Torek, 31. 10. 2017, 11.50
6 let, 5 mesecev
Resnična proti lažni Evropi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,85
16
V začetku oktobra je skupina dvanajstih razumnikov na internet nabila šestintrideset tez o prihodnji Evropi. Dokument z naslovom Evropa, v katero lahko verjamemo, je poznan kot Pariška izjava (vir).
Prevedena je v deset jezikov, tudi v slovenščino. Med avtorji so angleški filozof Roger Scruton, francoska politologinja Philippe Bénéton in filozofinja Chantal Delsol, češki politik in publicist Roman Joch in še nekaj drugih konzervativnih mislecev iz Madžarske, Poljske, Španije, Nemčije, Nizozemske in Belgije. Besedilu dajejo kontekst migrantska kriza, naraščajoči populizem, brexit, Trump, katalonska kriza, predvsem pa Junckerjevi scenariji (vir), a tudi konsolidacija nemško-francoskega političnega motorja, ki bo v naslednjih mesecih poskušal reformirati Evropsko unijo.
Preberite še:
-> Grški jogurt: vsi različni, nekateri enakopravni
-> Družbeni mediji in program za nežno pranje
Temeljna teza Pariške izjave je, da obstajata dve Evropi, resnična in lažna. Resnična je tista, ki jo imamo radi, pa niti ne vemo, zakaj, vemo pa, zakaj jo kot civilizacijo cenimo kot najbolj razvito in uspešno na svetu. Lažna Evropa je prostovoljna sirota, osiromašena za svojo dediščino in gradi utopijo sveta brez meja in brez razlik; je univerzalna, brezdušna in multikulturna. Resnična Evropa je v srcih pripadnikov njenih narodov, lažna Evropa je na risalnih deskah uradništva, pretežnega dela vladajočega razreda in vse večjega dela učiteljev in intelektualcev.
"Evropa pripada nam in mi pripadamo Evropi. Te dežele so naš dom. Nimamo drugega. Zakaj nam je Evropa pri srcu, ne znamo niti prav razložiti niti upravičiti naše pripadnosti. To je stvar skupnih preteklosti, pričakovanj in ljubezni. To je stvar običajev ter trenutkov žalosti in bolečine. To je stvar navdihujočih izkušenj sprave in obljube skupne prihodnosti. Povsem navadni kraji in dogodki imajo za nas poseben pomen - za druge pa ne. Dom ostaja kraj, kjer so stvari domače in kjer vedo, kdo si, ne glede na to, kako daleč si odšel. To je resnična Evropa, naša dragocena in nenadomestljiva civilizacija. Evropa je naš dom."
Ne islam ne Rusija, ampak lažna Evropa
Glavne nevarnosti za Evropo pa ne pomeni "ruski avanturizem ali muslimanske migracije", ampak lažna Evropa. Lažna Evropa je lažna, ker ni več Evropa. Ker se je odpovedala svojim tradicijam in gradi "utopično fantazijo o večkulturnem svetu brez meja".
"Evropa se ni začela z razsvetljenstvom", pravijo, je pa pomemben pospešek lažni Evropi dala generacija '68, ki "je uničevala, ni pa gradila. Ustvarila je vakuum, ki ga zdaj polnijo družbeni mediji, poceni turizem in pornografija". V žlahtni konzervativni maniri napadejo neomejeno in lažno svobodo in zagovarjajo, da se tržno gospodarstvo vpreže v socialni napredek. Kritizirajo individualizem, izolacijo in brezciljnost. Potrjujejo, da so "naše najpomembnejše vloge v družbi in kot človeških bitij, da smo očetje ali matere".
Kritizirajo univerze, ki ne vidijo več svojega poslanstva v tem, da prenašajo modrost prejšnjih generacij na naslednje, ampak so v službi indoktrinacije mladine za lažno Evropo. Kritično razmišljanje, da je izenačeno z zavračanjem preteklosti oziroma prave Evrope. Zavračajo "degradacijo umetnosti v neke vrste politično propagando", ne da bi poznali trio Janša.
Do migracij so trdi. "Priseljevanje brez asimilacije je kolonizacija", zapišejo oboroženi z izkušnjo kolonialnih zgodovin domovin nekaterih avtorjev. Pozivajo h krščanski dobrodelnosti, opazijo pa absurd v pričakovanju, da se bomo hkrati odpovedali krščanskim koreninam in izkazovali krščansko usmiljenje do pomoči potrebnih.
Populizem zavračajo, a priznavajo, da "marsikaj v tem novem političnem pojavu lahko pomeni zdrav upor proti tiraniji lažne Evrope, ki označuje kot 'antidemokratsko' kakršno koli grožnjo njenemu monopolu".
Ta lažna, univerzalistična, multikulturna Evropa da ima značilnosti religije in kot taka "paralizira Evropo kot politično telo". Demokratični deficit, da je načrten in da ga ne bo mogoče odpraviti z drugačno tehniko na primer volitev.
Kako naprej
Zavzemajo se za sekularizacijo evropskega političnega življenja, ki pomeni, da doktrine, kot so podnebne spremembe, migracije, univerzalne človekove pravice, raznolikosti, večkulturnosti, "svet brez meja" ipd. sestopijo s podstavka dogme oz. tabuja in postanejo predmet normalne politične razprave.
Rešitev je v aktivnem državljanstvu. "Nismo pasivni subjekti pod oblastjo despotskih moči, ne svetih ne sekularnih. In nismo nemočni pred neizogibnimi silami zgodovine. Biti evropski pomeni biti politično in zgodovinsko dejaven. Sami si pišemo svojo skupno usodo."
Obnoviti želijo resnični liberalizem, ki vključuje jasnost jezika in "robustno javno razpravo brez nasilja in prisile". Na domače predsedniške volitve spomnijo s pozivom po generaciji državnikov, ki bodo "na našo skupno evropsko dediščino in na naše nacionalne tradicije gledali kot na veličastno, poživljajoče, a tudi krhko darilo preteklosti prihodnosti".
Jasno, pravočasno in ne 100-odstotno ustrezno
Pariška izjava je dokument, s katerim se je mogoče nestrinjati. In to je osnovno, kar moramo od česarkoli političnega pričakovati. V tem se avtorji držijo svoje lastne zahteve po resničnosti jezika. Poglobljeno in utemeljeno je dokumentiran pogled na svet s konservativnega vrednostnega pola. Izjave ni mogoče ignorirati, češ da je populistična, ksenofobna ali fašistična, čeprav bi bilo za njene kritike še najbolj udobno in bi jim prihranilo miselni napor iskanja protiargumentov. Pomeni izhodišče za civilizirano razpravo o tem, kaj Evropa je in kam gre.
Podton Pariški izjavi verjetno daje Scrutonova podpora brexitu in razmeroma velika zaverovanost v nacionalno državo. Tako statično razumevanje pripadnosti je verjetno napačno: ustvarjeni smo tako, da potrebujemo skupino, ki ji izražamo pripadnost in znotraj katere smo pripravljeni biti solidarni. Izvorno je bilo to pleme. Zdaj je to država in Pariška izjava današnje stanje – konservativno – konzervira. Ampak za nekatere je to tudi nogometni klub. Nekoč v prihodnosti bo to morda Evropa ali pa kar cel planet. To je odvisno od okoliščin, v katerih se bo identiteta vzpostavljala. Kot bi bilo narobe birokratsko siliti ljudi v skupnost, ki je v srcih ni, bi bilo nespametno ovirati mehanizme, s katerimi se srčna pripadnost ustvarja – banalni primeri tega so tisti, na katere vas spomnijo besede, kot so Erasmus, Rynair, Eurorail, prosto gibanje delovne sile, enoten okvir poklicnih kvalifikacij, Frontex, Euro, Schengen …
V obdobju vzpostavljanja nacionalnih držav si je verjetno ideološko podobna skupina razumnikov dopovedovala, da so države in nacionalne identitete grožnja večnacionalnim imperijem, tradicionalnim vrednotam in krščanski identiteti. Pariška izjava v tem samo nadaljuje pozitivno in uspešno iskanje ravnotežja med sekularnim in religioznim, kar je velika prednost evropske civilizacije pred drugimi. V tej tekmi avtoritet sta se brusili dve vrsti inštitucij, v vmesnem prostoru pa se je odpiral prostor za svobodo.
Sintagmi "enotnost v različnosti" bi lahko dodali "stabilnost v gibljivosti". Politična ureditev Evrope zgodovinsko niha med drobljenjem in povezovanjem in ta proces se nadaljuje. Ne približuje se asimptotično nekemu idealu, kot bi radi verjeli, ampak niha med večjimi in manjšimi političnimi tvorbami. Zdaj smo v fazi združevanja, zdaj smo v fazi izpolnjevanja, kot pišejo "obljube skupne prihodnosti". Kakšna naj bi bila duh in kultura te prihodnosti, Pariška izjava dobro pove. Kakšna naj bi bila njena inštitucionalna zgradba tukaj, razen nacionalne države ne vidi dosti dobrega. Kar je napaka.
16