Slavje amaterizma

Možgani so organ za predvidevanje in ker sem vse leto pisal kolumne o slovenskih značilnostih, o tem objavil knjigo, skratka, napovedal smer in razvoj našega propada, bi torej moral biti izjemno zadovoljen, ker se predvidevanja uresničujejo.

Pa nisem.

Očitno vzdušje v telesu ne tvorijo le možgani, marveč vsaj še srce in jetra.

Osrednja državna proslava

Predstavnik države je izjavil, da pogodbe ustvarjalcem znesejo okoli deset odstotkov stroškov, ostalo pa so "varovanje, varnostne službe in pač ozvočenje", kar pa morajo plačati. Ker smo začeli s telesom, nadaljujmo s primerjavo. Predstavljajte si, da je na spodnji sliki telo, ki naredi državno proslavo.

Ima noge, ki nosijo vse skupaj, trup in roke, ki izvajajo naloge – skratka, čistilke, električarje, ozvočevalce, vojake, varnostnike in tako dalje.

In ima glavo, ki upravlja z njimi – vlada našteva scenariste, scenografe, režiserje … Skratka, možgane, ki vodijo telo.

Vladni odbor je torej pogledal sliko telesa in pomislil – kje lahko varčujemo? Kaj je tisto, brez česar telo lahko normalno deluje? Kje lahko odrežemo deset odstotkov, da se ne bi poznalo?

Poskusili so takole:

Au, ne bo dobro! Ne plačamo čistilk, smeti se bodo valjale še leta. Varnostniki tudi morajo biti, politik se brez njih počuti nemočen.

Zato so krenili z druge smeri:

To je to! Odrežemo deset odstotkov z vrhnje smeri in telo stoji čvrsto in ponosno! Nihče ne bo opazil! Genialno!

Res je, da so odrezali ravno možgane, a v resnici jih ne potrebujemo. Kot sem pisal, smo egalitarna družba, ki je večinoma obtičala v fevdalni miselnosti. Pri nas vlada kult fizičnega dela, možgani so nam v nadlego, ker nas delajo različne, česar ne prenesemo.

Desetodstotno zmanjšanje, če dobro pogledate, je resnično izjemno primerno, saj pusti v glavi organe, ki pa jih potrebujemo: usta, nos in oči. Da vidimo, kako je vse narobe, vohamo, kako vse smrdi, in usta, prek katerih se neprestano pritožujemo in jamramo.

Simbolni pomen

S tem, da je država iz svoje osrednje proslave odrezala možgane, je napravila pomembno simbolno gesto: jasno je dala vedeti, da ji vse, kar tiči v možganih, ne pomeni ničesar, od kulture prek izobraževanja do inovativnosti. Pomemben je preostanek, torej tlačan, ki ga bo pač upravljal tisti, ki ima pet minut časa in volje.

Odbor uporabi zanimiv izraz, s katerim vabi kandidate za naše možgane: tisti, ki naj bi upravljali z nami, so tisti, ki bi radi "svojevrstno promocijo". Ah, razumem, saj takih je pri nas precej. Država je spremenila svoje najbolj simbolno srečanje z ljudstvom v tekmovanje talentov, X Factor oziroma Mikrofon je vaš ali kaj je bilo podobnih oddaj. Uradno je podarila krono amaterizmu, češ, saj vsi vse znamo in smo za vse sposobni. Nekaj, kar bi moralo biti za ustvarjalca največja čast, je spremenila v poceni populizem.

Na slavnostni večer bo torej himno pel Damjan Murko, medtem ko bo Urška Čepin držala drog z zastavo.

In ga na skrivaj malce podrgnila, za srečo.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.