Naše bolečine

Buda je bil prvi, ki je doumel, da čustvenega naboja ne nosi dejanje samo, temveč naš odziv nanj. Recimo, krenete od doma in srečate človeka, ki začne na vas kazati s prstom in se na ves glas dreti, da takega čudaka še ni videl – samo eno glavo imate! Zavili boste z očmi in pohiteli dalje; prijateljem boste pripovedovali anekdoto o srečanju s tepcem in se ob tem smehljali.

Zdaj pa si predstavljajte, da vam sredi čela zraste gromozansko grd tur, gnojen, da se cedi iz njega, in pol ure in kilogram pudra porabite, da ga skrijete. Stopite na cesto in nekdo kaže na vas ter se krohota, češ, kakšen ognojek in kako amatersko skrivanje! Podivjate in začnete kričati nanj.

V resnici mu ne morete očitati drugega kot nevljudnost; povedal je resnico, ki jo hočete skriti, in to boli.

Še bolj pa boli, kadar le del vaših možganov pozna resnico, vaša zavest pa jo gladko ignorira, torej lažete sami sebi.

Te kolumne so izjemno brane in kadar zadanem boleč tur, njegovi nosilci začnejo kričati od bolečine.

Mama Najprej ste resno podivjali po kolumni Slovenska mama. Bral sem Cankarja in udarec pričakoval. Drznil sem si dregniti v sveto in popolno bitje. Zanimivo, da so se celo bolj pritoževali sinovi, češ, pri svojih štiridesetih pač živijo v razširjeni skupnosti z mamo, kaj je to takega? Dobil sem tudi zahvalna pisma žensk, ki jih je prešinilo, da slovenski ideal matere iz njih dela nevrotične razvaline – takim standardom ne more zadostiti nihče. Amen.

Smo mediteranska, katoliška dežela, torej je kult device Marije močan. Na piedestal ga je pri nas dokončno namestil Ivan Cankar in nismo se ga znebili. Kako močan je, sem opazil šele, ko sem napisal scenarij za film Sladke sanje (2000). Ko se je usulo zmerjanje, sem šel preverjat – čisto resno kaže, da je bil ta film prvi v naši zgodovini, v katerem ne nastopa popolna mati. To priča o resni laži znotraj umetniškega ustvarjanja.

Nepremičnine Ko sem pisal o predragih avtomobilih, sem pričakoval razburjenje, dobil pa hahljajoča pisma, češ, taki smo, kaj moremo. Ampak nepremičnine, te pa bolijo. Sploh to, da so naš smisel življanja. Obsedenost s kvadraturo je pri nas legendarna. Še učiteljski sindikat odpušča le po kvadraturi, ne po kakovosti poučevanja. In tako dalje. Celo naš osnovni način bogatenja je vezan nanje: miš maš z zemljišči, nato zidava nečesa nepotrebnega, za kar izvajalci podpišejo trilijon aneksov. Kot sem zapisal: "V Sloveniji je malodane lažje narediti gledališče kot predstavo."

Zanimivo, da so naši predniki v XIX. stoletju na glas noreli proti nepremičninam, češ, da jih potrebujejo le razvajeni Nemci. Dobro, skrivaj so seveda manipulirali, spomnite se le natega z zemljišči pri zidavi železnice. Menim pa, da se je kvadratura učvrstila kot splošen smisel življenja v socialističnih sedemdesetih, ko je lahko vsakdo prišel do svojega kosa betona.

Zato seveda veljajo naslednji uradni podatki: "Lani je tretjina gospodinjstev živela v stanovanjih, ki jim je puščala streha, imela so vlažne stene, trhla tla ali okna." Raje počasi gnijemo v bedo, kot se odrečemo kvadraturi.

Ni čudno, da boli.

Nizke zahteve Ni se mi ljubilo voziti v Ikeo po omarico in sem kupil kar Kolpin izdelek, četudi je bil dražji. Zraven so priložili navodila sramotne vrste. Ko sem se v kolumni Arogantni, pa naj stane, kar hoče vprašal, čemu se ne potrudimo dobro ravnati s kupcem, odziva nisem pričakoval – bralci so v en glas branili tovrstne izdelovalce! Češ, naj se raje sam potrudim doumeti, kaj so avtorji hoteli, kakšen idiot pa sem, če tega ne zmorem, in tako dalje. Za svoj denar torej hočejo nekaj, s čimer se bodo lahko sami še dolgo ukvarjali, ko bodo popravljali napake izdelovalca. Zato ni čudno, da je poznejša raziskava pokazala, da samo devet odstotkov slovenskih podjetij zanima, kaj si uporabnik misli o njih.

Najprej sem seveda pomislil, da gre za ostanke socializma – ko so bili izdelki tako slabo narejeni, da ste, recimo, ob prevzemu nove stoenke verjetno porabili več časa za usposobitev kot tovarna za izdelavo. Globlji razlog je samoponiževanje hlapca: češ, nezahteven sem, dragi Gospodar, poglej, kako lahko me je vzdrževati, kakršnokoli govno mi podtakneš, z vsem sem zadovoljen. Temu slinjenju strokovno pravimo slovenska skromnost.

Paranoja Naslednji sovražni udar je padel, ko sem ugotovil, da v svetovnem merilu največ iskanj na Googlu po kemičnih izpustih letal prihaja iz Slovenije. Zmerjali so me moški. Ko sem pisal o gonji proti cepljenju, so zmerjale ženske.

Bohotenje paranoje in vraževerja je značilno za zmanjšano zaupanje v državo. V zadnjih nekaj letih smo prišli v stadij, ko se vsak znajde sam in se bojuje za svoje.

Tito Večkrat sem že pisal o jugonostalgiji in nikoli nič. Po prejšnji kolumni pa eksplozija sovraštva. Torej gre za novo bolečo točko, nov tur, zrasel leta 2015, ki si ga prav tako razlagam z nezadovoljstvom s sedanjim stanjem. Če del državljanov gleda v nebo (kemični izpusti), del v telo (cepljenja), del gleda v preteklost (jugonostalgija), kdo torej sploh še gleda v prihodnost?

Če smo začeli z mamo, smo s Titom prišli do večno manjkajočega Očeta. Berite zgodovino XIX. stoletja in srečevali boste samo ženske, ki se lahko zanesejo le nase, saj so moški odšli v tujino ali v gostilno, in same vlečejo breme vsakdanjosti in preživetja. Poglejte si film Samorastniki in se čudite, kaj tako sposobna ženska, kot je Hudobivškova Meta, sili v tisti človeški ogorek, kot je Ožbe; kakšno moč za preživetje ima gospa in še večjo za samouničevanje!

Tabu teme Naj zdaj v vrsto zložim naše tabu teme, naše točke bolečine: mama – biti doma – saj ne potrebujemo veliko – zunaj so sami strupi in sovražniki – očeta ni več. Dobili smo točno pravi slovenski stereotip, recimo Petra Klepca in podobne "junake". Ker smo na prve tri boleče točke pridelali še zadnji dve v nekaj letih, se torej ritem našega obračanja v preteklost, k temeljem, celo pospešuje.

Cilj slovenstva kot možganskega programiranja je "stati inu obstati", torej ne napredovati. Navdaja me navdušenje nad tem, kako uspešni smo – gornji niz bolečin bi lahko zapisali tudi v XIX. stoletju in vsi bi se strinjali. Modernost polzi prek nas kot voda prek kamna. Saj ga zliže in stre, ampak potrebuje stoletja za čisto drobno spremembo.