Potrobi trikrat za Dars

Na ljudi v avtomobilih, ki se vozijo po avtocestah. Na ljudi, ki na svojem avtomobilu nimajo pritrjene ustrezne vinjete. Tujec, ki se bo te dni vozil po Sloveniji, bo morda pomislil, da imajo policisti pri nas oranžne uniforme. Zmotil se bo. To ni policija. To je Dars. Ko peljem mimo njih, jim zato brez izjeme trikrat potrobim v pozdrav. Avtoceste v Sloveniji Avtoceste so (bile) v Sloveniji eden največjih infrastrukturnih projektov v zadnjih desetletjih. Kako je bilo z njihovim financiranjem, vemo. Kako je bilo s preplačilom njihove dosedanje izgradnje, najbrž ne bomo izvedeli nikoli. Kakor tudi ne vemo natančno, ne glede na vse civilne pobude, kdaj se bo njihova izgradnja nadaljevala in dokončala še v tiste smeri, denimo proti Dolenjski (torej proti Kočevju ter proti Metliki) in proti Slovenj Gradcu, ki so zaradi tega kronično komunikacijsko podhranjeni. Osnovna vprašanja ostajajo neodgovorjena. Generacije ljudi iz teh mest se vozijo in se bodo vozile po slabih cestah vsak dan, Slovenija je avtocestno še vedno predvsem zgolj osnovni cestni križ, Dars pa se koncentrira predvsem na standardna podvprašanja, kot je število prodanih vinjet in kazenskih nalogov, ki so jih napisali kršiteljem, ki vinjete ob pregledu niso imeli.

Edina reč, okoli katere smo lahko prepričani v zvezi s slovenskimi avtocestami, je namreč ta, da bomo danes in prihodnje dneve na skoraj vseh cestninskih postajah in na avtocestnih izvozih videvali redarje v oranžnem, kako z daljnogledom v rokah že na daleč poskušajo ugotoviti, ali imajo naproti vozeči avtomobili pritrjeno ustrezno vinjeto.

Ko peljem mimo njih, jim zato brez izjeme trikrat potrobim v pozdrav.

Turist na avtocesti v Sloveniji Ne vem, kako je z vami, ampak pri meni je tako, da je občutek ob obisku tuje dežele povezan tudi s stopnjo kontrole in nadzora, ki jo doživljam ob vožnji skozi njo. Vsake toliko časa se odpeljemo v sosednjo Avstrijo, ki je najbližja dežela z vinjetami, in na zadnji slovenski črpalki si priskrbimo tudi njihovo, običajno desetdnevno vinjeto.

Ne glede na to, kaj si Slovenci mislimo o Avstrijcih, je dejstvo, da se na njihovih avtocestah in (posledično tudi) v deželi počutim prijetno. So sicer zelo striktni pri omejitvah in le malo je avtocestnih odsekov, kjer lahko poženeš do 130 kilometrov na uro. Ne glede na to pa že nekaj let tam nisem videl nobene cestne racije v zvezi z vinjetami, nikoli nas ni nihče ustavil, da bi pogledal, če je naša vinjeta ustrezna.

Tujec v Sloveniji pa se le težko, ne glede na to, ali ima vinjeto ali ne, popelje čez našo deželo, pri tem pa ne naleti na kontrolo ali dve. V kolikor je iz takih ali drugačnih razlogov pozabil na njen nakup (ja, čisto res se lahko zgodi tudi to), ima le malo možnosti, da jo bo odnesel brez dokaj visoke finančne kazni.

Morda mu bo Dars takrat res pobral nekaj evrov, a kot dežela s perspektivnim turističnim okoljem bomo morda za vedno izgubili turista, ki je nekoč že prišel do nas. Dars se je prejšnji teden pohvalil, da so lani izdali skoraj 50 tisoč plačilnih nalogov, večinoma tujcem (kar znese skoraj 140 kazni na dan). Kakšne negativne posledice ima to na naš turizem in na odnos tujcev do naše deleže, se ob tem seveda niso vprašali.

Ko peljem mimo njih, jim zato brez izjeme trikrat potrobim v pozdrav.

Avtocestne racije v Sloveniji V Avstriji torej imajo vinjete, v sosednji Italiji in na Hrvaškem se avtoceste plačuje, v Nemčiji so avtoceste zastonj, v Sloveniji pa se je ob prodaji vinjet vzpostavila tudi žandarska logika njihovega nadzora, v kateri se odraža prastari strah, da bo iznajdljivemu Martinu Krpanu vedno znova uspelo pretihotapiti svojo sol.

Vodja cestninskega nadzora pri Darsu je tako pred nekaj dnevi dejal, da poostren nadzor nadzorujejo že za včerajšnjo nedeljo, ko bodo, citiram "po potrebi zapirali daljše odseke cestninskih cest in vse priključke na teh odsekih", nadzore pa bodo izvajali v okolici vseh večjih slovenskih mest.

Na kaj vas spominjajo te besede? Vsaj mene na prizore iz hollywoodskih filmov, ko poskušajo hudi kriminalci z avtom pobegniti iz mesta in policija zato na vseh izhodih postavi stroge kontrole, zapre del ceste in potem, ob sprotnem pregledu, spušča en avto za drugim. Nekaj takih kontrol sem v vožnjah po Ameriki doživel tudi sam – seveda pa nikoli niso pregledovali vinjet. Zgodilo pa se nam je tudi to, da smo pomotoma zapeljali na kako od tamkajšnjih plačljivih cest, a vseeno nismo takoj dobili ne kontrole ne kazni … Še več: celo pregovorno strogi ameriški policisti, ki hitro izvlečejo pištolo, če na njihov poziv ne daš rok na volan, so nas, ko so ugotovili, da smo tujci, pri malih prekrških velikokrat spustili naprej brez kazni.

Tako sem po drugi strani še vesel, da Dars v svoji standardni opremi nima tudi pištol. S svojo pretirano strogostjo bi me najbrž pripeljali do tega, kot so zaradi vinjet že marsikoga drugega, da bi se po Sloveniji spet začel voziti po stranskih cestah.

Ko peljem mimo njih, jim zato brez izjeme trikrat potrobim v pozdrav.