. Tisti, ki smo te čase doživeli, lahko povemo, da so fosili za prižnicami postali tako smešni, da so se ugreznili na smetišče zgodovine.

Komunizem smo preživeli, ker smo imeli občutek (samo)ironije, rani kapitalizem nas bo ugonobil, ker ga jemljemo resno. Slovenija je zašla v težave ravno zato, ker se jemljemo preresno (popek sveta, druga Švica, nova Silicijeva dolina, strokovnjaki za Balkan …).

Če gre bedak za govorni oder in kvasi neumnosti, vsi obrazi pred njim pa svečano kimajo in beležijo, bo odšel v zaodrje resno prepričan, kako sposoben in pameten je. Zato je tako pomembno, da se neumnostim najprej zasmejejo točno ti resni obrazi. Oni ga morajo prvi vprašati: oprostite, kje pa je tu logika? Novinarji so ravno zato, ker morajo iti prek slovenskega strahu pred zamero, drugače jih ne potrebujemo.

Pri nas obstaja utvara novinarske objektivnosti. Češ, z resnim obrazom poslušamo neumnosti in jih potem zvesto prenesemo. Saj veste, tisto v stilu: XY je prek Twitterja povedal – Twitter lahko berem tudi sam! To ni novinarstvo, to je podvajanje dela, še en transport, ki ga že tako dobro opravljajo vsa družabna omrežja, e-pošta, spletne strani ali roboti. To ni ustvarjanje vsebin, marveč paša duševne lenobe.

Kako malo duha mora imeti človek, da resno, dan za dnem, kopira in lepi nebuloze, ki mu jih servirajo z vseh strani, in ostane resen?

Drage novinarke in novinarji, čas je za smeh. Samo s smehom in vprašanji, ki razgalijo naše govorce, bomo doživeli očiščenje.

Ni normalne države brez rahle distance do sebe, in smeh je najboljše orodje.

Otrok, ki je vzkliknil, da je cesar nag, je bil prvi novinar. Z negativno selekcijo smo v naše javno življenje nanosili toliko smeti, da jih lahko pospravimo samo s krohotom.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin