SiolNET. Siol Plus Kolumne
9,32

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Konec sveta, kot ga poznamo: buldožeriranje RTV

9,32

termometer

RTV Slovenija |  | Foto: STA
Foto: STA

Če ste morda zadnjih nekaj tednov prespali skriti pod kamnom v duplini globoko v gozdu, potem mora še ne veste, da se imajo v tej državi čez dva tedna zgoditi trije referendumi. Dobro, zgoditi se ima še marsikaj, denimo lokalne volitve čez teden dni. Ali pa drugi krog predsedniških volitev jutrišnjo nedeljo.

A ker bi prvo zahtevalo vsaj dvesto dvanajst kolumn, o drugem pa ne smemo pisati (glej tudi: molk, volilni), je pravično in se spodobi, da rečemo besedo ali dve o referendumih. Natančneje, o referendumu o zakonu o RTV Slovenija. Ta je namreč za predlagatelje bistven ne glede na to, kako zelo vas bodo morda hoteli prepričati, da je več ministrstev nacionalna tragedija. Ali pa, da je dolgotrajna oskrba starejših, ki ni v celoti financirana, boljša rešitev od ravni storitev, za katero so sredstva vendarle zagotovljena.

Če si izposodimo že rahlo zguljeno televizijsko frazo, zakon o RTV Slovenija je cel point tega šova.

Glavna teza vladne koalicije in podpornikov zakona je, da je treba politiko umakniti iz nacionalne RTV-hiše. Da jo je treba, torej, depolitizirati. A v bistvu problem vladajoče strukture na RTVSLO ni preveč politike. Problem je premalo politike.

Politika je, po definiciji, upravljanje skupnega. Bodisi na ravni države, lokalne skupnosti, ali – če vzamemo naključni primer – javnega zavoda posebnega pomena. Bistvo RTV Slovenija kot javnega medija je točno v tem, da je skupna. Da tako ali drugače zagotavlja programske vsebine za vse skupine slovenske družbe ne glede na njihovo identiteto.

Naloga RTV Slovenija (motivacijski trenerji bi verjetno temu rekli njena misija) je jasna in nedvoumna. In ravno zaradi tega je tako zahtevna.

Vsebine, namenjene številnim družbenim skupinam, zahtevajo številna različna znanja. Od čiste obrti RTV-produkcije prek razumevanja družbenih in kulturnih kontekstov do poglobljenih strokovnih znanj o specifičnih temah. Samo RTV Slovenija lahko pod eno streho združi ljudi, ki razumejo, denimo, vpliv risank na psiho otrok in makroekonomske učinke ruske agresije na Ukrajino.

Pozorna bralka bo opazila, da pri vsem tem sploh še nismo omenili radijskega in televizijskega informativnega programa ter njunih ustvarjalk in ustvarjalcev, na hrbtih katerih se lomi trenutna referendumska kampanja.

In prav v tem je problem.

Aktualni programski svet, kamor je zadnja Janševa vlada z buldožersko taktiko nastavila svoje strankarske ljudi z buldožersko mentaliteto, se obnaša, kot da se RTV Slovenija začne in konča pri televizijskem informativnem programu. Ta je seveda pomemben, ne pa tudi edini del nacionalne radiotelevizije. In ko programski svet ob asistenci vodstva RTVSLO razstavlja shemo televizijskih kanalov, se vtika v uredniško presojo in napada novinarje zgolj zato, ker počnejo to, kar novinarji morajo početi (se pravi, informirajo javnost), hkrati zanemarja tudi vse druge elemente, ki skupaj tvorijo javni zavod posebnega pomena.

Povedano drugače, aktualna oblast na RTVSLO ne upravlja skupnega. Nujni, čeprav kontraintuitivni sklep torej je, da se aktualna oblast na RTV Slovenija ne gre politike.

Gre se namreč revolucijo.

Drugače zadnjih nekaj mesecev na Kolodvorski ulici ni mogoče opisati. Kreativne interpretacije postopkov imenovanja generalnega direktorja. Serija ponovljenih razpisov za direktorja TV, ker favorizirani kandidat ni bil sposoben oddati popolne prijave. Oktroirani odgovorni in področni urednice in uredniki. Vse to je bolj podobno dnem in tednom po padcu Zimskega dvorca kot pa rednim kadrovskim postopkom, v katerih naj bi položaje zasedli ljudje, ki vsaj približno vedo, kako se radiotelevizijskim rečem streže.

Vprašanje je, zakaj se to dogaja. Do nedavnega je namreč veljalo, da zakonska ureditev, ki političnim strankam omogoča precej nemoteno kupčkanje in postavljanje svojih ljudi v programski svet RTV, ustreza tako levim kot desnim. Da je bila RTV Slovenija tudi v takšnem okolju sposobna producirati kakovostne vsebine in se razvijati, je dokaz sposobnosti njenih ustvarjalk in ustvarjalcev ne glede na to, da ima zavod dejanske strukturne kadrovske in finančne probleme.

Odgovora sta, zdi se, dva. Bodisi gre za ludizem v smislu "če tega ne moremo imeti mi, tega ne bo imel nihče", bodisi gre za demontažo nacionalke ter vsega institucionalnega in obrtniškega znanja v njej. In čeravno prvo ni nemogoče, se zdi zadnje bolj verjetno glede na to da v Blatnem dolu obstaja projekt strankarske propagande, ki sam sebi pravi medij in ki je pred nedavnim izgubil svoje madžarske botre.

V RTV Slovenija je morda res premalo politike, je pa v njej odločno preveč političnih strank. Četudi je danes tam bolj ali manj zgolj ena. Stranka namreč.

In če aktualni oblasti na Kolodvorski uspe ustanovo razmontirati do te mere, da jo bodo dokončno zapustili ljudje, ki ji za zdaj še vedno dajejo verodostojnost, ste lahko prepričani, da se bodo na pogorišče javnega medija naselili liki, ki srepo gledajo v kamero in vas sprašujejo, kdo vam laže. Četudi so to večinoma oni sami.

Najhuje pri vsem skupaj pa je, da slovenski politični razred ni znan po tem, da bi se slabim zgledom lahko upiral dolgo časa.

Zatorej, demontaža nacionalke danes, po obstoječem zakonu, brez dvoma vodi v demontažo nacionalke ob naslednji menjavi vodstva. Kajti če lahko oni, potem lahko tudi mi. In tako vsakič znova, ko jo bodo prevzemali strankarski operativci, čakajoči v tem ali onem strankarskem medijskem projektu. 

In če bi se razprava o usodi javnega servisa začela šele danes in ne takoj po volitvah, ste lahko prepričani, da bi težko tekmovala z vsemi drugimi krizami in dramami, ki krojijo politično življenje v Blatnem dolu.

Zato je predlagani novi zakon o RTVSLO tako zelo pomemben. Nikakor ni idealen in ne rešuje že omenjenih strukturnih problemov nacionalne RTV-hiše. Izboljšuje pa vsaj najbolj osnovne pogoje za njeno delovanje. Nevladne, verske, akademske in druge organizacije, ki predstavljajo širok spekter slovenske družbe, bodo še vedno soudeležene pri upravljanju RTV, se pravi pri upravljanju skupnega. Političnih strank pa v tej novi enačbi ne bo pogrešal nihče razen njih samih. Kar je dobro.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin