Kovček v roke in polena pod noge

Na razpisu za komisarja Sveta Evrope za človekove pravice smo imeli tudi slovenskega kandidata, Gorana Klemenčiča.

Foto: YouTube

Takoj smo za njim poslali propagandni film, ki ob otožnih zvokih grško-dalmatinske serenade opeva njegove grehe in tujcem svetuje, naj nikakor ne glasujejo zanj (vir). Klemenčič je od kandidature odstopil in rekel: "Žal je Slovenija glede tega ponovno pokazala, ne samo pri moji kandidaturi, da še nismo dosegli ustrezne stopnje demokratične zrelosti, da bi enotno podprli svojega kandidata, kar sta vzorno zmogli tako Francija kot Bosna in Hercegovina."

Ker ni zmagal naš kandidat, so se strasti pomirile in bodo vzplamtele ob kakšni drugi kandidaturi.

Festival in podpora domačih novinarjev in avtorjev

"Pozornost mi je tovrstno obnašanje pritegnilo že pred desetletji, v novinarskem središču berlinskega filmskega festivala. Pravkar smo videli obupen francoski film in njihovi novinarji so sedeli v gruči, odkimavali in ga preklinjali. Nato je mimo prišel Anglež in pripomnil, da film ni bil ne vem kaj. Francozi so v en glas poskočili, da gre za prefinjen duh, ki ga topi Angleži ne morejo doumeti itd. Ko je v Berlin končno prišel slovenski film, so slovenski uradni obiskovalci vsakemu tujcu, ki jih je hotel poslušati, pojasnjevali, da je film brez veze, da ne znamo, da je avtor itak dobil projekt prek zvez itd."Kar pomeni, da lahko tuji filmi na festivalih računajo vsaj na podporo sonarodnjakov, naše filme pa bodo pred tujci najbolj klevetali ravno Slovenci; tisto, kar sem opisal v kolumni Dežela, polna patriotizma, velja tudi danes.

Ameriški založnik in domača podpora

Leta kasneje sva z mojim ameriškim založnikom sedela v kavarni sredi Seattla in ko je bil poslovni del pogovora opravljen, se je začel nerodno presedati. Videl sem, da bi rad načel neko temo, a mu je nerodno. Končno je rekel, da bi me rad nekaj vprašal, ker česa takega še ni doživel. Ko je objavil seznam knjig za naslednje leto in je bila na njem tudi moja knjiga, je začel iz Slovenije dobivati pisma, da nisem dober pisatelj, da naj najde koga drugega, da si objave ne zaslužim itd. itd.

Gledal me je z velikimi očmi: "Zakaj mi pišejo? Odločil sem se sam, po svojem okusu in za lastno podjetje. Kaj imajo od tega, če ne bi objavil tvoje knjige?"

Pomiril sem ga, češ, naj e-pisma ignorira. Gre za staro slovensko navado, s katero želimo človeku srečo.

Nisem mu hotel razlagati, da tujcev nočemo, svojih pa ne damo.


Preberite še:


Zavistneži

Kar me spomni na star vic, v katerem obiskovalec hodi po peklu in gleda kotle, v katerih se kuhajo narodi. Nesrečne duše skačejo iz njih, legije hudičev jih mečejo nazaj. Le pri slovenskem kotlu je vse mirno in nobenega stražarja. Kako to? Ker Slovenci drug drugega tiščijo pod gladino kar sami.

Zamere, domače in tuje

Če ste si rekli, da se je Goran Klemenčič pač zameril sodržavljanom in zdaj kasira posledice, imam za vas nasvet in vprašanje.

Če ste stari več kot 20 in se v življenju še nikomur niste zamerili, vam svetujem, da resno razmislite o svojem konformistično-pizdolizniškem bivanju (model: siva miška) in ga poskušate spremeniti, nikoli ni prepozno.

Vprašanje pa je čisto preprosto: mislite, da so vsi drugi kandidati za katerokoli drugo funkcijo prišli do svojega položaja brez zamer? Zakaj se torej ravno za slovenskimi kandidati tako pogosto vsuje domače žveplo?


Preberite še:


Dva načina preživetja

Razlaga za naše obnašanje v takih primerih je čisto preprosta. Vsaka skupnost, ki je pod tujo oblastjo, lahko razvije enega od dveh skrajnih načinov preživetja:

  1. Skupnost tesno drži skupaj, člani skupnosti pomagajo drug drugemu. Četudi so med seboj sprti, vedo, da imajo domače povezave prednost. Člani skupnosti se čutijo dolžne pomagati drugim.
  2. Posameznik se poskuša čim bolj prilizniti Gospodarju in se pokazati kot zvest in nepogrešljiv služabnik, ki bo prvi opozoril na nezvestobo in neprimernost svojih državljanov. Trstenjak, ki je o slovenstvu povedal toliko lepega, je zapisal: "vdan in zvesti državljan v vsakokratni deželni upravi". Skratka, ideal je individualizem izdajalca. Tako je Kocbek leta 1941, pri podpisovanju deklaracije o enotnem sodelovanju proti okupatorju, naivno upal, da smo priča "spremembi narodnega značaja" in da ne bo prišlo do razcepitve.

Tovrstne adaptacije se razvijejo, da izboljšajo možnosti preživetja. Naši predniki so se oprijeli druge in ker smo tu, adaptacija očitno deluje. Zdajšnji problem je v tem, da okupator ni več fizično nad nami, marveč bi bilo zelo dobro v globaliziranem svetu in Evropski uniji imeti čim več svojih predstavnikov na čim bolj ključnih mestih. Če jih ne damo, jih pač ne damo. Vsaka odločitev prinese posledice.

Nasvet za uspeh

V Dantejevih vicah so oči zavistnežev zašite z žico, kar je lep karierni napotek za vse nadobudneže, ki bi radi, da jim uspe, in/ali se želijo izvozili. Karkoli že počnete, morate delati čim bolj tiho, da vas ne vidijo in ne boste deležni domače "podpore". Objavite torej rezultat, ne pa kandidature.

In ko skličete konferenco za domačo javnost, berite obvestilo z lista. Med branjem pa, nezavedno, naj se vam prsti, razen sredincev, skrčijo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

27
  • kzupanc / 29.01.2018. ob 14:43

    Najprej bi Goran Klemenčič morla pridobiti široko podporo doma, če je hotel, da ne bo nasprotovanja. On je namreč tudi z amoje zelo široko srce popolnom aneprimeren z akarkoli povezanega s človekovimi pravicami. Filmčk anisem gledal, ker nimam časa za neumnosti, spremljam pa delovanje g. Klemenčiča in ga je lahko sram, da je še vedno minister. Ko se je začel pojavljati na pozicijah v politiki se mi je zdel zelo v redu in obetaven, ampak je pogorel na celi črti.

  • PolentaPolitik / 29.01.2018. ob 13:44

    V članku je sicer kar nekaj resnice, dejstvo je, da so levičarske stranke blokirale Peterleta, potem so ti vrnili pri Bratovškovi (ob pomoči drugih) in Klemenčiču. Po drugi strani je težko s čisto vestjo predlagati za vodilno funkcijo v povezavi s človekovimi pravicami nekoga, ki jih je v življenju drugim rad kršil.

  • Zgodovinar_69 / 29.01.2018. ob 14:13

    Levica pač povsod kjer je lahko zajeba desnico. In desnica jim to lepo vrne. Tako pač gre ta igra. In ko se to igro problematizira, se vedno problematizira samo del, kjer desni vrnejo uslugo levim. Prvi del pa nikogar ne zanima. In tak pristop pač preprečuje, da bi se ta igra kdaj končala. Žal.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno