SiolNET. Siol Plus Kolumne
Veronika Podgoršek
Veronika Podgoršek
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nov dan je pred vami, morda pa tudi ne

2

termometer

Ljudje smo umrljiva bitja. Ob misli na smrt je ljudi strah. Pa naj bo to kakršnakoli smrt ali smrt zaradi česarkoli.

V življenju se ne srečujemo zgolj z mislimi na lastno smrt, ko umremo in nas ni več, ampak se srečujemo tudi s smrtjo v smislu različnih končanj, na primer konec prijateljstva, partnerskega odnosa ali zakona, kariere, zdravja in tako dalje. Mislim, da ni človeka na tem planetu, ki si v življenju ob določenem težkem trenutku za delček sekunde ne zaželi, da bi kar umrl. A vsakič znova se zgodi vstajenje. Vse dokler ni zares konec. Ko dejansko umremo. Kakšno je to vstajenje, pa je mnogokrat močno odvisno od nas samih! Ljudje imamo na veliko stvari v življenju vpliv. Na naravno smrt pa nimamo prav nikakršnega. In to ljudi straši. Strah pred smrtjo je torej pogosto povezan z občutkom nemoči. Človek se boji lastne smrti in tega, da ne bo življenja živel v polnosti, da bo kaj zamudil, da česa ne bo uresničil. Strah pred lastno smrtjo se kaže pri ljudeh tudi v strahu pred staranjem, saj smo danes priča vse večjemu številu plastičnih operacij in različnih izdelkov za omilitev vidnih znakov staranja, ki ljudem nazorno kažejo, da se počasi bližajo smrti. Še posebej strašljivo in boleče pa je po drugi strani pomisliti na smrt drugih, tistih, ki jih imamo radi, ki so nam blizu. Kajti ko umrejo oni, smo mi še vedno živi in se morami s smrtjo, izgubo spopasti, kar pa neznosno boli. Ko namreč umremo sami, nas več ni, zato nas ne boli in se z našo smrtjo in bolečino, ki jo ob tem čutijo, ubadajo drugi. Zgolj dihati še ne pomeni zares živeti V bistvu se človek začne vsak dan posebej pripravljati na smrt že, ko se rodi. A kaj, ko ali če ob tem ljudje pozabijo živeti? Zgolj dihati še ne pomeni zares živeti. Pomeni vegetirati. Vegetirati kot človek pa pomeni biti mrtev, ko si še živ. Te vrste smrti lahko pogosto vidimo tudi v partnerskih odnosih. Ko so ti čustveno mrtvi, a ljudje še vedno ostajajo fizično skupaj. Sobivajo. Ali ko ljudje ostajajo v službah, v katerih prav trpijo. V takih in drugačnih primerih lahko rečemo, da je človek kar največkrat sam sebi lahko največji sovražnik in tisti, ki se ovira na poti življenja, ki mu je odmerjena. Vsak začetek ima tudi svoj konec. Ta je lahko srečen, manj srečen, slab in boleč. A za smrtjo, koncem največkrat pride nov začetek. Tak je namreč cikel narave. Včasih je celo dobro, da se nekaj slabega konča, umre ... V bistvu je tako, da je včasih celo dobro, da se nekaj slabega konča, umre, da se lahko nekaj novega in dobrega začne oziroma rodi. Lahko bi rekli tudi, ko se zaprejo ena vrata, se vedno odprejo druga. Za rušilno močjo cunamija vedno posije sonce in kmalu zraste nekaj novega in staro nadomesti novo. Na splošno se ljudje z marsikaterimi stvarmi čisto preveč obremenjujejo. Pomembno je, da človek tudi glede tega, kaj mu je pomembno in kaj ne, naredi močno selekcijo in si dovoli zadovoljevati svoje cilje, jim slediti kljub padcem, ki so sestavni del vsake poti! A prav tako se je treba zavedati, da po padcu pride vstajenje. Najpomembnejši del življenjske poti vsakega posameznika! V življenju se moramo vprašati, kaj pomeni zares živeti. Kaj bi spremenili, kako bi živeli, s kom bi bili? Prav v tem trenutku se lahko vprašate, kaj bi spremenili, kako bi živeli, s kom bi bili, komu bi kaj sporočili, bi sebi ali drugemu kaj oprostili … Danes, ko ste še živi, ko berete te besede in še imate čas. V bistvu bi se moral prav vsak človek v življenju zares zavedati, da je srečen, če se zjutraj zbudi in mu je podarjen nov dan. Kaj bo vsak posameznik iz njega naredil, je seveda veliko odvisno od njega samega. Žal nikoli ne vemo, kdaj pride dejanska smrt. Morda se že jutri ne zbudite več in takrat bo zares prepozno!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin