SiolNET. Siol Plus Kolumne
0,82

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Od zdaj bomo vsako kavo v družbi spili, kot da je zadnja" #kolumna

0,82

termometer

Valentina Smej Novak
Foto: Zala Opara

Veliko, nekoč domačih besed, ki jih slišimo v teh dneh, zveni drugače. Običajno so "nagrmadene" ena ob drugi, povezane v nekakšen "pandemski novorek", ki jih postavlja v čudne konstelacije: samoizolacija in družbena distanca, stopiti narazen in biti skupaj, odpiranje in zapiranje, popuščanje in omilitve in prehajanje. Besede, ki jih poznamo, zdaj dobivajo povsem nove pomene. 

Cvetka, ki je pred štirimi desetletji hodila k babici po mleko, je obstala nekje na pol poti med vhodnimi vrati na dvorišče in mizo na zunanji verandi, kjer je prevzela mleko. Kanglico je držala v desni roki, ki jo je zadaj za hrbtom podpirala z levo roko, tako da se je oprijela komolca. In potem je v tem položaju skoraj do odhoda klepetala s teto in babico. Saj ni imela namena zares takoj oditi, toda vseeno se je v klepetu nekoliko fizično odmaknila.

Danes bi rekli, da je držala fizično distanco. Ob poletnih poznovečernih klepetih med odraslimi, katerim sem prisostvovala na tak ali drugačen način, je pogovor potekal z okenske police, čez "muškatlne", na cesto. Na ta način so morda besede tekle bolj previdno, saj jih je mimogrede pobral še kakšen mimoidoči.

Tudi vzorci obnašanja danes dobivajo drugačne pomene. Osebni prostor je prav tako stvar dojemanja; kar je v svojem času in prostoru samoumevna razdalja, je nekje drugje prisiljena distanca.

kolumna Foto: Getty Images

Ko si s popolnimi tujci podajaš sojino omako

Obotavljivo sem prvič prisedla k skupni mizi v tujem mestu v nabiti in priljubljeni poceni restavraciji. "Jedli bi? Odlično, kar tule prisedite in se stisnite. Bo šlo?" In tako si nekaj minut pozneje s popolnimi tujci podajaš sojino omako, odprte posodice s pikantnimi posipi, se drezaš po naključju s komolci pod rebra in si po kapljičnih ali aerosolnih prenosih nehote in mimogrede še podajaš in izmenjuješ mikrobe. Vse to v izgradnji nekega zavezniškega zaupanja, ki temelji na desetletjih sveta precepljenosti, antibiotikov, občih higienskih standardov, pasterizacije in čredne imunosti.

Pri fenomenu skupnih gostinskih miz v anonimnih metropolah ni več šlo za bolj domače skupne mize šolske ali interne menze ali morda sproščeno improvizirane mize gasilske veselice, pač pa za gostinski poslovni model, kjer je naključne ljudi na naključnem kraju ali mestu, tesno drug ob drugega, posedla nevidna roka trga, no, pravzaprav histerični pritisk gneče na vratih (in verjetno pragmatičen pritisk investitorjev, ki so si želeli hitri obrat vloženih sredstev).

Pritisk, ki se je utelesil v nervoznem begajočem dekletu na sprejemu, opremljenim z voki tokijem, ki je obiskovalce trpala čim hitreje in čim bolj na tesno za skupne mize prehanjevalnice, za katerimi so se stiskali ljudje, ki so se videli prvič in zadnjič, in ki so prileteli v "talilni lonec" z vseh vetrov, so bili del pansvetovnega zavezništva globalnosti: ne glede na to, kdo si, skupaj sedimo ob mizi in si podajamo tisto, čedalje bolj "zapacano flaško" fermentirane soje.

To, kar se je včasih dogajalo zgolj v okolju družine, šole ali kolektiva, morda domače vasi, je bilo zdaj popolnoma anonimizirano, brezosebno in samoumevno. Vsi smo bili kompanjoni, družabniki - staro poimenovanje za družabnika, spremljevalca, ki izhaja prav iz geste deljenja kruha: kompanjon je tisti, s katerim ješ isti kruh (cum-panis); in od tu se je pozneje razvilo tudi poimenovanje za gospodarsko družbo, za podjetje, kompanijo.

Zdaj berem, da so nemški epidemiologi ob natančnem sledenju kontaktov prve linije okužbe s koronavorisom v januarju ugotovili, da si enega ključnih prvih prenosov ne znajo razložiti drugače, kot da je zanj poskrbel nedolžen "mi podaš sol" v interni menzi podjetja. 

kolumna Foto: Getty Images

Naenkrat smo vsi postali boječi turisti na svetu

"In kaj se je zgodilo z ledom?" se je pred leti spraševal jezni restavracijski kritik v nekem ameriškem časopisu. "Nismo vendar vsi bacilov boječi se evropski turisti. Za božjo voljo, dajte mi že ta led v pijačo!" In naenkrat smo vsi postali boječi turisti na svetu, ki ni več tisti domači veliki svet, kot smo ga poznali. Kdaj se bomo torej spet posedli skupaj? Naenkrat se tisto obotavljanje, ko v razvpiti verigi kavarn nekoliko pomisliš, preden si posipaš kavo s prahom iz skupne sladkornice, ki jo je danes prijelo že na stotine ljudi, več ne zdi tako zapečkarsko staromodno.

Lomljenje kruha pri skupni mizi je eno najbolj globokih obrednih dejanj, ki je na samem izvoru zgodbe našega sveta. Pri uveljavljanju in vzpostavljanju množičnih skupnih miz, do katerih se je pristopalo neobredno, je šlo za podiranje tabujev. Zdaj bomo tabuje v strahu pred tujo, nepredvidljivo in neznano naravo, pred numinoznostjo virusa, spet vzpostavili. Čedalje več jih bo.

Obsedeno obredno razkuževanje, ki ga izvajamo ob prinašanju blaga iz trgovine, in ritualno umikanje, ko se srečujemo na prostem, nas bo verjetno spremljalo še dolgo potem. Vse to bo namreč ostalo z nami, zapisano v vzorce obnašanja, ko bodo ukrepi počasi zbledeli čez leto ali dve. Tako, kot smo pozabili, da je rokovanje včasih pomenilo zaupanje in dokaz, da ne nosimo v roki bodala, s katerim bi prišleka zabodli, tako bomo pozabili, zakaj že odskočimo, ko nam naproti prihaja človek.

In kar nekaj časa bo trajalo, preden se bomo ponovno posedli k mizi z neznanci. Vse tisto, kar se razvije med natlačenimi posamezniki, ki drug drugega v veliki večini primerov ne zabodejo in ne okužijo, je nevidno tkivo družbe, raztegljive vezi družbenega platna zaupanja, ki je občutljiva tkanina in jo zdaj raztegujemo do meja zmogljivosti.

kolumna Foto: Getty Images

Kako bo, ko se bomo "privlekli" iz svojih votlin?

Sprašujemo se, kakšno bo življenje potem. Kako bo, ko se bomo "privlekli" iz svojih votlin in se zazrli v slepeče sonce svobode? Pa najbrž ne bo niti slepečega sonca, niti se zdaj ne skrivamo v votlinah; verjetno ta prehod sploh ne bo tako dramatičen. 

Zelo verjetno v tej prihodnosti po koroni že živimo. Prilagodljivost človeške vrste vedno znova preseneti. Tudi če so razmere izredne in čudne, se tujost tega stanja končuje; postalo je nova normalnost, življenje se je nekako prikradlo med popolno zaprtje, ukrepe je prerasla zelenina pomladi, življenje teče naprej. 

Niti ne vem, kdaj sem spila zadnjo ... kdaj je bila zadnja kavarniška predkoronska kava, tista, na kateri se moraš z nekom nekaj pogovoriti in jo srebaš mimogrede, ne ceniš je dovolj, po možnosti ti je celo nekoliko odveč, najbrž je že tretja tistega dopoldneva, srednje zanič, tako ali tako pa se ti pa mudi; morda je niti nisem spila do konca.

Od zdaj bomo vsako kavo v družbi spili, kot da je zadnja. Kajti nikoli ne veš, kdaj res piješ zadnjo ...

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Preverite tudi:

Valentina Smej Novak Siol Plus "Tisti, ki danes upogiba pravila, ni junak, je samo egoističen bedak"

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 12
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin