SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Odgovor na vse je sladoled

4

termometer

Miha Mazzini

Spodobi se, da poletno kolumno posvetim užitku, jo naredim kratko in sladko.

Predstavljajte si, da ste se ravnokar dobro najedli, prijetna napetost vam boči trebuh in skrivaj ste si odpeli gumb in prestavili pas za luknjo ali dve. Kri se vam spušča v želodec in možgani zabrnijo v omotici.

Čas je za sladoled.

Pogled vam potuje po ledenih oblinah, se zatakne ob koščku čokolade, zdrsne čez karamelni hribček, skoraj potone v gnezdo mandljevih lističev, se oprime biskvita in poveseli ob žarečih barvah sadja z vseh celin.

Čakajo vas odločitve.

Najedli ste se, preživetje je zagotovljeno, biologija potolažena, zdaj je čas svobodne izbire. Vse, kar ste počeli do zdaj, je vodilo do tega trenutka zmagoslavja svobodne volje, ki vas čaka. Izvolili boste sladoled po lastni želji in v tej najvišji obliki neposredne demokracije boste takoj želi sadove lastne odločitve.

Vstopate v raj.

Življenje je polno bojev in razočaranj, vzponov in padcev. A ta trenutek je vse za vami.

Prvi košček sladoleda je legel na vaš jezik, širi se po ustih in okus je močan, zadrhti vam bistvo, duša zatrepeta. Veste, da je izpolnjeno, da je to raj, ki ste ga tako dolgo čakali. Verjetno edini, kar sploh obstaja, iz onega drugega se nihče še ni vrnil, v tega pa veste, da se boste vračali neprestano. Naivni mladeniči mislijo, da jih v raju čaka 40 devic. Starejši ste in veste, da je to izmišljotina, v resnici je raj tam, kjer vam je na voljo vsaj 40 vrst sladoleda.

Nisem od včeraj Svojo kolumnistično kariero sem začel pred davnimi leti na Mladini in tale sloki mladenič vam bo morebiti znan (Mladina, 1991, ilustracija Tomaž Lavrič):

Vidite lahko, da navdušenje nad sladoledom ostaja. Celo las sem se znebil prav zato, ker ni bolj zoprnega, kot vleči dlako iz sladoleda.

Sladoledi 1991 Večkrat me vprašajo, čemu sem se začel ukvarjati s slovenstvom, kaj je bilo tisto, da mi je pritegnilo pozornost tako močno in tako za dolgo, da sem začel primerjati programiranje posameznih skupnosti in poskušal določiti posebnosti, ki so se pri nas najbolj uveljavile.

Odgovor tiči v tistem davnem eseju o sladoledu. Takrat me je k premišljevanju in pisanju spodbudilo presunljivo dejstvo, da Ljubljanske mlekarne, kot največja sladoledna sila (takratne) Slovenije, nimajo letnih kolekcij. Povsod po svetu sem lahko videl plakate z novimi izdelki, ki so nam jih za poletno sezono pripravili sladoledarji, razen pri nas.

Odnos do sladoleda je bil torej prva mentalitetna razlika, ki sem jo bil opazil.

Seveda sem vprašal Ljubljanske mlekarne in rekli so, da pri nas kolekcije in novitete nimajo smisla. Ljudje kupujejo in jedo samo Planico in s čimerkoli so poskušali, vse je propadlo. Niso vedeli, zakaj. Jaz tudi ne.

Sladoledi 2015 Vse moje ukvarjanje s slovenstvom je poskus odgovora na vprašanje, zakaj pri nas uspešni novi sladoledi niso mogoči. Hrvaški Ledo, recimo, nas vsako leto obvesti o novi kolekciji, pri nas teh plakatov še vedno ni. Prosil sem uredništvo, naj vpraša Ljubljanske mlekarne in da, situacija je še vedno ista, Planica je najbolj prodajan sladoled.

Le da zdaj vem, zakaj.

Kdor je prebiral te kolumne (zbrane tudi v knjigah Če ti ni kaj prav, se pa izseli!, 2011, in Samo smeh nas lahko reši, 2014), ve, da je osnovni cilj našega programiranja obstanek brez sprememb, stati inu obstati. Zaradi tega ne maramo novosti in ohranjamo egalitarnost za vsako ceno, kar nas dela večne nostalgike.

Sladoled Planica je edina mogoča sladica take miselnosti: v vsem je neizrazit in brez posebnosti, ne izstopa v ničemer in rad bi služil in ugodil vsem, hkrati ljubiteljem čokolade in ljubiteljem sadja, pa še neodločnim (vanilja) zraven. Ne oklevajmo, dajmo ga že enkrat izbrati za Slovenca leta. Eh, vsaj stoletja.

Obenem pa je Planica tudi velika zmaga slovenstva: Francozi lahko kupijo Ljubljanske mlekarne, a če ljudstvo noče eksperimentirati s sladoledi, potem jih ekonomija prisili v štancanje enega in istega.

Edino, kar lahko naredijo, je naslov: "nostalgija užitka" piše na predstavitveni spletni strani, kar Planico umesti med Tita, samoupravljanje in druge ostanke jugoslovanskih sedemdesetih.

Spremembe Ne govorim o tem, da bi spreminjali osnovni način prehranjevanja, to je pregloboko v mentaliteti in tudi ni pravega vzroka. Prav tako ne govorim o tem, da bi preskočili sladico. Niti da bi opustili sladoled. A vse življenje vztrajati ob istem sladoledu kaže, da niti tistega edinega možnega ventila, majcenega prostora poskusa, eksperimenta, posega po drobni drugačnosti ne upate izkoristiti. Ničesar, kar bi možgane seznanilo z drugačnimi signali iz okolice in vsaj za trenutek prekinilo oklep istega in odprlo vsaj hipotetično možnost drugačnega.

Leta 1991 sem bil še naiven in sem esej končal s stavkom, ki je pozival na spremembe: "Hladna vojna se je končala. Začnite z ledeno!" Zdaj se lahko le hahljam tej naivni misli, saj vem, da v teh krajih vlagamo vse moči v virtualni boj za spremembe ravno zato, da jih ne bi bilo v realnosti. Samo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so v imenu sprememb sprejeli milijon in pol pravnih aktov in tudi zdaj navdušenje še traja.

Čas je za edino modrost, ki vam jo lahko prišepnem: ko reformator konča govor, ne glejte v predstavitev, papirje in besede, marveč odločitev o tem, če misli resno, prihranite do trenutka, ko boste videli, kateri sladoled je naročil.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin