"Tisti, ki danes upogiba pravila, ni junak, je samo egoističen bedak"

April je zagoneten mesec. In še kaj. T. S. Eliot je svojo slovito pesem Pusta dežela začel: 

"April je najbolj kruti mesec, 
rodi španski bezeg iz mrtve prsti, meša
spomin in hrepenenje, draži
zamrle korenine s pomladnim dežjem …"

V romanu April Mira Mihelič opisuje april pred osemdesetimi leti, ko je tudi v naše kraje zaneslo drugo svetovno vojno. April je roman na ključ, kjer se prepoznajo številni liki predvojnega meščanstva. Opisuje tesnobo, nemir in srhljivo vzdušje tistega aprila skozi izkušnjo neprilagojene mlade ženske, ki se preobje malomeščanske hipokrizije. Poznavalci literarne zgodovine pravijo, da tam, kjer Mira Mihelič zgodbo konča, zgodbo pol stoletja pozneje v knjigi To noč sem jo videl nadaljuje Drago Jančar. Aprila, niti ne toliko desetletij nazaj, se je pričelo tudi štiriletno obleganje Sarajeva. 

Mnenja Miha Mazzini: V tistem trenutku sem okamenelo čakal. Lahko bi šlo v katerokoli smer.

Kruti april ima različne obraze

Pa še včeraj smo se tako radi pritoževali nad svetom. Narobe je bilo to in ono. Toliko reči nam je šlo na živce. Na toliko načinov bi želeli izboljšati svet. 

Nismo si mislili, da bo tako kmalu napočil čas, ko bomo imeli priložnost prav vsi prvoosebno odgovarjati na izzive, ki smo jim imeli samo na jeziku. Tukaj in zdaj je priložnost, da se izkažeš, ali te res briga za sočloveka: ranljivega, starega, mladega, tistega, ki ga ne poznaš, za tistega, ki je v tem trenutku zgolj statistična možnost, izražena v odstotku, v polovici odstotka, v vsakem desetem … Kako visok odstotek mora biti, da te postane strah tudi zase?

Tolikokrat se nam je kolcalo po "dobrih" starih časih. Stari časi so se vrnili s svojimi tegobami. Mar niso hromeče epidemije nekaj, kar smo poznali samo iz zgodovine? In pred nevidnim virusom, ki ga ne poznamo, smo danes enako nemočni kot srednjeveški kmetje ali družba iz Boccacciovega Dekamerona.  

Že karantena je stara beseda, ime je dobila po štiridesetih dneh, kolikor so morale biti ladje iz kužnih pristanišč pred dolgimi stoletji zasidrane pred Benetkami, preden so lahko vplule v spokojno Serenissimo. Karantena je zgodovinsko preverjeni način preprečevanja kužnih bolezni, ki jih ne poznamo. Očitno deluje še danes.

Po tridesetih dneh zaprtja več milijard svetovnega prebivalstva lahko vzkliknemo: Tega svet še ni videl!

Še nikoli v zgodovini niso v karanteno zapirali celih držav, zdaj je to postalo nova normalnost in največji psihološki eksperiment. Nihče ne ve, kakšne bodo posledice za posameznika. Niti nihče ne ne, kako dolgo bo zdržala družba – ekonomsko in psihološko. Toda človek je zelo prilagodljiva žival, kar je dokazal skozi zgodovino, ko so ga pestile tegobe in prizadevale nesreče. Štirideset dni karantene je verjetno tudi trajanje, po katerem človek skuša narediti korak naprej. Že slišimo, da vse več ljudi jemlje ukrepe z "zrnom soli" in jih upogiba po svoje. 

Foto: Reuters

Globalni premiki ali lokalna varnost?

Na tehtnici presoje se tehta neprimerljivo: življenje ali svoboda, ekonomski interes ali dnevi človeškega življenja, globalni premiki ali lokalna varnost. "Oboje!" je edini pravi odgovor, ki bi si ga želeli slišati. In trenutna ustavitev življenja, kot smo ga poznali, skuša ohraniti oboje. Pa ji bo uspelo?

Še včeraj se nam je zdelo, da je svet velik supermarket varnosti in zdravja, na voljo za uporabo po primerni ceni za izgorele, neuresničene in nezadovoljne. Zdelo se je, da lahko tveganje življenja odkupimo, če bomo le dovolj spoštovali predpise in si bomo lahko privoščili organsko in samoizpolnjujoče življenje. Poplava priporočil in predpisov nas ščiti pred nevarnostmi, ki se jih pogosto niti ne zavedamo: predpisane so čelade in varnostni pasovi, določeno, kako debela guma mora biti na otroških igriščih in kakšne ploščice morajo biti položene na hodnikih v javnih prostorih, da nam ne spodrsne. 

Transparentno in sledljivo so na živilih natisnjene deklaracije, ki naj bi nas ščitile pred lastno nespametno požrešnostjo, vsak zavojček kikirikijev je opremljen z rokom uporabe, poreklom in sledilno številko. Ve se, koliko vode moraš popiti na dan in koliko avokada pojesti, koliko trebušnjakov, treningov obrazne joge in korakov na dan moraš narediti, da zmanjšaš – tveganje. Zdaj nam je spodrsnilo in se nam je zaletelo hkrati.

Mnenja Miha Mazzini: Zagrenjena psiha teh nesrečnikov hoče vse stlačiti v blato

Za virus, ki ne spoštuje mej, ni mogoče kupiti odpustka

Skrajno moderna, globalizirana družba je družba tveganja, pravi nemški sociolog Ulrich Beck v svoji istoimenski knjigi izpred petintridesetih let. In v tej luči gre razumeti tudi pandemijo, sodoben povezan svet pač nosi s sabo tveganja, ki jih samonanašojoči se predpisi ne zaobjamejo.

Tveganje naše družbe je sistemsko. Dolgo je bila družba pripravljena spregledati, da so tehnologije, ki nam omogočajo vzdrževanje in izboljševanje življenja, kar lepo "umazane" in puščajo pečat na okolju in družbi. 

Svet, kjer ljudje obletijo pol zemeljske oble, da bi lahko na drugi strani sveta "avtentično" uživali v tišini, in kjer smo pripravljeni prekolovratiti tisoče kilometrov za eno kosilo, je svet na meji nevarnega in sprevrženega. 

Tveganje virusa v globaliziranih časih je na nek ciničen način "demokratično", saj si za virus, ki ne spoštuje mej, ni mogoče kupiti odpustka – ista globalizacija, ki željnemu turistu omogoči, da si lahko privošči ekstravaganco lokalnih obrokov, je tako odprla svet, ki ga virus obleti le v nekaj dneh. 

Foto: Getty Images

Tveganje danes prinaša globalno ogroženost

V tveganju letošnjega aprila ni nič razburljivo pustolovskega: to ni prvoosebno tveganje romanesknega junaka, ni izraz poguma posameznika, ki se podaja na pustolovščino in se upira izzivom usode; danes nam prinaša tveganje globalno ogroženost, zdravstveni riziko, ki se ne dogaja samo na plečih junaka, ampak izpostavlja tudi sočloveka. Tisti, ki danes upogiba pravila, ni junak, je samo egoističen kratkovidni bedak. Nobene romantične avre ni v tveganju posameznika danes, samo tesnoba človeške nemoči. 

Kakšno odpiranje nam je torej namenil letošnji muhasti april? Z vrati in mejami bomo v časih kolektivne karantene še malo počakali. Toda vsak april prinaša obet maja. Kakšen maj bo letošnji? Samo eno je gotovo; jutri bo. Le ne vemo, ali se bomo zavedli, kdaj bo ta jutri napočil. "V družbi tveganja tako z majhnimi koraki – z alarmom zaradi smoga, z nesrečo s strupi itd. … – nastaja politični potencial katastrof. Njihovo odvračanje in ravnanje z njimi lahko privede do reorganizacije moči in pristojnosti. Družba tveganja je katastrofična družba. V njej grozi, da bo izredno stanje postalo normalno stanje," piše Beck v omenjeni knjigi.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.