SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Odgovornost Boruta Pahorja

1

termometer

Izbiranje novega vodstva Komisije za preprečevanje korupcije je bilo videti kot hitra dramatizacija mojih kolumn na temo slovenstva v izvedbi odvečnih kadrov amaterskega gledališča iz Spodnjega Šupka.

V živo smo videli vse, od negativne selekcije do skrajnega napuha. Ni čudno, da so se takoj pojavile govorice, da gre za zaroto veleumov iz ozadja, ker je to zvenelo kot edina mogoča razlaga, ki naj bi opravičila to skrajno blamažo za vse vpletene. Vendar, če so vpleteni nasedli tako preprostemu načrtu, potem res niso več od tega, kar so videti. Če pa bi jih podkupili – koliko vam morajo plačati, da se v zavest naroda vpišete tako slabo, kot se je Polonca Kovač, recimo? (Katere odgovornost bi morala biti dvojna, saj nosi ime znane pisateljice, kar bi lahko koga celo odvrnilo od branja del nič krive avtorice!). Razen če ves svet zunaj sebe resnično pojmujete kot čisto navaden "blablabla". Kar nas privede do velikega finala, v katerem je predsednik Borut Pahor sprejel odgovornost. Večna odgovornost Če sem za vsako potezo in dogodek našel kolumno, ki sem jo že napisal, sem se ob tem prvič zdrznil. Pahor vedno prevzame odgovornost, kako to, da o tem še nisem razmišljal? Malo sem pobrskal po spletu in Pahorjevo sprejemanje odgovornosti je kronično – saj komaj najdete dogodek, za katerega je ni prevzel na svoja pleča! Res, preverite – še pri tistih Baričevićevih psih je moral nekaj povedati o odgovornosti. Da o vladi, ki jo je vodil kot premier, ne govorim: "Odločni smo, prevzemamo odgovornost." Ni čudno, da smo se njegovega sprejemanja vsi skupaj že navadili, postalo je nekakšen šum v ozadju, ki venomer brenči in ga možgani že ignorirajo. Kot se ljudje ob železnicah navadijo zvoka vlakov, tisti ob avtocesti avtomobilov, smo se državljani navadili Pahorjevega sprejemanja odgovornosti. Kako Pahor sprejema odgovornost? Izjavo končno poglejmo pobliže. Venomer je enaka: "Sprejemam odgovornost." Včasih doda kak pridevnik, največkrat "polno", torej: "Sprejemam polno odgovornost." In to je to. Sprejemanje odgovornosti je ena tistih izjav, ki prihajajo v parih: najprej uvodni stavek, ki mu sledi opis dejanja. Zdajle sem pobrskal po novicah in v daljni državi se je zgodila nesreča na podmornici. Admiral je izjavil: "Sprejemam moralno odgovornost, zato odstopam." Med stavkoma je torej vedno vejica, saj sta trdno povezana. Prvega bi lahko tudi izpustili, drugi stavek je nosilec pomena. Velika Pahorjeva inovacija, s katero se je zapisal v zgodovino slovenstva, je, da je prvič razdružil oba stavka in ohranil le prvega, napovednega. Po njem pa je postavil piko: "Sprejemam polno odgovornost (PIKA)" Ne smemo pozabiti, da je ena od glavnih funkcij jezika, da se nekaj zgodi, da nekdo nekaj naredi – in tu je vse to odpadlo. Ostal je le okrasek, prazen, povsem nepomemben ništrc. Vsa struktura je torej taka: "Sprejemam polno odgovornost, zato (NIČ)." Odgovornost Pahor je torej odgovornost ločil od dejanja in jo spremenil v prazno besedo. Na prvi pogled ne gre za nevemkakšen epohalen izum, a pomenimo se malce o odgovornosti. Gre za temeljni element, ki veže sleherno družbo, pa naj bo še tako velika ali majhna. Tako v Bibliji vpraša Bog Kajna: "Kje je tvoj brat Abel?" Odvrnil je: "Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?" (Mz 4,9) Odgovor je seveda jasen in glasen: da. V kolikšni meri, pa je stvar razprav. Nismo le posamezniki, smo člani družbe in svoboda posamezništva vedno nosi s seboj odgovornost do preostalih. Naši možgani so tako veliki tudi zato, ker skrbijo za evidenco odgovornosti – kdo za kaj odgovarja in kdo ne; in če nastopi obdobje, da bi se lahko znebili odgovornosti, jo bo precej ljudi odvrglo, kajti odgovornost je naporna! Po drugi strani pa, če ni nihče več odgovoren, družbe razpadejo. Ostanejo posamezniki, ki so drug drugemu volkovi, ali pa odidejo v druge, bolj odgovorne družbe – kajti odgovornost je temelj reda in naši možgani ga nujno potrebujejo za delovanje. Skratka lovimo ravnotežje, mi sami, in družba z nami. Odgovornost in opravljanje dela Znanstveniki so seveda raziskovali, kako ljudje opravijo delo brez odgovornosti, in našteli le katalog napak, lenobe in delovanja brez razmisleka. A glejte, ko morajo za svoje delo odgovarjati, nenadoma postanejo sistematični, samokritični in sledijo realnosti (Tetlock, 2003). Izpolnjeni pa morajo biti naslednji pogoji: 1. Pred sprejemanjem odločitev mora človek vedeti, da bo zanje odgovoren pred določenim občinstvom. 2. Ne sme vedeti, kako se bo to občinstvo odzvalo. 3. Prepričan mora biti, da je to občinstvo dobro seznanjeno z zadevo in ga zanima resnično stanje (po Haidt, 2012, obstaja tudi slovenski prevod knjige z naslovom Pravičniški um, ki ga priporočam v branje). Poglejmo zdaj opravljanje dela kateregakoli slovenskega politika. Pod točko ena natančno ve, da je odgovoren samo svoji stranki, vsi preostali so le "blablabla" po zdaj že legendarni – in v luči odgovornosti tem bolj strašni – izjavi Polonce Kovač. Točka 2: točno ve, da ga bo stranka podprla, karkoli blekne, ker je pač "naš". Strankarski navdušenci želijo verjeti, da odgovornost ni splošna in naj bi veljala le za "njihove", medtem ko smo "naši" izvzeti. Točka 3: zaveda se, da gre za deljenje uslug. Bo pa on prihodnjič podprl svojega političnega kolega in bo zadeva urejena. Bi šli v gospodarstvo? Politično nameščen kader odgovarja svojim botrom in ga zato ni mogoče lotiti od politika. Amen. Po drugi strani pa znotraj sodobnih korporacij in bank ozka skupina ljudi odgovarja drug drugemu in nadzoruje drug drugega – recept za katastrofo! Seveda vsaka skupina teži k temu, da si olajša odgovornost, zato pač zdravniki nadzorujejo zdravnike, sodniki sodnike in tako dalje. Bi se pomaknili še malo v zgodovino? Na primer brat Cankarjeva zbrana dela? Kjer boste videli, da so njegove knjige na glas hvalili strankarski kolegi, pljuvali pa strankarski nasprotniki. In tako je bil eden od večjih slovenskih pisateljev odtrgan od kakršnegakoli realnega odziva na svoje pisanje. In tako nazaj, do Mahničeve delitve duhov – v resnici gre za zgodovino izogibanja odgovornosti in torej slabšega opravljanja svojega dela. Če vedno veste, da so prijatelji vaše ciljno kritično občinstvo, potem ne morete storiti napake. Zgodovina slovenske neodgovornosti Opevani Titov socializem je iznašel izjavo "kolektivna odgovornost" in to je bil trenutek, ko je sistem dokončno propadel, nič več ga ni moglo rešiti. Nenadoma je bila odgovornost taka kot lastnina – skupna, torej nikogaršnja. Nismo edini na svetu in antropologi so raziskovali mnogo kultur; ko ni odgovornosti, je z družbo konec, vedno in povsod. V stanju nikakršne odgovornosti so očetje in matere slovenske države postavljali pravila igre. Najprej so si morali izmisliti povsem nov poklic, ki ga v zgodovini še nismo imeli: predsednika države! Razmišljali so o tem, kakšne lastnosti bi ta poklic imel, in lahko so se spomnili le tiste, ki je prevladovala v duhu socializma: "Predsednik nima nobene odgovornosti!" Bravo! Potem so določali še druge poklice, od zgoraj navzdol, precej po istem postopku. Tako so čisto zares kopirali nemške zakone, le dele z odgovornostjo so metali ven. Kar pomeni, da so načrtovali državo brez odgovornosti, torej družbo, ki dolgoročno ne more obstati. Lepa hvala. (Prosim, se je zaslišal oddaljen glasek s Kajmanskih otokov.) Slovenska prihodnost Če posameznik teži k neodgovornosti, mora družba pritiskati ravno v obratno smer. Pri nas smo pripotovali že tako dolgo pot neodgovornosti družbe, da se, upam, pojavljajo želje posameznikov po odgovornosti, saj drugače ni v teh krajih nobene prihodnosti več. Imamo torej predsednika, ki deluje kot švicarska ura: točno ob vsakem dogodku pomoli glavo na plan in reče: "Sprejemam odgovornost!" Vendar – smo s tem zadovoljni? Po volilnih rezultatih sodeč, da. Se spomnite navdušenja nad gasilci, reševalci in vzdrževalci, ki so šli na teren ob žledu? Naj vam bo jasno, da bi vsi skupaj lahko rekli, da sprejemajo odgovornost, in ostali lepo doma. Neki mladenič je celo umrl, ker je sprejel odgovornost! Slovenijo moramo začeti zdraviti tudi simbolno: predsedniški funkciji je treba dati jasne odgovornosti ali pa jo ukiniti. Taka, kot je zdaj, ne služi nikomur razen neposredno zaposlenim. Boruta Pahorja pa lepo prosim, da ne omenja več odgovornosti, saj z vsako omembo moralno uničuje skupnost. Hvala.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin