Žiga Turk: Kvadraturi sovražnega govora

Da govorimo o dveh ločenih fenomenih, kaže na to, da gre za dve lastnosti, ki ju ima govor (oziroma novica, poročilo, kolumna in podobno). V eni dimenziji gre za resnicoljubnost oziroma lažnivost govora. V drugi dimenziji gre za naklonjenost oziroma nenaklonjenost govora zadevi. Vsako govor bi torej lahko umestili v koordinatni sistem, kot ga prikazuje slika 1.

Koordinatni sistem.

Resnicoljubnost je precej neprijeten pojem za postmodernistično tradicijo ohlapnega odnosa do resnice. Ta šola mišljenja namreč zelo rada resnico porogljivo zapiše z velikim R. Ko napišejo Resnica, pravzaprav mislijo na dogmo, dogme pa so stvar religije, zato da si z resnico v laični debati ne moremo nič pomagati. Vsak da ima pravico do svoje.

Kdor se ukvarja z (naravoslovno) znanostjo, ve, da temelji na izdelavi modelov. Naravni pojav poenostavimo v model, tega opišemo na primer matematično, in če dobro pojasnjuje pretekle dogodke in če dobro napoveduje prihodnje, potem pravimo, da je model uporaben. Morda tvegamo izjavo, da je model veren. Izogibamo pa se trditvi, da je model resničen. To pa zato, ker je model po definiciji poenostavitev resničnosti.

Odtenki lažnega govora.

Podobno velja pri govoru oziroma novicah. Nikoli ni mogoče v celoti sporočiti, kaj se je zgodilo. Celo če bi zadevo posneli s kamero, ni vseeno, kje stoji in kam je usmerjena. Novinarjeva zgodba je, podobno kot znanstvenikova teorija, poenostavitev dogodka, ki se je odvil. Ta poenostavitev je lahko bolj ali manj uporabna za neki cilj, ki ga ima pisec. Oziroma je lahko bolj ali manj verna, bolj ali manj resnicoljubna. Lahko je vse, kar je novinar poročal, sicer res, je pa izpustil marsikaj, kar je tudi res. Da bi bila novica uporabna.

Nekateri so pravi mojstri in znajo pisati tako, da se jim ne more očitati laži – vse, kar napišejo, je res – pa vendar so prispevki neresnicoljubni, ker izpuščajo bistvene dele zgodbe. To niso lažne novice, to so pristranske novice, kakšnih smo vajeni iz čisto vseh medijev. In ne, ni potrebno, da bi bila novica pomešana s komentarjem, da bi bila pristranska. Odtenke sivin lažnivosti v koordinatnem sistemu prikazuje slika 2.

Odtenki nenaklonjenega govora.

V drugi smeri in neodvisno od lažnivosti so odtenki sivin naklonjenosti govora. Najbolj nenaklonjen je govor, ki poziva k neverbalnim kaznivim dejanjem, torej takim, ki so zaznavna v materialnem ali finančnem svetu. Na primer poziva k ubojem, požiganju, pretepanju in podobnem. Tak govor bi bil nekje na spodnjem robu koordinatnega sistema. Ali bi bil levo ali desno, je precej vseeno. Ščuvati k nasilju je mogoče na podlagi resničnih ali neresničnih informacij. Blažja stopnja nenaklonjenosti je napad na dostojanstvo ljudi in tudi to je mogoče na podlagi resničnih ali neresničnih informacij. In še nekaj blažja oblika je nestrinjanje (slika 3).

Mnenja Žiga Turk: Pogovoriti bi se morali o ogrožanju demokracije

Dva sovražna govora

Zdaj je model dovolj dobro definiran, da lahko vrišemo ključno razliko med dvema razumevanjema sovražnega govora, na katero sem opozoril na začetku (slika 4).

Sovražna govora, lažne novice in zaželeni govor.

Zagovornikov absolutne svobode govora, torej takih, za katere je dopusten prav vsak govor, skoraj ni. Ti so slamnato strašilo, "strawman", saj jih je enostavno napadati. Široko kontrolo govora je veliko lažje zagovarjati, če je alternativa nič kontrole, kot če je alternativa nekaj kontrole govora. Zagovorniki večje kontrole govora zato to zvijačo z veseljem uporabljajo.

Ampak zagovorniki svobode govora ne zagovarjamo absolutne svobode. Za zagovornike svobode govora je prepovedan govor samo tisti, ki jasno napeljuje na kazniva dejanja, zaznavna v fizičnem svetu, oziroma govor, ki taka dejanja zelo verjetno spodbuja. Označuje ga modri pravokotnik.

Za zagovornike svobode od govora, torej pravice, da ljudje niso izpostavljeni neprijetnemu govoru, za sovražni govor velja rdeči pravokotnik. Citirali bodo ustavo, ki pravi, da je neustavno vsako razpihovanje sovraštva in nestrpnosti in vsakršno spodbujanje k neenakopravnosti. Teh, onih in tudi vseh preostalih. Ker je meja med nestrinjanjem in nestrpnostjo, nasprotovanjem in sovraštvom težko določljiva, je zgornja meja rdečega pravokotnika prepuščena na milost in nemilost državi in sodstvu.   

Ključni argument za širjenje rdečega pravokotnika je, da obstaja povezava med "svobodnim" govorom in nasilnim delovanjem. Torej tudi med govorom zunaj modrega pravokotnika in nasiljem. Morda celo med govorom zunaj rdečega pravokotnika in nasiljem. Seveda obstaja, vse je povezano z vsem. Kar je priročen izgovor, da se prepove karkoli. Ker ta "povezava" postaja ključni argument za omejevanja govora, zasluži samostojen razmislek ob drugi priložnosti.

Mnenja Žiga Turk: Spoštovani podjetniki, dobro delajte!

Meje dopustnega premikajo meje povedanega 

Ključno vprašanje ostaja, kje je zgornja meja pravokotnika, ki določa sovražni govor. Če bi o tem odločali "modri". je zadeva precej jasna. Zgornji rob modrega pravokotnika – torej meje govora, ki neposredno vodi v nasilje – je mogoče kolikor toliko jasno definirati. Das Kapital, ki je vodil v nasilje 100 let pozneje, pač ni sovražni govor.

Če pa imajo glavno besedo v družbi rdeči, potem ob pomanjkanju jasnih kriterijev oni odločajo o tem, kaj je dovoljeno in kaj ni. In seveda pri tem upoštevajo tudi svoj vrednostni sistem in politične interese. To se lahko zgodi v državah, kjer je 90 odstotkov stroke na družboslovnih fakultetah, tožilstvu in sodiščih ene politične barve, ki v družbi ustvari privid konsenza o tem, kaj se lahko govori in česa ne. V državah, kjer se zakon oblikuje skozi sodno prakso v množici konkretnih primerov, so varovalka porotniki, ki v zakonodajo preslikajo svoj občutek za prav.

Na sliki 4 je z zeleno barvo označen še zaželen govor v demokratični družbi. Torej čim bolj resnicoljuben, čim manj žaljiv, a vendar kritičen. Če obvelja rdeča definicija sovražnega govora, se bodo govorci ustavil na črtkani zeleni črti. Med zeleno črtkano črto in zgornjim robom rdečega pravokotnika je varnostna razdalja, ki govorca drži zunaj sodnih dvoran.

Drugače povedano, kriminaliziranje govora ima zastraševalen učinek in pomika vsak govor iz polja kritičnosti v polje naklonjenega oziroma nespornega govora. V polje fraz, s katerimi se ni mogoče nestrinjati. In v polje priklanjanja Resnici (zdaj pa res z velikim r), ki ima v družbi moč.

Nekaj žaljivega in sovraštvo vzbujajočega govora je cena za to, da lahko drugi odprto, vljudno, a kritično razpravljamo.

Mnenja Žiga Turk: Zima prihaja

Dvoreznost "sovražnega" govora

Zadnji stavek bodo nekateri bralci razumeli kot poziv, da v komentarjih pod člankom razvežejo svoj umazan jezik. Ali si bodo domišljali, da s tem, ko pišejo žaljivo in sovražno, dajejo svoj prispevek v boju za svobodo govora. Nasprotno!

Svobodo govora bi bilo veliko lažje zagovarjati, če ne bi bilo toliko žaljivih in sovražnih prispevkov, pa ne samo v komentarjih pod članki in na družbenih omrežjih, ampak tudi v nekaterih medijih, v njihovih komentarjih ali na njihovih naslovnicah.

Zagovarjanje pravice do svobode govora ni zagovarjanje vsebin s komentatorskega in medijskega dna. Je zagovarjanje pravice do govora, ne zagovarjanje sporočil nekega konkretnega govora. Več medijev, novinarjev in kolumnistov bi si moralo prizadevati za to, da bi bili njihovi izdelki v zelenem pravokotniku. Brez prispevkov, ki nimajo nobenega drugega učinka kot ščuvanje enih proti drugim, bi imeli nasprotniki svobode govora precej težje delo.

Mnenja Žiga Turk: Golob, vrabec in miš

Mnenja Žiga Turk: Vrnitev zahojenih

Mnenja Žiga Turk: Ustavna manjšina za veliko koalicijo

Mnenja Žiga Turk: Harry Potter in Martin Krpan gresta na volitve