Nova slovenska družinska sreča

Pred skoraj štirimi leti sem pisal o maminih sinčkih in med pripravljanjem prispevka sem spraševal kadrovike, ali mame kdaj spremljajo kandidate na pogovore za službo (odgovor: "Da, celo za pilota! Čisto zares."). Vprašal sem v študentskem referatu, ali je že kdaj mama pospremila sina vpisat doktorat (odgovor: "Da."). Po objavi sem dobil precej odzivov, od katerih je večina veselo vzklikala: "Ja, Mazzini, česa vse se ti ne izmisliš! Kakšna pisateljska domišljija!" Skratka, opisoval naj bi nekaj povsem izmišljenega in celo nemogočega.

Leta so minila in poglejmo letošnje naslove o informativnih dnevih na fakultetah: Z mamo prvič na fakulteti, Mami, greva na faks. Branje je zanimivo: bodočo študentko psihologije spremlja mama, ker se sama ne zna odločiti (očitno se bo vpisala na pravo izobraževanje). Druga mama noče vplivati na sina, prišla mu je samo malo namignit, kateri faks je zanj pravi, sicer pa bo podprla vsako sinovo odločitev (aha). Itd.

Od deset do 25 odstotkov staršev sedi ali bi sedelo ob potomcu na univerzitetnem informativnem dnevu. Kako je na srednjih šolah? Nekateri starši so še sramežljivi in vprašajo na spletnem forumu, ali lahko svetijo zraven. Odgovor: "Ko smo mi šli, ni bilo enega dijaka brez starša!"

Pustimo srednješolce, ostanimo na univerzi, kamor hodijo polnoletni in torej opravilno sposobni ljudje.

Odzivi bralk V večini primerov je gonilna kontrolna sila seveda mama. Zakaj je tako, sem že pisal, preberite kolumno slovenska mama.

Odzivi takih mam se vedno končajo pri ugotovitvi, da gre za staro slovensko tradicijo skupnega življenja, kjer tičimo skupaj, ker se imamo radi in nam je tako fajn. Skratka, poleg samostojnosti imamo še dodatne "tisočletne sanje slovenskega naroda"™.

Devetnajsto stoletje Kar je čista laž. Preberite si odlično zgodovino otroštva na Slovenskem, Prvotno besedilo življenja, ki jo je napisala Alenka Puhar. Šestletniki so odhajali od doma, delat, za otroštvo ni bilo ne denarja in ne časa. Edino, kar je vsaj malo skupno z današnjimi časi, je odsotnost očetov – še vedno so nekje, nihče ne ve, kje, v službah, za šanki ali na polarnih ekspedicijah (spotoma, popisi prebivalstva ranjke Avstrije kažejo, da je bilo na Kranjskem dejansko največ žensk glede na moške v celotnem cesarstvu, torej so bili Slovenci tudi zares fizično odsotni).

Poglejmo novico, ki se je medijem zdela primerna za božično vzdušje leta 1892 in kaže odnos do otrok (in čustveno odsotnost očeta!). Vsi so šli zdoma in štiriinpolletna punčka je pazila na svojega dvoletnega bratca. "Našla sta žveplenke ter se igrala ž njimi. Uname se obleka deklici, ki zbeži iz hiše, teče po cesti proti Brezju ter se par sto korakov od hiše vsa opečena zgrudi na tla. Njen stari oče pobral jo je mrtvo. Žalosten Božič za mater, a vesel za otroka!"

Starši so doma – če so si to lahko privoščili – pustili le tistega otroka, ki jim je bil namenjen za strežbo na stara leta. Saj bo dedoval, a prej bo garal in se prilizoval, da mu bo postrgalo jezik in ožulilo roke. Drugi pa so delali, tudi po cele dneve in noči. Še vedno je živ pregovor: "Kdor ne dela, naj ne je!"

Otroke so dajali v rejo iz mnogih razlogov. Še Ana Jelovšek zato, ker se pač z otroki ni rada ukvarjala – in tu je presenetljivi razvoj, ki smo ga doživeli v XIX. stoletju in očitno potem tam obtičali, saj se stalno vračamo, dokler ga ne razrešimo.

Prešernova partnerica lahko otroke zavrne in se nihče ne razburja. Konec stoletja pa Cankar ustoliči kult matere, ki se nam danes zdi naraven in od vekomaj, čeprav so imeli še začetek tistega stoletja malikovanje ženske za nekaj nenašega, za nemško popačenost. Ivan Cankar je bil pisatelj, v katerega nevrozah se je narod najbolj videl in jih najbolj posvojil; torej ključna oseba slovenstva, kot ga živimo.

Odkrivanje čustev in bližine Primerjava silne krutosti, ki smo jo Slovenci kazali do otrok v XIX. stoletju (in se v tem nismo razlikovali od preostalega sveta, le malo dlje smo potegnili vse skupaj, malo zamujali, kot vedno), in današnjega spremljanja otrok na univerze je prebudila tudi bolj vesele odzive. V sobotnem Večeru (22. 2. 2014) vam priporočam v branje pogovor z dr. Christianom Gostečnikom, teologom in psihologom, dekanom Teološke fakultete v Ljubljani na to temo, ki jo komentira zelo optimistično.

Po njegovem so se starši prebudili, postali so senzibilni in se več pogovarjajo z otroki, otroci pa so malce podaljšali otroštvo (omenja tridesetletnike). Sklene pa z: "Mama je ženska, ki pomaga otroku, da gre od doma, to je njena glavna naloga." Pogovor vam res toplo priporočam, a se resno sprašujem, kdaj so ta leta, ko je treba pospremiti otroke od doma? Pri 31,5 leta, kot pravi statistika? Hm, grem stavit, da bodo šli naslednje leto otroci prej od doma, a le zato, ker jih bodo starši prijavljali v svojih vikendih in drugih stanovanjih zaradi nižjih davkov.

V primerjavi z XIX. stoletjem naj bi torej na slovenskem nastajala nova družinska bližina med starši in otroci, predvsem med mamami in sinovi. Ravno oni dan sem slišal gospo, ki je potarnala, da se je s sinom dve uri prerekala, kdo bo odnesel smeti. To je nedvomno čustven, vendar je mar tudi smiseln pogovor? V takih primerih so besede le izgovor za nedejavnost, za pasivnost. Včasih dolgo razpravljanje o smeteh ni ne čustvo in ne bližina, temveč le lenoba.

Denar Ko nastane srednji sloj, nastane tudi otroštvo. Prvič v zgodovini so imeli ljudje toliko denarja, da ni bilo treba delati določeni skupini ljudi (kupili so torej čas za mlajše družinske člane). Slovenski kraji so bili prislovično revni in šele leta 1960 uradno v Sloveniji ni bilo več lakote. A desetletje pozneje so otroci še delali – Slovenci so zidali svoje hiše v tri nadstropja in pomagali so vsi, ki so pač mogli. Otrok je pač nosil tisti zidak, ki ga je lahko zagrabil. Še vedno starša nista rekla sinu: "Ah, kar lepo bodi doma in brenkaj na ukulele, da nama boš kakšno domačo zaigral na pogrebu!"

Je mogoče, da se je otroštvo začelo resno podaljševati šele z osamosvojitvijo? Da je bilo takoj po ločitvi od Jugoslavije dovolj denarja, da mladim ni bilo treba delati, ali pa so bili to že časi, ko dela niso mogli več dobiti?

Ker se nezaposlenost med mladimi viša tudi drugje po zahodnem svetu, sploh v mediteranskih državah, se kažejo razlike v mentaliteti. Mediteranski otroci se pač prej vrnejo k mami, kot bi to storil kak Američan, za katerega bi bil tak povratek skrajni osebni poraz. Pri nas ima zadeva določene lokalne posebnosti. Denarja seveda ne zmanjkuje vsem enakomerno. Zaloge, tudi v nepremičninah, so docela v rokah starejše generacije in začeti z ničle v Sloveniji je težje kot v kaki drugi državi, saj ničesar, ampak prav nič ni narejeno za posameznika, ki bi bil povrhu še podnajemnik. Od dovolilnic za parkiranje (ja, morate biti lastnik nepremičnine), prek sedežev podjetij (da, morate biti lastnik nepremičnine ali imeti njegovo dovoljenje) do pakiranja hrane v trgovinah (štirje zrezki, štiri pleskavice, štiri …).

Želja odrasti je nedvomno razporejena po normalni distribuciji. V našem sistemu jo lahko uresniči samo skrajni del populacije, sredinski lepo podleže udobnosti in ostane na terenu svojih staršev. In če gledate mladi hlodek, kako se vam valja po kavču, ga seveda začnete upravljati. V vašem območju je, na vašem terenu. Vaš je. Ne ravno vaše telo, ne čisto vaše življenje, a najbližji približek temu. Kot odhod od doma pri nas zahteva nečloveške napore, tako od staršev zahteva nečloveško voljo, da ne bi upravljali življenj potomcev.

Čas Poleg denarja je za podaljšano otroštvo potreben tudi čas. Če lahko pasivno sedite doma in vas nekdo streže, mora tisti pač imeti poleg denarja za oba tudi čas za svoje početje. Pravkar berem neko ameriško uspešnico, v kateri junakinja dobi novo službo in ji tam pokažejo še pograde, na katerih bo lahko prespala, kadar se ji za nekaj ur ne bo splačalo voziti domov. Pozneje v romanu za nekoga začnejo govoriti, da je pravo čudo: spi kar 8 ur dnevno, hkrati pa v službi postori vse, kar je treba.

No, Slovenci nimamo takih problemov. Če je česa dovolj v teh krajih, je to prostega časa. Če se vrnemo v tista malikovana sedemdeseta, ga je bilo precej manj. Služba se je končala ob 14h, a potem se je začelo smiselno delo: zidava hiš in vikendov. Z osamosvojitvijo so bile hiše dozidane in začela se je višati nezaposlenost, torej je količina prostega časa rasla.

Ko je zidava zastala, bi to lahko vodilo do strašnih osebnostnih kriz, upora in celo revolucij, če ne bi ljudje dobili novega dela, ki so ga imeli za vrhunsko smiselnega: ponovno šolanje.

V šolah so se nenadoma domislili, da so družinske ustanove, ki morajo starše vključiti v čim več aktivnosti, predvsem pa jih zaposliti z domačimi nalogami, plakati, seminarskimi itd.

Več je bilo prostega časa, bolj so se večale zahteve šole. Kar prinese določene posledice. Če je nalogo naredil starš, potem je seveda ne morete slabo oceniti, torej kmalu v osnovnih šolah postanejo vsi odlični. Če pa naloga ni najbolje ocenjena, se starš počuti ogroženega in seveda pomisli na pravno varstvo. In tako je slovensko šolstvo odprlo vrata še tretjemu stolčku poleg učenčevega in maminega: odvetniškemu.

Zdaj pa najtežja posledica: starši so torej spuščeni v šolo. Nenadoma učitelj pravilno ugotovi, saj je starš tukaj, nimam jaz kaj vzgajati otroka. Starš si pa misli: eh, tole je vseeno šola, kar naj oni vzgajajo otroka. Vsi so zadovoljni: starši in šolniki, saj za mlade ni nihče več odgovoren. Otroci so začutili, da so figure avtoritete odvrgle avtoriteto in so ostale le še figure. Kako naj ponotranjiš avtoriteto, če je nisi nikoli videl?

Skratka, na univerze zdaj prihajajo generacije, katerih starši so bili močno vključeni v šolanje in jim seveda ni jasno, zakaj naj bi po uspešno končani osnovni in srednji šoli nehali pred univerzo, ki so jo itak vedno hoteli končati, četudi v drugem telesu.

Napad odvisnosti Višek časa in še vedno torej denarja bi bila dva od pomembnejših razlogov za novo slovensko družinsko srečo, a lani jeseni sem pobliže videl nekaj dogodkov, ki so mi dali misliti.

"Mama, grem sam!" je rekel mlad moški glas, ko sem se ravno spravljal na kolo. Taka preplašena odločnost je bila v njem, da sem zastal in pogledal. Mama je protestirala, sin vztrajal. Očitno sta se pripeljala v Ljubljano na ogled stanovanja in sin je pred vhodom v blok mamo ustavil in ji ni dovolil naprej. Sam bo študiral, sam bo tu živel, sam se bo zmenil. Polnoleten je. Mama vsemu temu ni mogla ugovarjati in sin je vstopil. Pogledal sem na uro, obrnil kolo in se delal, da popravljam verigo – skratka, lotil sem se antropološke metode, imenovane umazane roke.

Ženska je sedla nazaj v avto, zgrabila volan, izstopila, loputala vrata, spet sedla, naredila dva kroga okoli avta – in stekla za sinom v blok. Zdržala je šest minut in nekaj sekund sinove neodvisnosti. Še dolgo, glede na agonijo njenega obraza. Trpljenje narkomana v krizi, odvisnika, ki se ne more obvladovati in mu gon trga celice. Človeka, ki je ostal sam s sabo, pogledal vase in tam ni našel ničesar.

Pomislil sem, da je zdajšnja slovenska družinska bližina v pomembni meri vprašanje kontrole.

Vesoljski program Poglejmo tista mitična sedemdeseta leta, ki jih Slovenci tako objokujejo, skozi oči kontrole. Zdelo se je, da je Jugoslavija vrh in popek sveta. Najbolj uspešna, najbolj sodobna ureditev, raj na Zemlji. Neuvrščeni, masovni sprejemi za Tita, ki nam je mahal z ladje Galeb. Območje kontrole je bil torej ves svet. Le ta? Kje pa! V Jugoslaviji so govorili o vesoljskem programu, pa o atomskem, skratka, od mikro- do makrokozmosa, vse je bilo naše. Potem je škripnil sistem, pa zid je padel, Jugoslavija je razpadla, nenadoma smo se državljani lahko poistovetili le še z eno manjših držav v Evropi.

Slovenija pa je začela razpadati še naprej, zgodila se je divja občinizacija in oni dan sem sredi Ljubljane poslušal mladeniče, ki so razpravljali o tem, ali je bil že kdo kdaj v Mariboru. Na mariborski strani pa se spomnim župana, ki je vedno poudarjal mejo, nekakšen krofov povratnik na Trojanah.

Svet se je nezadržno manjšal in z njim seveda občutek kontrole. Podjetja so propadala, ekonomski svetilnik sveta je ugasnil, nezaposlenost je rasla, upokojenci so postali vodilna sila (torej v obeh primerih vzdrževani ljudje, odvisni od drugih). Sveta pod našo kontrolo je vedno manj. Po zadnjih uradnih podatkih je 80 odstotkov pročelij v Sloveniji potrebnih obnove in to pri narodu, ki ima zidavo za edino svetinjo! Povedano drugače, 80 odstotkov prebivalstva ni več sposobnih kontrolirati niti zunanjosti lastnega bivališča. Kako grenka misel.

A vstopimo v ta stanovanja: spet uradni podatki, več kot 30 odstotkov jih je za bivanje neprimernih, plesnivih, vlažnih … Torej tretjina prebivalstva ne kontrolira niti svojega bivališča.

Katero področje sploh še ostane? Otroci. Slovenci smo v manj kot pol stoletja prepotovali dolgo pot od osvajanja vesolja do kolonizacije otrok.

Slovenski kolonializem Temelj naše družbe je ukvarjanje z drugim; ne vidimo se v sebi, temveč na obrazu drugega. In nenadoma smo iz občutka sedemdesetih, da nas ves svet gleda in smo krona stvarstva, padli v kruto realnost: ponovno smo postali stranski žep Evrope. Prištejmo še našo prislovično zamudo in ugotovimo lahko, da so imeli še nedavno veliki narodi kolonije, ki so jih kontrolirali, zdaj pa jih imamo, z zamudo, tudi mi: naši tuji teritoriji so naši otroci.

Slovenske prevelike hiše so bile že načrtovane v ta namen: pritličje je za matično državo, prvo in drugo nadstropje za kolonialne odvisnike. In ko zjutraj mama iz pritličja odide k sinu v prvo nadstropje, je to v resnici belgijski kralj, ki gre kruto vladat v svoj Kongo.

Ne moremo več zidati hiš, zato gradimo otroke. Nimamo občutka, da lahko vplivamo na lastno prihodnost, zato bi preskočili generacijo. Vladajoči vztraja, ker dobiva občutek moči, vladani pa udobje in izgovore žrtve. Sožitje bo trajalo, dokler bo na voljo zadosti denarja in/ali časa. Ko zmanjka enega ali drugega, se bodo začele osvobodilne vojne.

Šele ko se bo zadosti Slovencev osvobodilo kot posamezniki, bodo lahko sestavili svoboden narod, če bodo pač tako hoteli.