Šeriatsko pravo na Jesenicah

Železarna je njega dni urejala življenja svojih delavcev do potankosti: zaposlil si se, dobil stanovanje, ob upokojitvi uro Darwil in kot marmor na i še nagrobnik na Blejski dobravi. Za vse je bilo urejeno in za vse poskrbljeno.

Ko je Železarna propadla, so prebivalci ostali v prostem teku, čakajoč na novega Gospodarja. Angleški simbol težke industrije, mesto Sheffield, se je preobrazil in začel na novo, Švedski Malmö tudi, pri nas pa posttravmatski šok traja že desetletja – tranzicija je postala večno stanje.

Pred nekaj leti se je na Jesenice vrnil dr. Ahmed Pašić z družino in začel organizirati prostovoljne dobrodelne akcije. Medijsko so bile kmalu dobro podprte, zato jih ne bi našteval. Prav tako lahko po časopisih te dni berete, da dr. Pašić odhaja, ker ne more živeti od zraka.

Županske volitve Dobrodelne akcije sem tudi sam večkrat omenil v svojih kolumnah in vedno so me potem na Jesenicah ustavljali znanci, celo klicali in pisali so me, češ, Miha, jaz bi bil previden, ne bi se izpostavljal, ti ne veš, kaj vse tiči za tem. Skrivnostno so mežikali, češ, kmalu se bo vse odkrilo!

Dr. Pašić je kandidiral na lanskih županskih volitvah. Prvi krog se je končal približno izenačeno z zdajšnjim županom, drugi krog pa se je spremenil v referendum. Število glasov za dr. Pašića je ostalo enako, konkurent pa je dobil še glasove vseh drugih kandidatov.

Glasovanje sem spremljal z velikim zanimanjem, saj sem prej opravil pogovor na terenu, v katerem sem na mestu samem izvedel argumente nasprotnikov.

Pogovor v bifeju Znanec me je prosil, če spotoma na Jesenice odpeljem še neki paket. Ko sem ga dostavil, sem se vračal mimo bifeja v stranski ulici in glej, sami znani obrazi so sloneli za točilnim pultom. V glavnem moja generacija, zelo mešane izobrazbe, od fizičnih delavcev do univerzitetno izobraženih. Nekdanji uslužbenci železarne, danes kronično nezaposljivi.

Najprej so se seveda vsi zadrli: "O, ejga, Mazzinija, ti izdajaš knjige, ti imaš veliko denarja, častiš!" kar pove, da z ekonomsko realnostjo nimajo stika. Bogastvo si hitreje pridobiš z izdajanjem ljudi kot knjig.

Rekel sem si, bom že prenesel strošek šestih pijač in pokimal natakarici. Pripravila je rundo, jo raznosila in mi s strahoma izročila račun (Bom zdržal? Infarkt, vsaj omedlevica?). Znašal je okoli sedem evrov, če me spomin ne vara. In zdaj sem se sam pokazal kot človek, ki nima stika z ekonomsko realnostjo zakotnih bifejev in taktiko njihovih obiskovalcev. Če želite za točilnim pultom sloneti ves dan, potem je deciliter najcenejšega vina + voda edina mogoča rešitev.

Začeli smo klepetati in hitro prišli do županskih volitev, do katerih je takrat manjkal še dober mesec. Glavna tema je bila seveda kandidatura dr. Ahmeda Pašića. O tedanjem županu, za katerega so rekli, da ga bodo volili, niso vedeli povedati kaj dobrega, ampak … Zmajevali so z glavami.

"OK," sem rekel, "v čem je težava? Prvič, odkar pomnim, je dr. Pašić zorganiziral vsaj skupino ljudi, da skrbi za skupno dobro. Recimo barvanje avtobusnih postaj, ograj, popravilo mostu." "Saj je za to plačan," me je prekinil najbolj plečati in drugi so kimali. "Kako to? Mar ne gre za prostovoljce?" "Mazzini, ti si tako naiven. Plačujejo ga Arabci. Kupili so mu najdražjega porscheja." "A? Kje pa ga ima?" Zavili so z očmi. "Ja, v garaži. Saj se ne upa voziti s tako dragim avtom." Uvidevno so mi pustili nekaj minut, da prebavim informacijo. Ker je, veste, šokantna. Arabec plača porscheja za v garažo?

Možnost A: Levičarski fanatiki imajo prav, mentalitete res ne obstajajo. Čeprav različnih ver in narodnosti, oba, Arabec in Gorenjec, kupita najdražji avto in ga spravita v garažo, ker se jima ga zdi škoda voziti. Verjetno tudi za bencin in zavarovanje nimata. V kuhinji pa občasno pogledata poročni servis in kozarce, še v celofanu, postavljene v kredenco.

Možnost B: Mentalitete obstajajo in laž si je izmislil človek, ki ni mogel iz nje. Si je pač predstavljal, kaj bi on počel s tako dragim avtom. "Temu vi verjamete?" sem vprašal. Zasmejali so se v nejeveri. "Zakaj bi pa kdo kar zastonj delal?" "Ampak," se nisem dal, "čemu bi Arabci plačevali nekoga, da po Jesenicah barva zarjavele ograje?"

Eden med njimi mi je žalostno položil roko na rame: "Miha, tebi so se s starostjo skisali možgani. Daj malo pomisli." Sem. Ni pomagalo. Morali so mi povedati: "Ker za vsem skupaj stoji Al Kaida."

Resno so kimali.

"Čakajte malo," mi ni šlo v račun, "Al Kaida je leta 1998 razstrelila ameriško ambasado v Nairobiju, leta 2001 stolpnici v New Yorku, leta 2014 pa pobarvala postajališče mestnega prometa na Javorniku?" "Ti se kar zafrkavaj," so rekli, "delajo se dobre, ker bodo volitve in bi radi prevzeli oblast. Takoj, ko Pašić postane župan, zavlada na Jesenicah šeriatsko pravo in na trgu pred gledališčem boš videl vse, kar lahko zdaj gledaš po televiziji iz onih držav." Na obrazu se mi je videlo, kako dvomim. Na tistem pustem trgu so poskušali že vse mogoče, a se ni nič prijelo, še trgovske prireditve, kot so sejmi, ne. Dvomim, da bi razcvet prinesle vzgojno-zabavne prireditve, kot so bičanja in kamenjanja.

Ne podcenjujem nevarnosti radikalnega islamizma, ampak da bi bila pa to v tem trenutku glavna jeseniška težava, sem tisto popoldne slišal prvič.

Nit pogovora je trčila ob zid, zato sem poskušal okoli ovinka.

"Recimo," sem rekel, "imate nek nevaren most, po katerem hodijo otroci. Lahko se podre, otroci umrejo. Morali bi ga seveda že davno popraviti država ali občina, ampak ker ga ne, se zdaj dr. Pašić pripelje v svojem porscheju in ga začne popravljati. Za trenutek odmislimo, da ga Al Kaida mastno plačuje. OK? Samo poglejmo dr. Pašića in prostovoljce, zdajle popravljajo most, skratka, delajo nekaj za skupno dobro. V čem je tu težava? Prosim, res, pozabimo njihove bajne plače. V čem je težava?"

V njihovih očeh se je učvrstil pogled, s katerim se ljudje, ki imajo dostop do absolutne resnice, pogovarjajo z izgubljenim odbitkom.

"Mazzini," so rekli. "Res gre za skupno dobro, ampak ne more nam ga urejati 'Bosanc'."

In ker življenje nikoli ni črno-belo, je tej izjavi najbolj vneto kimal človek, čigar stari starši so se preselili iz Bosne.

"Zakaj ne?" se nisem mogel nehati čuditi. "Ker je to slovensko skupno dobro. Mazzini, razumi! Slovensko skupno dobro lahko urejamo le mi, Slovenci! Pika." Na tem mestu je na plano prišel moj kolerični značaj in, kar priznam, treščil sem s pestjo po točilnem pultu. Natakarica je bila videti navajena. "Dobro! Razumem! Zakaj pa ga potem ne urejate?" sem povišal glas. Obrnil sem se s širokim zamahom proti izložbi in pokazal na razsulo tam zunaj. "Tule slonite že dvajset let! Zakaj torej skupno dobro še ni urejeno?" Vpili so nazaj: "Ker nimamo časa! Ker se ukvarjamo z biznisom! Človek mora najprej poskrbeti zase, preden lahko skrbi za skupno dobro!" Umiril sem žogo. "Stop. Prosim, stop." Ko smo ujeli sapo, sem mirno nadaljeval. "Recimo, ti, A, poznava se že, koliko? 40 let? Sam si mi povedal, da si po Železarni imel obrt, ampak si mi tudi rekel, da je propadla pred sedmimi leti." "Petimi," me je popravil. "OK, petimi. In od takrat si tule in na podpori. Kakšen posel, konkretno, imaš, da ne bi mogel pobarvati ograje?" "Miha, ne zafrkavaj. Nimam časa za te malenkosti, razmišljati moram o svojem naslednjem projektu. Časi so naklonjeni velikim poslom, ne drobnjarijam. Treba je razmišljati globalno." "Aha."

Obrnil sem se k naslednjemu: "OK, pa ti, B. Kakšen zahteven posel imaš, da ne utegneš niti minutke posvetiti skupnemu dobru?" "Saj veš, isto kot takrat, ko sva se spoznala. Čakam sneg, da grem v Trbiž honorarno kidat." "Saj je začetek septembra?" "Kaj, če sneg pade prej? Moram biti pripravljen!" "Aha." Tako sem izprašal še preostale štiri in dobil podobne odgovore. Pijače je vmes zmanjkalo. "Miha, a daš še za eno rundo?" so rekli. "Ne, ker, saj veste, človek mora najprej poskrbeti zase, obenem pa imam take biznise, da zdajle kar grem."

Brnenje v glavi Iz bifeja sem prišel z brnenjem v glavi, ki si ga nisem mogel razlagati drugače, kot da sem staknil virus, ki se širi prek sluhovodov in mi že topi možganovino. Peš sem se odpravil na hrib, kjer sem v samoti pustil naravi, da me reši.

Potem sem si povzetek pogovora zapisal, ker sem vedel, da bom že jutri mislil, kako sem vse skupaj sanjal. Ko sem končal zapisovanje, mi je spet brnelo po glavi. In zdajle tudi, ko sem ga vključil v kolumno.

Egalitarnost in spremembe Vse, kar sem v pogovoru izvedel, smo lahko pozneje brali na spletu in tudi v "pravih" medijih. Porscheji, Al Kaide, zarote itd. Da bi bil "Bosanc" župan, je bilo zunaj moči doumevanja. Neka skrbna gospa mu je predlagala primernejše zaposlitve: "Lahko bi WC čistil, ali pa pomagal v domu ostarelih, ceste pometal …" (Ne prezrite širokogrudnega nabora mogočih zaposlitev za "Bosanca" z doktoratom.)

Kljub vsemu menim, da pod vsemi temi nacionalizmi in šovinizmi (ki jih ne gre podcenjevati) tiči še močnejši razlog: nekdo je nekaj poskušal. V egalitarni miselnosti nekdo dvigne glavo in poskuša nekaj organizirati. Čakaj, čakaj! Kdo pa si misli, da je? Halo! Našli so očitne znake neprimernosti: musliman in "Bosanc". A četudi bi imel na vsaki celici organizma nalepkico z napisom "100 % Slovenec", bi pa našli kaj drugega.

Osnovni greh je v aktivnosti! Tisti, ki je aktiven, je drugačen.

Dvajset let tarnate in ravno začnete uživati v nadresirani nemoči, ko bi nenadoma nekdo nekaj spreminjal. Kaj če se mu posreči? Torej ste 20 let tarnali zaman? Teh dvajset let čakanja bi dokazalo, da ste totalen bebec – in zato bomo čakali še naslednjih dvajset!

Točka identifikacije Čas je za osebni del kolumne, naj razkrijem nekaj, kar se v pisateljski praksi imenuje točka identifikacije. Preprosto povedano, spremljate tujo zgodbo in v nekem trenutku trznete – saj to se je tudi meni zgodilo! To je to. Vez med avtorjem zgodbe in vami je vzpostavljena, odprli ste se tuji izkušnji.

V tistem bifeju sem doživel svojo točko identifikacije z zgodbo dr. Pašića, ki je poskušal spremeniti jeseniško letargijo. Sam sem to davno poskušal na slovenski kulturniški sceni in seveda so me zavračali, kajti ni kulturnika pri nas, za katerega ne bi stalno blebetanje o spremembah pomenilo le: dajte mi več denarja in pustite vse tako, kot je.

Bil sem star 25, recimo, in obtoževali so me, da sem amerikaniziran, ker bi rad nekaj spreminjal. Četrt stoletja pozneje sem še vedno tuji plačanec, za katerim stojijo "interesi po monopolu globalnih industrij razvedrila" (okrožnica KOKS, 2013) in tako dalje. Tolažilo bi me le, če bi lahko hodil v garažo gledat najdražjega porscheja, ampak nimam garaže. In v tega četrt stoletja se seveda v kulturniškem sistemu ni prav nič spremenilo.

Kako prestrašena mora biti slovenska tiha večina pred vsako spremembo! Razumem, da se nekdo ustraši spremembe kulturne politike, ampak barvanja stare ograje?

Po igri naključja sem dr. Pašića osebno srečal enkrat samkrat. In to ravno pred rojstno hišo Pavleta Zidarja, pisatelja, ki je zapisal: "Veste, sistem zmeraj zmaga, ne človek."

Zahvala Zaradi te točke identifikacije me je odhod dr. Pašića prav osebno zabolel. Slovenija se pospešeno vrača v XIX. stoletje: ali se zapijete (Blatni dol, Cankar) ali pa se izselite.

Njemu in njegovi ženi bi se rad zahvalil za plemenit poskus. Videli bomo, ali je na Jesenicah res dokončno spodletel. A tudi v drugih slovenskih krajih so mi ga omenili kot zgled. Včasih seme ne vzkali tam, kamor smo ga vrgli.

Zmagoslavje Tisti, ki so ob županskih volitvah šli volit proti "Bosancu" in v strahu pred skrajnim islamizmom, lahko odhod dr. Pašića in njegove družine pojmujejo kot veliko zmago v vojni proti terorju. In v nekem majhnem bifeju bi nekdo rad častil rundo, ampak nima denarja, ker že dve desetletji čaka na boljše čase, ki mu jih bodo zrihtali drugi.

Jesenice so si oddahnile, nevarnost šeriatskega prava je minila, nemoteno lahko propadajo dalje.