Hitler iz naše ulice

Decembra smo brali, kako je vrhovnega sodnika Zobca pri poskusu prihoda na delovno mesto grobo ustavil pravosodni policist.

Sistem ne bi razpadel, če bi vrhovnega sodnika pustili, da se sprehodi skozi vhod, čeprav tega ni v pravilniku.

Sistem ne bi razpadel, če bi vrhovnega sodnika pustili, da se sprehodi skozi vhod, čeprav tega ni v pravilniku. Foto: Tina Deu

Takole je dogodek opisal prizadeti:

Danes sem v prostorih sodišča doživel fizični napad policista, ki me je med dvigalom in stopniščem napadel, me trdo prijel za nadlaket, me pri tem tudi verbalno poniževal in žalil ter me odvlekel proti vhodu v sodno stavbo - vse samo zato, ker nisem ponižno vstopil in se podvrgel natančnemu osebnemu pregledu, ampak sem odločno zakorakal proti dvigalu. V rokah sem držal ključ svoje sobe (ki ga je zaznal detektor in zazvonil - kot zazvoni vsakokrat, ko grem skozi stranski vhod - vhod za "služinčad", pa se nihče za to ne zmeni), jim ga ob vstopanju pokazal in povedal, kdo sem. Pa vendar se je policist pognal za menoj in me nekje med dvigalom in stopniščem dohitel ter uporabil prisilne ukrepe …

Komentariat se je razvrstil v dve skupini. V večji so bili tisti, ki so ugotavljali, da je policist delal tako, kot mu nalaga pravilnik, da smo pred pravilnikom vsi ljudje enaki in da bi se mu moral tudi vrhovni sodnik tiho podrediti. V manjši pa tisti, ki se jim je zdelo, da enakost pomeni, da enake stvari obravnavaš enako, različne pa različno in da vrhovni sodnik ni enak vsem drugim, ki vstopajo skozi vrata sodišča.

Slovenska družba ne ceni uspešnih, ne priznava razlik ter zmotno enači pravičnost in enakost. Slovenska družba ne ceni uspešnih, ne priznava razlik ter zmotno enači pravičnost in enakost. Foto: Bor Slana

Dogodek mi je uspelo komentirati tako, da sem požel odobravanje obeh taborov: "Mogoče je vrhovni sodnik, morda je šef vseh šefov, ampak na tistih petih kvadratnih metrih na vhodu je pa vrhovni šef vseh šefov pravosodni policist. V aristokratskih sistemih je morda drugače, v demokratskih je pa tako."

Pritrjevali so mi redki zagovorniki sodnikove samozavesti, ki so v zapisanem razbrali sarkazem. In pritrjevali so mi zagovorniki enakosti pred pravilnikom, ki niso razumeli sarkazma, razumejo pa potrebo po tem, da ima vsak nekje svojih pet kvadratnih metrov, na katerem je bog in batina.

O tem fenomenu in ne o dogodku na sodišču bo ta kolumna.

Mali Hitlerji …

Kot je v mojih kolumnah običaj, so konkretni dogodki izziv za razmislek o pojavih, ki so splošni. Tega torej ne pišem o konkretnem sodniku in pravosodnem policistu, saj nisem bil zraven in ne vem, kako natanko, s koliko takta in vljudnosti, se je dogodek odvil. Niti se ne bom spuščal v to, da so pregledi vrhovnih sodnikov samo na glavnem vhodu, kjer ljudstvo to vidi, na stranskih, kjer ni publike, pa ne.

Navdušeni odzivi na moj tvit so me spomnil na niz situacij, ko je človek žrtev šikaniranja in poniževanja nekega malega diktatorja, šefa vseh šefov, ki mu je bila na nekem kupu gnoja zaupana brezmejna oblast in v to oblast potem mobilizira vse svoje komplekse, slabo voljo, brezperspektivnost, zavist in maščevanje vsem, ki jih je moral kdaj ubogati.

Raziskovalci so ugotovili, da se najbolj izživljajo tisti, ki jim je zaupana moč, nimajo pa položaja oz. statusa. Raziskovalci so ugotovili, da se najbolj izživljajo tisti, ki jim je zaupana moč, nimajo pa položaja oz. statusa. Foto: Thinkstock

Ne, ničejanske volje do moči nimajo samo vrhunski politiki in direktorji, ima jo tudi vunbacitelj v diskoteki, ki odloča, kdo vstopi in kdo ne, čuvaj parkirišča, ki odloča, kje bo kdo parkiral, uradnik na okencu, ki ima pravico zahtevati, da še enkrat, tokrat pa čitljivo izpolnite obrazec, policist, ki ne razume, da se vam mudi na letališče in da bi želeli, da vam na hitro zaračuna kazen, ne pa, da kar se da zavlačuje, snažilka, ki ima pravico zahtevati, da se otroci preobuvajo v mokrem in vlažnem vetrolovu in ne v toplem hodniku, natakar, ki tečnemu gostu pljune v kavo, varnostnik na letališču, ki vam vrže kozmetiko v smeti, ker ste ob pregledu preveč zavijali z očmi, kuharica v šolski prehrani, ki vztraja, da je na meniju piščanec z rižem, govedina pa s krompirjem in naj se otrok ne izmišlja obratno, varnostnik, ki vas ne spusti v trgovino pri izhodu, ampak pošlje na vhod, sprehajalec, ki se ukvarja s tem, ali vaš kuža lahko kaka v gozdu, ne da bi vi za njim pobirali iztrebke …

"Danes sem v prostorih sodišča doživel fizični napad policista, ki me je med dvigalom in stopniščem napadel, me trdo prijel za nadlaket, me pri tem tudi verbalno poniževal in žalil ter me odvlekel proti vhodu v sodno stavbo," zatrjuje vrhovni sodnik Jan Zobec. "Danes sem v prostorih sodišča doživel fizični napad policista, ki me je med dvigalom in stopniščem napadel, me trdo prijel za nadlaket, me pri tem tudi verbalno poniževal in žalil ter me odvlekel proti vhodu v sodno stavbo," zatrjuje vrhovni sodnik Jan Zobec. Foto: STA

Literatura in filmi so polni resnih in manj resnih primerov maščevanja malih ljudi - Soup Nazi* iz Seinfelda ali pa Hitler iz našega sokaka**. Poudarjenega poniževanja so bili po revoluciji deležni bogati ljudje od nekdanjih podrejenih. Razredne sovražnike so poniževali vaški luzerji in propalice s "prave strani zgodovine". Kurbe in morilke so s tihim privoljenjem paznic šikanirale politične zapornice v Rajhenburgu.

Fenomen je poznan pod imenom "mali Hitler". Znanstveno je dokazan. Raziskovalci (vir) so ugotovili, da se najbolj izživljajo tisti, ki jim je zaupana moč, nimajo pa položaja oz. statusa. In najmanj tisti, ki imajo oboje, položaj in moč. Ne izživljajo se "zaradi moči same po sebi, ampak ker moči navkljub čutijo pomanjkanje spoštovanja in občudovanja". Izreku Lorda Actona – "moč kvari, absolutna moč kvari absolutno" – lahko dodamo, "moč brez položaja kvari še bolj absolutno".

… in njihovi podporniki

Taki ljudje so uporabno orodje, ko je treba zabrisati mejo med enakostjo in enakopravnostjo. Socializem te meje ne pozna, ker je njegov cilj enakost. Kapitalizem jo, ker je njegov cilj blagostanje, do tega pa pridemo, če je sposobnost nagrajena. Nagrada ima za posledico neenakost. Urejena neenakost ustvarja hierarhijo.

Zato tolikšno simpatiziranje s "šefom vseh šefov na petih kvadratnih metrih". Ker je treba tiste, ki visoko letajo, opozoriti, da lahko nizko padejo. Ob vsaki priložnosti. Morda na parkirišču. V menzi. Na vhodu v sodišče. Da smo pred pravilnikom vsi enaki! Ne pred Bogom, ne ob rojstvu ali smrti, ne v izhodiščih. Pred pravilnikom! V ekstremnih razmerah ta zakonitost rodi situacije, zaradi katerih je Sartre napisal: "pekel so drugi ljudje". Raziskavo iz citiranega članka je sprožilo obnašanje paznikov v Abu Ghraibu. Lahko bi jo tudi kakšna polpretekla izkušnja iz naše ožje ali širše domovine.

Slovenska družba ne ceni uspešnih, ne priznava razlik ter zmotno enači pravičnost in enakost. V to zmoto vpreže posameznika, ki (isti vir) "druge ponižuje, da bi izpolnil svojo potrebo po tem, da bi bil svet videti uravnotežen in pravičen".

Vsako, ki dobro opravlja kakršnokoli delo že, je vreden spoštovanja. Tak delavec je časten, ne samo njegovo delo. Vsako, ki dobro opravlja kakršnokoli delo že, je vreden spoštovanja. Tak delavec je časten, ne samo njegovo delo. Foto: Bor Slana

Dve rešitvi

Prva je izkazovanje občudovanja ali vsaj spoštovanja vseh tistih vratarjev, varnostnikov, paznikov, kuharic, snažilk, ki jih praviloma spregledamo oz. opazimo le, če kaj sitnarijo. V svojem odzivu na dogodek na sodišču k temu zadržano poziva sindikat in ima v tem popolnoma prav. Vsako, ki dobro opravlja kakršnokoli delo že, je vreden spoštovanja. Tak delavec je časten, ne samo njegovo delo.

In drugič, ne, sistem ne bi razpadel, če bi otroku dali piščanca s krompirjem, čeprav tega ni na meniju, ali če bi vrhovnega sodnika pustili, da se sprehodi skozi vhod, čeprav tega ni v pravilniku. Življenje ni šah in niso vse dovoljene poteze togo vnaprej predpisane.

To dvoje razreši tudi problem s tistimi, ki jim je birokratska togost izgovor, da simpatizirajo z malimi Hitlerji, če se le v črki kakšnega pravilnika najde izgovor, da se lahko ljudi trenira v enakosti.

*jušni nacist

**Hitler iz naše soseske

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

29
  • janez123 / 20.12.2017. ob 07:22

    en kup besedičenja, grem stavit da policaj ni vedel kdo mu je odkuril mimo kontrole k liftu, seveda se je ustrašil da mu ne uide in ga malo trše zgrabil, videl je samo hrbet. Če potegnemo črto in bi gospod najvišji ob prihodu, prehodu nadzorne točke rekel, dobro jutro , ne bi bilo nobenih težav.

  • Cene / 20.12.2017. ob 10:05

    Prazno nakladanje. Sodniki, ki sodijo izključno po tem kar je napisano v zakonih, tudi kadar to ni v skladu z zdravo pametjo, bi se morali še posebej togo držati pravil. Kaj bi pa stalo gospoda sodnika, če bi opravil predpisani postopek pri vhodu na varovano območje? Prav nič, pa še povsem pravilno in odgovorno bi bilo! Ampak ne, osebek raje zavzame pozicijo nadčloveka za katerega pravila ne veljajo. Nevredno sodniškega poklica in povsem v skladu z realnim stanjem našega sodstva.

  • Leonidas / 20.12.2017. ob 09:40

    Zalostno da sodnik tako laže, na varnostnih kamerah se lepo vidi, da se ga policist ni niti dotaknil. Zobec gre v politiko in mora delati zdrahe. Na odlocitve vrhovnega sodisca pa stranke cakajo 2-3 leta. Ocitno se bolj ukvarja s samopromocijo, kot s svojo dejansko sluzbo...

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano