Sreda, 27. 2. 2019, 0.01
5 let, 1 mesec
On tudi?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,04
8
Fotografija mornarja, ki sredi splošnega praznovanja zmage poljubi dekle, je ena od najbolj znanih fotografij iz obdobja druge svetovne vojne. Po njej so izdelali celo spomenik. Ko je pred dnevi mornar s slike umrl, se je gibanju #meToo zdelo potrebno, da spomenik in spomin in ikono popacka s svojim geslom. Češ, poljub je bil ukraden. Češ, "ona tudi" je bila žrtev. Ta kolumna bo o tem, zakaj se mi to zdi narobe. In zakaj sistematično rušenje arhetipskih konceptov in razbijanje ikon vodi v kaos.
Ko sem bil še otrok, je bila ena od mojih najljubših knjig Sulzbergerjeva Druga svetovna vojna. Debela knjiga z ravno pravim razmerjem med fotografijami, zemljevidi in besedili. In tam nekje proti koncu je čez vso stran natisnjena fotografija Alfreda Eisenstaedta, posneta na Times Squaru na dan zmage nad Japonsko.
Sredi tistega splošnega veselja in objemanja je neki mornar strastno poljubil neko medicinsko sestro. Nesreča v sreči moje generacije je, da nismo doživeli nobene take vojne in nobenega takega veselja. Morda je bilo podobno vzdušje na ulicah stare Ljubljane po razglasitvi samostojnosti. Objemali in poljubljali smo se.
Po fotografiji so izdelali spomenik. Poimenovali so ga "Brezpogojna vdaja". Ko je pred dnevi mornar s fotografije umrl in so na vse skupaj posijali žarometi medijske pozornosti, se je na spomeniku pojavil grafit #metoo, jaz tudi. Torej geslo gibanja ameriških žensk, ki ga je sprožila škandalozna "kadrovska politika" hollywoodskega producenta Harveyja Weinsteina, ki je igralkam "omogočil", da so se do vlog dokopale skozi njegovo posteljo.
Gibanje je preraslo v širše zavedanje o množičnem spolnem nadlegovanju žensk. Spolno nasilje nad ženskami je realen problem in zelo prav je, da se nanj odločno in pravično odzove.
Vendar, ali sploh in koliko je bil mornar dekletu storil silo, je dandanes povsem nepomembno. Tudi če bi kak prenapetež ta poljub hotel izenačiti s posilstvom, so zastarali vsi roki za pregon tega kot kaznivega dejanja. Če kdo potrebuje predmet zgražanja, mu ga ni treba odkopavati z arheologijo, ampak primere lahko najde v dogodkih, ki so se zgodili pravkar. V Lekarnah Ljubljana, na primer.
Napad na mit
Napad – problematiziranje tiste ikonične fotografije – je napad na nekaj drugega. Je napad na tisto, zaradi česar je fotografija z naslovnice revije Life postala tako slavna. Zaradi česar je bila izbrana za eno izmed stotih najbolj pomembnih fotografij vseh časov. Je napad na ikono. Postala je slavna, ker je prikazovala, nagovarjala, spominjala na nekaj bistveno večjega in pomembnejšega, kot je poljub dveh oseb.
V eno sliko je ujela morda najstarejšo zgodbo, ki jo pripoveduje človeštvo. Zgodbo o nekem sleherniku, ki ga usoda postavi pred nemogočo nalogo. Junak jo herojsko rešuje, reši in na koncu dobi nagrado. "Reši dan in dobi dekle." Tako nekako je generično junaško zgodbo opisal Joseph Campbell (vir).
To zgodbo boste našli od Odiseje do Jamesa Bonda. Mornar se vrne s Tihega oceana, premagal je Japonce, dekleta se mu obešajo okrog vratu. Take zgodbe tvorijo nevidno tkivo, ki organizira naše družbe, ki okvirno določa vloge, ki jih igramo, vloge, ki jih bodo drugi pričakovali od nas. Nezavedno, brez napora, zakonodaje in prisile.
Take zgodbe so deli memov, ki jih je oblikovala družbena evolucija. Take zgodbe so bile podlaga družbam in civilizacijam, ki so preživele. In ne zgodbe o tem, kako moški sedi v kotu in premišljuje, kakšne dobre izgovore ima, da se mu ne bi bilo treba spopasti z zmajem; ki preizprašuje, je sploh ekološko prijazno pobijati zmaje, saj jim grozi izumrtje; kjer ima ženska raje tistega, ki je zmaja lepo narisal, ne tistega, ki ga je pokončal.
In to je morda moteče. Stereotip, da se moški bori za svoj rod. Da je ženskam to všeč. Nekateri so šli tako daleč, da so dejanja mornarja sredi veselja na Times Squaru primerjali z dejanji migrantov za silvestrovo v Kölnu, ko se je zgodilo več spolnih napadov in 24 posilstev. In še dlje – medicinsko sestro je nekdo primerjal s korejskimi spolnimi sužnjami, ki so bile na voljo japonskim okupatorjem. Izostala je primerjava z množičnimi posilstvi Rdeče armade po zavojevanju Evrope, ampak to je morda zgolj zato, ker ne pregledujem najbolj mračnih kotičkov družabnih omrežij.
Varovalka pred kaosom
Jordan Peterson je napisal, "nekaj, česar ne vidimo, nas varuje pred nečem, česar ne poznamo. Tisto, česar ne vidimo, je kultura. Tisto, česar ne poznamo, je kaos". Zgodbe junaka, ki se vrne domov, so del neke kulture. Kažejo smer v kaosu, kažejo smer takrat, ko situacije ne razumemo ali pa je nimamo časa preanalizirati. Za večino arhetipskih zgodb ali moralnih pravil ali ikon ne vemo, zakaj so dobre in prav. Skozi dolgo evolucijo smo pozabili, zakaj nekaj deluje. Očitno je le, da deluje. Take zgodbe, taki stereotipi, taki "arhetipi moškosti", so del spontanega reda, ki je dober red, čeprav smo morda že pozabili, zakaj natanko je tak.
In seveda lahko o tem poljubno intelektualiziramo z vso ostrino racionalne misli, ki ne priznava posledic brez vzrokov, kjer mora vsak zato imeti svoj zakaj. Ampak zakaj napadati ikone, zakaj ne konkretnih primerov, ki imajo lahko smiselne pravne posledice – na primer tekoča posilstva in drugo nasilje nad ženskami? Zakaj ne patriarhije in moškega šovinizma napadati v abstraktnem? Oboje bi bilo legitimno. Grafitiranje "brezpogojne vdaje" z #metoo pa je blasfemija nečesa, kar je povsem sekularno, pa v svojem družbenem smislu sveto. Junak zmaga in osvoji dekle.
Fotografija je večja od svojih detajlov, mit je pomembnejši od resnice. Zakaj bi moral vedeti, ali si je ona "v resnici" sploh želela biti poljubljena ali ne. Zakaj bi morali vedeti, ali je on "v resnici" sploh bil na Pacifiku ali pa je bil "v resnici" vesel, da mu ne bo treba iti? Zakaj bi me moralo zanimati, da je Penelopa "v resnici" nekaj "šmirala" z enim od domačinov, ker ji je šlo na živce, ker je bil Odisej ves čas na službeni poti?
Zakaj bi me moralo zanimati, da sta se kralj in kraljičina v Obutem mačku kmalu po poroki razšla, ker je ona hotela imeti psa, on pa se ni hotel odpovedati mačku. Zakaj bi me moralo zanimati, ali sta se Arwen in Aragorn iz Gospodarja prstanov "v resnici" sploh marala?
Skratka
Včasih ne gre za to, kaj je res, ampak kaj si želimo, da bi bilo res. Kaj bi moralo biti res. Ker je tisto lepše od resnice. Ker nas ideali in ikone dvigujejo. Ker smo zato malo boljši. Boljši tako, kot je boljše definirala družbena evolucija. Uničevanje lepih zgodb je preveč visoka cena za demonstracijo politične korektnosti.
8