SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dežela, polna patriotizma

4

termometer

Januarja 1945 so umikajoči Nemci gnali zapornike iz koncentracijskega taborišča skozi snežni vihar. Šestnajstletna Sara je izkoristila slabo vidljivost, pobegnila in tavala skozi noč.

Skrila se je v seniku in tam jo je našel angleški vojaški ujetnik na prisilnem delu. Povedal je devetim kolegom in skupaj so dekle pretihotapili v barako, skrbeli zanjo in jo skrivali, dokler se vojna ni končala. Tveganje je bilo jasno: če jih nekdo izda ali če Nemci dekle odkrijejo po naključju, bodo postrelili vse.

Devetindvajset let pozneje je Saro zanimalo, kako je mogoče, da so popolni tujci tvegali življenja zanjo. Odpotovala je v Anglijo in jih poiskala. In vsi so odgovorili enako: Kako to mislite? Saj smo Angleži, kaj pa naj bi storili drugega?

Zdaj pa si zamislite, da vas ta trenutek dajo v sobo z devetimi naključno izbranimi Slovenci in skupaj boste tvegali življenje za dobro delo. Če bo eden to izdal, kolebal, soliral, se ne bo držal dogovorjenega … ste vsi mrtvi. Si upate reči, seveda bomo to storili in posrečilo se nam bo, saj smo Slovenci? Ahm.

Čas je za pogovor o patriotizmu.

Patriotizem Ne govorim o bebavem nacionalizmu in šovinizmu, ki sta vedno priročno iskanje krivca v drugem, da lahko mi ostanemo brezmadežni, marveč o občutku pripadnosti skupini, ki nam omogoča boljše dosežke.

Poglejmo, na primer, reševanje matematičnih problemov. Študentom so dali v reševanje test in dobili rezultate. Nato so se morali preobleči v ženske obleke in reševati naloge enake težavnosti. Test so rešili precej slabše, kajti v glavi so pač imeli stereotip, da so ženske slabše pri matematiki. Zase so že vedeli, da so moški, a nenadoma so pripadali skupini (četudi lažni!), ki naj bi bila po znanju slabša, in možgani so se prilagodili. Še več, na univerzi Stanford so izvedli poskus, kjer so študenti reševali naloge prek spleta in bili anonimno skriti za avatarjem, torej sličico. Tisti z ženskimi sličicami so naloge reševali slabše.

Zahodni svet je individualiziran in zato prezira moč skupine. A biologija je tu – ko se srečamo, se združimo v skupino in s tem tudi v predstavo o skupini. In če lahko rečem, hej, pripadam skupini Slovenci, torej skupini ustvarjalnih in sposobnih ljudi, so moje možnosti takoj večje. Zato je patriotizem izjemno koristen – šovinizem pa škodljiv, saj nas postavlja v vlogo žrtve, češ, oni drugi so krivi.

Če ljudje delajo od 10 do 30 odstotkov bolje, kadar pripadajo "sposobni" skupini, in prav toliko slabše, kadar ne, to pomeni velikansko razliko. Pomislite: obstaja realna zmogljivost, vi pa ste lahko za tretjino boljši ali slabši glede na občutek pripadnosti!

Doma in v tujini Pogosto sem deležen očitkov, da moje kolumne niso patriotske, češ, pravi domoljub sadi same rožice. Recimo niz knjig o najbolj poštenem narodu na svetu in podobno. Če bi bil moj cilj spomenik, bi seveda to počel. Ker pa želim narodu, ki mu pripadam, dobro, sem se lotil iskanja resnice v teh meglicah samopoveličevanja, samotrpljenja, precenjevanja in podcenjevanja.

Zato me toliko bolj preseneča, kako začudeni so Slovenci na mojih nastopih v tujini, ko o slovenstvu nočem govoriti. Če gre za zaključeno slovensko družbo, da, drugače ne. Po nastopu pristopijo in se čudijo: mar ni ravno tujina pravi teritorij, da bi razpravljali o naših slabostih in prednostih? Odgovor je jasen in glasen: ne. Ker pa ga je treba poudarjati, smo prišli do prve posebnosti slovenskega patriotizma.

Mojo pozornost je tovrstno vedenje pritegnilo že pred desetletji, v novinarskem središču berlinskega filmskega festivala. Pravkar smo videli obupen francoski film in francoski novinarji so sedeli v gruči, odkimavali in ga preklinjali. Nato je mimo prišel Anglež in pripomnil, da film ni bil ne vem kaj. Francozi so v en glas poskočili, da gre za prefinjen duh, ki ga topi Angleži ne morejo doumeti, itd.

Ko je v Berlin končno prišel slovenski film, so slovenski uradni obiskovalci vsakemu tujcu, ki jih je hotel poslušati, pojasnjevali, da je film brezzvezen, da ne znamo, da je avtor tako ali tako dobil projekt prek zvez itd.

Zanimivo vprašanje: mar slovenski evropski poslanci, čeprav doma različnih političnih barv, v tujini stopijo skupaj ali tekajo po hodnikih in razlagajo, kakšni tepci so njihovi kolegi in kolegice?

Medtem ko so se narodi z dolgo tradicijo prevlade naučili, da svoje težave rešujejo doma, pa nekoč podrejeni narodi še vedno iščejo Gospodarje, da bodo razsojali v njihovih internih sporih.

Zato nad nami neprestano preži strah tujega pogleda. Ko je Ivan Tavčar objavil novelo Tržačan, v kateri nasilnež pretepa otroka, je vzbudil v javnosti strašno ogorčenje. Nihče ni zanikal tega, da otroke pretepajo, a zgražali so se nad tem, kaj si bodo mislili tujci, ko bodo to prebrali. Zato je tako briljanten prizor v Đurovem filmu Kajmak in marmelada, ko junaku padejo v smetnjak ključi, brska za njimi in takoj pritečeta zaskrbljena Slovenca, češ, kaj bodo pa rekli nemški turisti (ki se jih seveda tare med tistimi socialističnimi bloki).

Mati domovina Ko sem iskal primer za doumevanje glavne značilnosti slovenskega patriotizma, sem naletel na izjavo direktorja Televizije Slovenija Janeza Lombergarja o festivalu Mati domovina. Posezimo torej po najbolj hvaljenem umetniškem delu samostojne Slovenije, po pesmi Antona Krkoviča, ki je vzbudila mnogo izvedb, svoj festival, ki je postal tradicionalen, veliko angažiranje RTV Slovenija, od predvajanja posnetkov do živega prenosa na prvem programu, skratka, krepki delež davkoplačevalskega denarja. Za povrhu je bila umetnina tudi kritiško povsem sprejeta – proti njej se ni oglasil niti en glas slovenskih literarnih kritikov, društvo pisateljev ni sestavilo protestne izjave in tudi komparativistična sekcija filozofske fakultete ni imela pripomb.

Pesem je torej zgled. In ker je poezije premalo v naših življenjih, jo navedimo v celoti kot izhodišče za razlago:

MATI DOMOVINA

Življenja pota so različna za vsakega od nas, naj s pesmijo se našo vsaj za hip ustavi čas, stopimo skupaj složno in zapojmo hvalnico, na čast lepotam, ki krasijo nam Slovenijo, za rodno grudo vekomaj naj bije nam srce, saj domovina ena sama je.

Domovina je kot mati, vredna je zlata, premalo se zavedamo lepot, ki jih ima, kdor moral zapustiti je ognjišče mamino, ta dobro ve za bolečino neusmiljeno, po domovini in po mami hrepeni srce, ki bije v istem ritmu za obe.

Po širnem svetu naj doni, ta hvalnica domu zapeta, kjer zibka vsem nam tekla je, tam vedno naše bo srce.

Ljubezen to brezmejna je, jo mati vtkala je v srce, naš narod v slogi naj živi, in poje Sloveniji.

Ko je italijanski pesnik Gabriele D'Annunzio odložil pero in zgrabil pištolo, je bombardiral Dunaj in osvojil Reko. Zato so bila pričakovanja, ko je brigadir Krkovič odložil puško in zgrabil pero, upravičeno visoka.

Glede na sprejem pesmi me veseli, da jih je dosegel.

Patrioti Predstavljena poezija me je spomnila na drug slovenski domoljubni projekt, našo različico Jamesa Bonda, verjetno največjo domačo filmsko polomijo vseh časov, film Patriot, pod katerega se je podpisal Roman Končar. Še eden od umetnikov, katerih izdelke RTV Slovenija obilno podpira in ki je znan po svojem domoljubju. Upravičeno: posneti toliko filmov s tako ničnimi mednarodnimi rezultati je izjemen dosežek.

Če zapustimo kulturniške vode in krenemo v poslovni svet: neprestano poslušamo o narodnem interesu, kar je drugo ime za patriotizem.

Če patriotizem vsebuje altruizem, torej nesebično delo v korist drugega, je mar mogoče, da je nekaj narobe s slovenskim pojmovanjem patriotizma? Ker toliko ljudi dela v skupno dobro, bi se stanje torej moralo izboljševati, ne slabšati?

Shema poslovnega uma Predlagam naslednjo shemo poslovnega razmišljanja:

Slovenec dobi poslovno idejo in mu je (tudi zaradi lastnega zvišanega narcisizma) takoj jasno, da jo bo prodal vsemu svetu. Kar se lahko zgodi, lahko pa tudi ne. Če se ne, dobi idejo B: prodal bom vsem Slovencem. In če se to ne zgodi, v trenutku obupa pride rešilna ideja C: prodal bom vsaj slovenski državi!

Poslovna ideja gre torej skozi negativno selekcijo tujega in domačega trga, da potem pristane v državnih jaslih.

Nekateri ljubijo bližnjice A tako razmišljanje je pozitivno, nekdo bo vsaj poskusil v tujini. Obstajajo pa bolj zviti ljudje, ki jim je že v izhodišču jasno, da sta prva dva koraka odveč. Zakaj ne bi svojega izdelka takoj prodali državi in si prihranili veliko truda?

Kaj torej storijo? Najti morajo izdelek, ki bi bil enakovreden tistim, ki bi jih tujci in domačini zavrnili, torej morajo svoje delo že v izhodišču opraviti slabo.

Skratka, slovenski patriotizem temelji na predpostavki, da je za državo samo najslabše dovolj dobro. Slovenski sistem poznanstev in uslug omogoča, da država take izdelke s hvaležnostjo sprejme in obilno poplača.

Gre torej za obliko divje privatizacije: skupnosti daš čim manj, da ji pobereš čim več.

Hkrati pa nagrajevanje najslabšega opravlja nujno funkcijo v egalitarni družbi: "dosežek" se upravičeno zdi dosegljiv vsem. "Ja, saj to bi pa tudi jaz lahko naredil!" rečejo ljudje in pomirjeno živijo dalje, ne da bi naredili karkoli.

Javno mnenje Niso težava posamezni lisjaki, marveč široko strinjanje družbe, ki ima nategovanje države za nekaj pozitivnega in želenega. Kajti država so tuji Gospodarji, ki jih je treba nategniti.

Slovenci še nismo dojeli samostojnosti in dejstva, da nategujemo sami sebe. Da razni lisjaki s tem, ko svoje polomije izvajajo v imenu patriotizma, ne blatijo Okupatorjev, marveč nas.

Slovenija bo uspešna država, ko bodo njeni najboljše hčere in sinovi v tistem, kar delajo najbolje, ustvarili presežek in ga posvetili svoji skupnosti. To nam bo dvigalo standarde in nam pomagalo lesti iz egalitarnosti.

Dežela amaterizma In zakaj tega ne počnejo? Ker bi tako svoje delo ponižali.

Izmislimo si primer človeka, ki bi šel smučat in komaj pripraskal do ciljne črte, obenem pa glasno vpil, da svoj velik dosežek posveča Sloveniji. Če bi enako storila tudi Tina Maze po svoji naslednji zmagi, bi s tem naredila amaterko sama iz sebe. Draga Tina, prosim, ne – preveč talenta, znanja in truda si vložila v svoje delo.

Ostanimo pri smučarskem primeru: ko bi se tisti amater začel napihovati s patriotizmom, bi ga moralo občinstvo izžvižgati in ga takoj postaviti na pravo mesto. Ker molči, mu s tem pritrdi.

Slovenijo ubija molk.

Za tolažbo Obstaja seveda še druga, tolažilna razlaga, ki temelji na dejstvu, da je po uradnih podatkih 77 odstotkov odraslih funkcionalno nepismenih, iz česar sledi, da so le pomešali podobno zveneče tujke ter s tem patriotizem in oportunizem.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin