Kamnita družba

Pišem že toliko let, da točno vem, katere teme tako vzdražijo občinstvo, da me začne osebno zmerjati in pljuvati.

Vedno kočljiva tema je slovenska vzgoja, sploh kult matere, ob kateri žleze slinavke podivjajo. Potem Petri Klepci, torej odrasli in sposobni ljudje, ki ostanejo pasivno doma pri mami – še en razlog za pljuvanje. Prejšnjikrat pa sem pisal o tem, da precej slovenskih storitev in izdelkov ne dosega osnovnih standardov uporabnosti – in zmerljivke so se vsule! Mama, sin in omarica Kakšno zvezo imajo občutljive slovenske teme matere in pasivnih sinov z zahtevo po boljših izdelkih? Na prvi pogled prav nobene. Na simbolni ravni gre za temo odraščanja. Kot mora otrok prevzeti moč od svojih staršev, da postane simbolno in psihološko odrasel, tako mora moč prevzeti tudi uporabnik in aktivno zahtevati več za svoj denar. Kot mora odrasel otrok zahtevati in dobiti spoštovanje od staršev, tako ga mora tudi kupec. To nam pa dela težave Naš osnovni položaj, nadresiran skozi stoletja, je čakanje. Bo že mama uredila ali pa Gospodar ali pa Bog. Samo ne jaz. Če bi človek šel od doma, na svoje, potem bi se odrekel pomoči staršev, časi so težki, kot so več ali manj vedno bili, raje počakajmo. Pasivnost, nepremičnost Obstoj majhnega naroda temelji na pasivnosti. Nobenega čelnega upiranja, le varna agresivnost (alkohol, samomori, prepiri, podjebavanja …). Najbolj modro je čakati, pa bomo videli, kaj bo. Vsak človek, vsak narod mora loviti ravnotežje med novostmi in preizkušenimi recepti. Če ne sprejme ničesar novega, postane nekakšna kolonialna provinca, ki potone v močvirje in izumre. Če sprejme vse novo, je vmes toliko trapastih idej, da bo tudi propadel. Slovenci smo na skrajni strani odklanjana novosti, vsaj tistih, ki bi nam spremenile način življenja. Včasih je to dobro: v XIX. stoletju je hotel neki podjetnik izsušiti Blejsko jezero in narediti tovarno zidakov, ki bi uporabila ilovico z dna jezera. Potem bi se pomaknili do Bohinja in tako dalje. Sonarodnjaki so ga ustavili in prav je tako. Hkrati pa so prav tako ustavljali gradnjo vodovoda v Ljubljani. Preberite si kdaj tisto zgodovino, tragikomična je. Ne, ne potrebujemo vodovoda! O, kako lepo je hoditi vsak dan k vodnjaku. Leta in leta. Izbruhnila je kolera, spet so padli predlogi o vodovodu. Ne! Kolera je tako fajn, naravna je, ne potrebujemo vodovoda. Desetletja in desetletja! Ko so meščanom nazadnje vsilili vodovod, je trajalo nova desetletja, preden so začeli zapirati pipe. Saj voda povsod teče, zakaj bi jo jaz zapiral! Saj Ljubljanica tudi teče! In tako dalje. Spomnim se neverjetnega negodovanja, ko so za promet zaprli Wolfovo ulico v Ljubljani. Kako bomo živeli brez avtobusov, ki se bašejo čez Tromostovje! Ko so zamenjali tlakovce, so se meščani ustavljali, jih gledali in objokovali kot na pogrebu. Resno. Nekoč me je pot zanesla mimo z nekim Američanom in nisem mu znal razložiti te obče žalosti. Na koncu je kar sam ponudil razlago in vprašal, ali gre za rimske ostanke. Nekaj sem momljal, ker je kulturna razlika preprosto prevelika. In tako dalje. Občudujem delovanje naših možganov: ko sem se pripravljal na pisanje te kolumne, sem povprašal nekaj takrat največjih protestnikov proti zaprtju Wolfove ulice in vsi so mi zatrdili, kako je zdaj super in da so bili oni vedno za! Zgodbe iz naših krajev Če ne poznate našega pretiranega strahu pred novostmi in spremembami, potem se lahko venomer le čudite, ni pomembno, katera zgodba vam pride pod roke. Evo, sežem po časopisu, ki mi leži na mizi. Dnevnik, sobota 12. 10. 2013, članek o bovškem turizmu. Berem, citiram: "Kanin je že vseh štirideset let bolehal in nenehno potreboval pomoč." (Zanašanje na višjo silo, Gospodarja, Očeta; mi moramo le počakati, bo že.) "Vsi samo čakajo." "Tukaj minevajo leta, ko se nič konkretno ne premakne." Seveda se (lokalni) oblastniki srečujejo na sestankih – "debatni krožek". "Ideje žvečimo in premlevamo deset let, v tujini jih eno leto zapeljejo, drugo leto jih že prodajo." Sestanki pri nas niso način reševanja težav, marveč njihovega zavlačevanja in odlaganja. Visoko stopnjo narcisizma imamo in vaško miselnost, vsak je samozadosten: "Problem te doline pa je, da se malo težko vzamemo skupaj." Potem pa v mlakužo padejo mulci, ki jim je testosteron zameglil slovenstvo: "Mladi Tolminci s festivalom Soča Outdoor so dokaz, da zna Posočje kljub vsemu pisati drugačne zgodbe. Takšne, ki nastanejo v pičlih 180 dneh in ne čakajo deset let v predalih na novo finančno perspektivo in evropski denar." Čestitam, fantje in punce! A kaj se bo zgodilo prihodnje leto? Skočimo čez gore, na Jesenice. Tam imamo značilen primer dolgoletnega pregovarjanja in sestankovanja za zavlačevanje. Potem pa se vrne dr. Ahmed Pasić in začne prostovoljne akcije. Prebivalci sami začnejo barvati ograje in pobirati smeti. Na Jesenicah, ki že desetletja čakajo Gospodarja, da jim da vizijo, se začne nekaj malega premikati. Sicer od spodaj navzdol, a nevarno je vseeno. Kmalu nato, citiram iz Facebookove skupine Ejga – za lepše Jesenice: "Občina je namreč blokirala dobavo barv in materialov za naše prostovoljne akcije. […] Baje rastemo prehitro, preveč smo aktivni, preveč delamo, imamo vedno več članov. Da je to rast treba zavirati. Postajamo nevarni. Ugibajo celo o tem, koliko glasov bomo odvzeli vladajoči garnituri na naslednjih volitvah, če bi se odločili kandidirati kot nestrankarska neodvisna lista." Isto se bo zgodilo tudi fantom iz Tolmina, če postanejo preuspešni. Temu se reče negativna selekcija in zagotavlja preživetje majhnim, revnim narodom pod tujo oblastjo. Težave se začnejo, če tak narod postane sam gospodar v lastni državi. Povsod po svetu se porajajo ideje in večino potlačijo, seveda. Tisti, ki jim je v hierarhiji dobro, sumničavo gledajo na novosti. Le da so ponekod tako pametni, da ugotovijo, da vsega preprosto ne morejo blokirati, če hočejo še naprej dobro živeti. Pri nas bi blokirali vse, živeli pa dobro. E, ne gre. Žal. A zakaj v Sloveniji ne poči? Zakaj pritok idej in posameznikov z idejami ni nikoli tako močan, da bi dvignil pokrov uravnilovke in nas odrešil blatnega dola ter spremenil osnovno programiranje? Ker obstaja varnostni ventil: izselitev v tujino. Tako se idealisti z idejami nekaj časa zaletavajo, nato pa gredo, že stoletja. Slovenska mesta V to igro nepremičnosti so ujeta verjetno vsa slovenska mesta. Svoje vizije ne zmorejo ustvariti, ker ne čutijo, da jih zadeva. Vizija je bila vedno stvar gospodarjev, naj jo torej da gospodar. A če bi jo res dobili od vlade, bi takoj skočili v upor, češ, Ljubljana se vtika v naše zadeve! Če pa občani sami poskušajo spremeniti vsaj kako malenkost, se takoj pojavi upravičen sum sedanjih lokalnih šefov: čakajte, vi bi moč ali kaj? Bonf, po glavi. Skratka, tak položaj je najbolj varen, kar zadeva spremembe: onemogoča jih že v kali. V takem sistemu se ne morejo prebiti najboljši, marveč lahko kaj premaknejo samo šerifi, ki hodijo po robu ali celo po oni strani zakona, o čemer priča primer nekaterih slovenskih županov. Naša idealna organizacija Idealno strukturo za našo mentaliteto ima, recimo, Društvo pisateljev. Kar nekaj jih je redno zaposlenih, predsednik pa je častna funkcija. Torej mora, če hoče preživeti tudi sam, delati svoj posel in lahko le občasno pride pogledat, kako si zaposleni na Društvu predstavljajo samoupravljanje. Skratka odstoten Gospodar. Zaradi pasivnosti bodo člani v nedogled negodovali, stokali in tarnali, nikoli pa ne bodo izrazili zahteve po spremembi, kajti če bi dobili aktivnega predsednika, ki bi bil plačan za svoje delo in po svojem delu, bi se lahko še kaj spremenilo, o, groza! Po drugi strani je položaj idealen tudi za predsednika take organizacije: funkcija je častna, torej ne nosi nobene odgovornosti. In smo vsi zadovoljni, stanje pa je venomer isto, kar nam ponuja še več priložnosti za jamranje, torej smo še bolj zadovoljni. Mar res mislite, da so nam državo ukradli in ne vem kaj še? Ne, sami smo jo, večinoma nezavedno, to je res, usmerili v našo idealno strukturo: šibke vlade, ki se pogosto menjajo, nekje v daljavi pa odsoten Gospodar, ki nas pride občasno pogledat, nas poterorizira in gre. Trojka je naš parkelj. Preteklost vabi Skrajni čas je za spremembo našega osnovnega programiranja, sicer bomo potonili v močvirje preteklosti. Ste opazili, da se, odkar vlada "kriza", naši pogledi vedno bolj usmerjajo nazaj, demonstracije in vstaja ljudstva so se spremenili v nostalgijo po socializmu sedemdesetih itd. Vedno pogosteje dobivam očitke, zakaj primerjam naše stanje s tujino, glejmo sebe in ne menimo se za druge. Priročnikov in knjig nam ni treba brati, v medijih že komaj zasledimo novice iz sveta, naš popek je naše obzorje. In če zahtevate spremembo še pri taki malenkosti, na primer boljša navodila za sestavljanje omaric, takoj žolčno poskočijo varuhi slovenskosti – paranoja raste, tudi najbolj nedolžen predlog lahko odpre plaz in spremembe se bodo začele. Zato je treba zatreti vsako iniciativo. Postajamo kamnita družba. Posnetek prihodnosti Ker na YouTubu najdete vse, lahko pogledate tudi posnetek pravega moškega iz naše sladke prihopreteklosti:

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno