SiolNET. Siol Plus Kolumne
Samo Rugelj
Samo Rugelj
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Narod si bo svojo sodbo prebral sam

3

termometer

 | Foto:

Te dni je v Cankarjevem domu jubilejni 30. knjižni sejem, petdnevno knjižno rajanje, petdnevni knjižni vrtiljak, petdnevni knjižni tobogan, na katerem lahko izveste in najdete vse, kar se je v zadnjem letu zgodilo na področju slovenske knjige. Sejem je na prvi pogled podoben tistim v zadnjih letih, tu je dobra organizacija, skoraj nepregledno število novih knjig, ima pa eno pomembno razliko: na njem so bili predstavljeni tudi rezultati raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji, pri zasnovi katere je skupaj z univerzitetnima predavateljema dr. Mihom Kovačem in dr. Andrejem Blatnikom sodelovala tudi moja malenkost, financirala pa sta jo ministrstvo za kulturo in Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Večina rezultatov ni spodbudnih, eden od njih pa je resnično šokanten. Zakaj ne kupujete knjig, stanje leta 1998 Zadnja podobna raziskava je bila narejena še v prejšnjem tisočletju, natančneje leta 1998. Saj veste, to je bil še svet, v katerem ljudi z mobilnimi aparati še niste srečali na vsakem koraku, Googla niste mogli uporabljati za spletni brskalnik, prijateljstva na Facebooku niso obstajala, videoškandalov si niste mogli ogledati na YouTubu, tudi kupovanje knjig na Amazonu je bilo še precej v začetni fazi. Ko so takratni anketarji, ki so sodelovali pri tej raziskavi, vnaprej izbranim anketirancem zastavili vprašanje, kaj so njihovi razlogi za nekupovanje knjig, jih je 2 (z besedo dva) odstotka izjavilo, da je razlog, da knjig ne kupujejo, to, da jih preprosto ne zanimajo. A je to veliko? Poglejmo. Anketiranje so takrat izvedli drugače kot danes. Šlo je za oseben stik anketarja in anketiranca med anketo, eden sprašuje, drugi odgovarja – seveda v skladu s svojo vestjo, ki pa ji težko preveriš kredibilnost. Kaj je posledica take vrste anketiranja, je jasno: pri vprašanjih, ki se dotikajo kulturnega in drugega življenja anketiranca ter neposredno kažejo na njegovo omikanost, seveda dobite popačene, tako imenovane družbeno sprejemljive odgovore. Kakšna je ta anomalija, kakšen je ta popravek, je seveda težko oceniti. Nekateri pravijo, da je napaka nekako 20-odstotna, drugi trdijo, da je v posebnih primerih – in nezanimanje kot razlog za nekupovanje knjig je tak poseben primer – napaka lahko tudi 50-odstotna. Ena od možnosti je vzporedni vzorec, ki temelji na drugačnem, precej bolj neodvisnem izpopolnjevanju ankete. A leta 1998 tega ni bilo, zato se moramo zanašati na podatek, ki ga imamo. Dva odstotka se ne zdi veliko. V resnici tudi ni veliko. Dva odstotka je skoraj nič odstotkov, ne čisto nič, vsekakor pa tako malo, da se s tem ni treba ukvarjati in niti ni treba ničesar dodatno meriti. V resnici se tega ni več merilo. Do letos. Koncept anketiranja leta 2014 Kakšno je leto 2014, veste. To je čas, ko imamo toliko zaslonov in komunikacijskih sistemov, da jih v enem dnevu komaj pregledamo. To je čas, ko imamo dostop do skoraj nepredstavljive količine informacij. To je čas, ko izbruhnejo nacionalni škandali zaradi tega, ker uspe šolarjem objaviti videoposnetke svojih učiteljev na družabnih ali pa drugih omrežjih. To pa je tudi čas, ko je bila narejena nova raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Republiki Sloveniji. Ta je bila seveda opravljena na drugačen, spletni način. Telefonsko anketiranje je v zadnjih 15 letih povsem zamrlo, saj nekaterih starostnih skupin tako skoraj ne moreš več zajeti. Osebno anketiranje se uporablja še zgolj pri majhnem segmentu prebivalstva, običajno pri tistih, ki so starejši od 70 let. Če pa imaš velik bazen potencialnih anketirancev, in podjetje, ki je izvajalo to raziskavo, ga ima, tako zlahka dobiš dovolj velik in statistično uravnotežen vzorec anketirancev. Anketni vprašalniki so zato lahko tudi malo daljši. Anketiranci imajo za odgovarjanje več časa, anketo lahko rešujejo počasi, premišljeno in v prijetnem, domačem okolju ali pa kjerkoli drugje, kjer jim ustreza. In kar je najpomembnejše: nihče jim ne gleda v oči, zato so lahko pri odgovorih veliko bolj iskreni in pošteni. In potem pridejo do vprašanja, kaj so razlogi za nekupovanje knjig. Zakaj ne kupujete knjig, stanje leta 2014 Letošnja anketa je bila opravljena v prvi polovici junija. To je tradicionalno čas, ko se že počasi razmišlja o počitnicah. To je torej obdobje, ko je na obzorju nekaj več prostega časa in je na mestu tudi razmišljanje o tem, kaj bomo prebrali v poletnih mesecih. In potem – v ta čas dehteče pozne pomladi, ko si marsikdo že zamišlja samega sebe s knjigo pod drevesom nekje v planinah ali ob morju – nekdo postavi vprašanje, kaj so vaši razlogi za nekupovanje knjig. Priznajte, da si je v tistem trenutku težko izmisliti kak dober razlog, zakaj človek ne bi kupoval knjig. Sam si ne morem predstavljati, da bi v poletnih mesecih kam odšel brez knjige, najpogosteje ravno tiste, ki sem jo kupil pri zadnjem obisku kake od knjigarn. Rezultati bi morali biti dobri. Rezultati bi morali biti boljši od pričakovanih. A niso bili. Zakaj ne kupujete knjig, stanje leta 2014, nadaljevanje in konec Leta 1998 je 2 (z besedo dva) odstotka Slovencev dejalo, da je glavni razlog za nekupovanje knjig to, da jih te ne zanimajo. Letos 2014, torej letos spomladi, se je ta povečal na 29 (z besedo devetindvajset) odstotkov. Za 14,5-krat (z besedo za štirinajstinpolkrat). Bamf! Ko sem videl ta podatek, sem mislil, da me je kdo s kolom po glavi. Kako lahko nekdo reče, da ga knjige ne zanimajo? Nič! Niti malo! Nobena zvrst! Niti ljubiči ali krimiči za na plažo niti otroške knjige, nič strokovnega, niti nič drugega v knjižnem formatu, kar bi želel posedovati, imeti na polici ali podariti? Kaj se je zgodilo v vmesnem času? V tem času je radikalno zraslo število izdanih knjižnih naslovov. V tem času je radikalno zraslo število izposoj v knjižnicah. V tem času se je radikalno povečal odstotek visokošolsko izobraženih Slovencev. V tem času je se radikalno povečalo tudi število prodajnih mest za slovenske knjige. A ne glede na to in kljub temu se je radikalno povečalo število ljudi, ki jih knjiga, posebej kupovanje knjig, ne zanima. Pred 16 leti je bil ta odstotek zanemarljiv, zdaj je strahovit, viden iz letala in šokanten. Kaj se je zgodilo v tem času? Kako si bo slovenski narod še lahko pisal sodbo sam, če ne bo več želel kupovati novih slovenskih knjig? Na to vprašanje, dragi bralci, si, prosim, odgovorite kar sami in vsak posebej. Lahko pa kakšno pametno rečemo tudi skupaj. Do nedelje me dobite na knjižnem sejmu. Razpoznavni znak je kaka nova knjiga v roki.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin