O svobodi in odgovornosti govora

Trije napotki za boljše življenje na internetu.

Foto: Thinkstock

Svoboda govora je najboljše orodje, ki ga človeštvo ima, da napreduje. Homo Sapiense je začel govoriti in zato razmišljati, da bi svoje ideje lahko sporočil drugim. Danes je svoboda govora ogrožena. Ne samo v Pakistanu, Turčiji, Rusiji, na Kitajskem ... Ogrožena je v Nemčiji, Franciji in Sloveniji. Dokler jo še imamo, se velja držati treh pravil: (1) izkoristite pravico do iskanja resnice, (2) ne napadajte sogovornikovega dostojanstva in (3) dajte sogovorniku priložnost.


Preberite še:


Pravica do iskanja resnice

Ena večjih zablod v diskusiji o lažnih novicah se izkaže v sklicevanju na lažnost, neresničnost novice. Človek, ki so ga starši učili zapovedi "ne laži" ali ki so mu v šoli povedali, da "pionir ne laže", to težko razume. Ampak ne evropske konvencije o človekovih pravicah ne ameriški ustavni amandmaji resnici ne dajejo nikakršne prednosti pred lažjo.

Če ste v kakšnem parcialnem dokumentu (npr. medijski strategiji) prebrali, da imajo ljudje pravico do resnične informacije, da vam mora nekdo dostavljati resnično informacijo, ker je to vaša pravica, ste v globoki zmoti. Ste žrtev nekoga, ki bi sebe rad prodal za varuha resnice.

Ideja, da ima resnico kdo v posesti in je zato v privilegiranem položaju, da jo razlaga drugim, je padla, če ne prej, v času razsvetljenstva. Od takrat je splošno sprejeto, da se resnica izkaže v pošteni tekmi idej. Vrhovni sodnik ZDA Holmes je leta 1919 zapisal, "da je najboljši preizkus resnice moč misli, da je sprejeta v tekmovanju na trgu".

Evropejci so navajeni reči, da je evropsko razumevanje pravice govora drugačno od ameriškega. Ožje. A vendar niti Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic niti Listina EU o temeljnih pravicah nikjer ne omenjata resnice. Težko bi našli judikat ESČP, ki bi sodbo naslanjal na ugotovitev, da je bila povedana neresnica in da je zato dopustno ožiti svobodo govora. Nasprotno, množica odločitev govori o tem, da ni mogoče določati resničnosti mnenj.

Je pa evropsko razumevanje svobode govora v pomembni točki celo širše od ameriškega. To se namreč ukvarja z aktivno pravico govora. V času, ko je nastala, je bilo idejo najlažje ustaviti tako, da je nisi spustil na stran časopisa oz. ji dovolil glasu na zborovanju. Takrat je bilo težko informacije objavljati.

Danes ideja težko najde pozornost. Evropska konvencija in listina pa o pasivnem sprejemanju in aktivnem objavljanju informacij ter idej govorita simetrično. Da se oblasti ne smejo vmešavati ne v eno ne v drugo. Manipuliranje s tem, katero objavo Facebook ljudem prikaže, katera pa ostane kje daleč od pozornosti, ni v nasprotju s črko prvega amandmaja, je pa v nasprotju z duhom (ne s črko, ker Facebook ni oblast) listine in konvencije.

Skratka, temeljni teksti zahodne civilizacije vam ne dajejo pravice do kvalitetnega informiranja, ne prepovedujejo lažnih novic, dajejo pa vam pravico do iskanja resnice. Precej podobno je s srečo. V komunizmu imate do nje pravico in vam bodo s pendreki dopovedali, da ste srečni. V kapitalizmu pa imate zgolj pravico, da srečo iščete, nihče pa vam ne zagotavlja, da jo boste našli. Lahko se pa potrudite.


Preberite še:


Svoboda proti dostojanstvu

Zagovorniki omejevanja govora se radi sklicujejo na to, da svoboda govora v Evropi ni absolutna. Da je omejena z drugimi pravicami. Ampak tudi v ZDA je in zato omejujejo npr. pornografijo oz. otroke ščitijo pred neprimernimi informacijami.

Ni svoboda govora tista, ki je v Evropi urejena drugače, ampak je drugače urejena svoboda na splošno. V ZDA je svoboda nad vsemi vrednotami. V Evropi sta svoboda in spoštovanje človekovega dostojanstva enakovredni. To je zame, ki še lovim ravnotežje med liberalnim in konservativnim, zelo dobrodošlo.

V Evropi lahko postavite na trg idej karkoli in se za svojo idejo borite. Ali lažete ali govorite resnico, sodišč niti ne bo posebej zanimalo. Omejitve lahko pričakujete le, če boste s tem prizadeli dostojanstvo sogovornika. To je precej elastičen pojem. Progresivne snežinke so tako hitro užaljene, da jokajo že, če jih postrani pogledaš. Ali pa je to, kot bomo videli spodaj, zgolj taktika. Vsekakor pa sodišča mejo postavljajo višje kot kalimeri na družabnih omrežjih. Če nekoliko poenostavim, presojajo, ali je bil poseg v dostojanstvo potreben v okviru spopada idej. Samo če gre za nepotreben poseg v osebno dostojanstvo, je svoboda govora omejena.

Ker je dostojanstvo stvar osebne interpretacije, bi bilo v svobodnih družbah normalno, da ga ne zaznava in preganja država, ampak da je to prepuščeno posameznikom. Država ne more vedeti, ali je neki zapis prizadel moje dostojanstvo, še manj ve, ali je prizadel npr. Rome, ženske, zdrave belopolte moške, muslimane … Za tekmo idej lahko postane zelo nevarno, če si država začne domišljati, da ve, da je bilo prizadeto dostojanstvo npr. priseljencev ali socialistov, kristjanov, pripadnikov vladajoče stranke, predsednika vlade, šefa policije …     

Ta okvir dostojanstva daje povsem praktične napotke za diskusije, ki tečejo na družabnih omrežjih. Ali je – da bi zagovarjali neko idejo – res treba žaliti in biti nesramen? Mislim, da ne. Vidni politiki in novinarji bi morali biti še posebej previdni, ker dajejo zgled.

Bedaki, prevaranti in norci

Neki komentator je ob analizi soočenja Jordana Petersona s popadljivo novinarko lucidno ugotovil, da imajo osebe z idejami, ki odstopajo od ustaljenih, opravka s tremi vrstami sogovornikov. Bedaki ga ne razumejo in napadajo, ne da bi sploh vedeli, za kaj gre. Ampak boriti se hočejo proti, ker tako počne njihovo pleme. Prevaranti razumejo, za kaj gre, ampak ker nimajo protiargumentov, si namislijo, da sogovornik trdi nekaj drugega, in potem obračunavajo s tistim. Taka debata je prevara, ki govorca sili, da se brani pred nečem, kar ni rekel. Upajo, da bo povedal kaj takega, da se bo mogoče zgražati. In končno so tukaj še tisti, ki so tako zaslepljeni s svojim prav, da ne slišijo, kaj sogovornik pravi, ampak resnično verjamejo, da trdi nekaj drugega, strašnega, potem pa s tem obračunavajo.

Debata izgubi vsak smisel, ko se prevaranti pridružijo iskreni zgroženosti norcev, bedaki pa temu nekritično ploskajo. Nepristranski opazovalec, ki vse to gleda, pa ugotavlja, da debato izgubljajo. Prej ali slej to ugotovijo tudi prevaranti in norci. Debato poskusijo utišati, češ da so žrtev ali da govorec že nedopustno žali nekoga drugega, oni pa ga viteško branijo.

Tudi taka debata pomeni slabo delujoč trg idej, le da ne deluje slabo zaradi države ali platforme, ampak zaradi udeležencev. Zadnji napotek se zato glasi, da je sogovornika treba poskusiti razumeti ter v debate vstopiti odprt za nova spoznanja in brez predsodkov.

Sklepno

Naloga države, državnih ali kakšnih drugačnih cenzorjev ni, da državljanom servira resnico, ampak da skrbi za dobro delovanje trga idej. Da na njem nobena ni v nepošteni prednosti. Naša civilizacija je zgrajena na prepričanju, da bodo, če bomo pustili, da ideje svobodno tekmujejo, zmagovale boljše. Morda nekaj časa traja, ampak na dolgi rok velja, da resnica zmaga.

Drži, da internet prinaša ogromno možnosti za serviranje lažnih novic, polresnic, dezinformacij, zavajajočega, pristranskega poročanja in tako dalje in tako naprej. Ampak problem bi imeli samo, če tega ne bi bilo mogoče soočiti z nasprotnimi stališči. To pa je na internetu dosti lažje, kot je bilo v starem medijskem okolju.

Trg idej bo deloval boljše, če bomo izkoristili pravico do iskanja resnice, ob tem spoštovali dostojanstvo sogovornika in če ne bomo dovolili, da bedaki, prevaranti in norci uničijo debato. Niti ne smemo dovoliti, da bi jo, ko začnejo izgubljati, utišali s sklicevanjem na nekakšne žrtve.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

6
  • mimi129 / 02.02.2018. ob 21:02

    Trg idej deluje boljše, kjer so bedaki, prevaranti in norci v manjšini. V družbah, kjer so prej našteti v večini, trg idej deluje slabše oziroma ga ni. Je že tako, da bedaki vedno preglasijo pametne. Tu pristoji slovenski pregovor, da pametnejši odneha in na primer ne odgovarja na twite bedakov. Vsaka primerjava tukaj z ZDA ali s Slovenijo je zlonamerna.

  • MBSQ / 30.01.2018. ob 17:09

    Kako naj se ... tukaj in zdaj ... v Sloveniji, in tudi na tem forumu ... uspešno borim za Resnico, in kako naj spremnim resničnost, če je ne smem poimenovati? Tudi pri nas je vse zavito v celofan, v vljudnost, v varovanje osebnih podatkov, v politično korektnost, in kar je še takih in podobnih pomočnikov Neresnice.

  • Andrej106 / 30.01.2018. ob 12:58

    "Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam." Tukaj se strinjate s Kardeljem. V resnici je v obeh sistemih iskanje sreče omejeno z nasiljem okrog posameznika (politično policijo / pendreki korporacij). Oboji pa trdijo enako.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno