SiolNET. Siol Plus Kolumne
4,64

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Primož Cirman: Kaj je skrivnost hrvaškega nogometnega uspeha #video

4,64

termometer

Hrvaška, nogomet
Foto: Reuters

Bi se Hrvaška uvrstila v finale svetovnega prvenstva, če gol nekega finskega nogometaša na Rujevici lani oktobra ne bi sprožil zamenjave selektorja? In kako daleč od resnice je teza, da je sprostitev vseh potencialov najbolj talentirane hrvaške generacije v 21. stoletju omogočilo šele prostovoljno izgnanstvo vladarja hrvaškega nogometa Zdravka Mamića v Hercegovino?

Nogomet je šport klišejev, fraz in floskul, ki ne povedo nič, a hkrati vse. Vsi jih poznamo: "danes vsi igrajo nogomet", "žoga je okrogla", "kdor ne da, dobi", "tekma se igra 90 minut" ... Te in druge "alanfordovske" modrosti iz sveta nogometa so pač železni repertoar tega (nad)športa.

Ko v teh dneh opazujem nogometno evforijo na Hrvaškem, največjo v zadnjih dvajsetih letih, mi v spomin prihaja prav ena od teh "večnih" floskul – da je meja med zmago in porazom zelo tanka.

Vse se je začelo s ... Finsko

Tudi največji nogometni poznavalci verjetno ne vedo, kdo je Pyry Soiri. Gre za 24-letnega finskega reprezentanta, ki igra za Šahtjor. Ne za tistega iz Donjecka, ampak za precej manj znani klub iz beloruskega mesta Soligorsk.

Bilo je 6. oktobra lani na reškem stadionu Rujevica, že nekaj let delovnem mestu Matjaža Keka, ko je Soiri doživel svoj trenutek kariere.

Tistega dne je Finska, ki je že zdavnaj izpadla iz kvalifikacij za SP v Rusiji, gostovala pri Hrvaški, ki je za neposredno uvrstitev na mundial potrebovala zmago. Do 90. minute je po tedaj že standardno bledi igri vodila 1:0. Potem so Finci s sredine igrišča, bolj iz obupa, poslali žogo v hrvaški kazenski prostor. Ko se je prvič odbila, se je na desni strani do nje prebil Soiri – in zabil. Končni rezultat: 1:1.

To je bil trenutek, ki je spremenil – vse.

Selektor kot daljinec v Mamićevih rokah

Na tekmi s Finsko je Hrvaško še zadnjič vodil Ante Čačić. Gre za nekdanjega serviserja TV-sprejemnikov, ki je kot trener večinoma vodil manjše hrvaške klube, se nato prebil do Dinama, kratek čas pa preživel tudi na klopi Maribora.

Čačić v resnici nikoli ni bil dorasel reprezentanci, ki jo je vodil. Ta je z igralci iz Reala, Barcelone, Bayerna, Interja in drugih prestižnih klubov več let čakala na "eksplozijo", ki je ni in ni bilo. Še najbližje ji je bila na predlanskem EP v Franciji, a je izpadla proti Portugalski. Tudi po zaslugi Čačića, ki je taktične manevre portugalskega selektorja Fernanda Santosa nemo spremljal na klopi.

Luka Modrić Luka Modrić Foto: Reuters A Čačić je izpolnjeval bistveni pogoj, vrsto let nujen za selektorja hrvaške reprezentance. Bil je daljinski upravljalnik v rokah Zdravka Mamića, absolutnega vladarja hrvaškega nogometa, ki je tega spremenil v svoj fevd.

Mamić že najmanj desetletje obvladuje vse: Dinamo, ki je vsako leto obsojen na prvaka, "polovico" klubov prve lige, sodnike, večji del medijev, nogometno zvezo in seveda reprezentanco, ki mu jo je iz nacionalnega ponosa uspelo degradirati v izložbo za lastne menedžerske posle in preprodajo izbranih igralcev.

V Mamićevem svetu vlada le eden, preostali so vazali ali sužnji. Davor Šuker, prvi strelec mundiala v Franciji leta 1998, je le slamnati mož na čelu nogometne zveze, Luka Modrić, eden najboljših nogometašev sveta, pa "mula", zadolžena za polaganje gotovine na njegove račune. Za tiste, ki se mu uprejo, v hrvaškem nogometu ni prostora, kar so spoznali številni, od Zvonimirja Bobana naprej.

Od nacionalnega ponosa do "prćije"

"Vatreni", športna perjanica mlade hrvaške države (in žal prepogosto vladajoče HDZ), so zato v zadnjih letih postali "prćija", še ena v seriji umazanih zgodb iz brutalne hrvaške tranzicije.

Hrbet ji je obrnil hrvaški jug, že tako največji poraženec tamkajšnje tranzicije, ki je v reprezentanci videl eno zadnjih pribežališč pred vladavino gospodarskega kriminala, socialnimi stiskami in množičnim izseljevanjem. Edina opozicija Mamiću je postala ulica, ki že nekaj časa vlada Hajduku, še v devetdesetih letih četrtfinalistu lige prvakov.

Začela se je vojna, in to v dobesednem pomenu besede. Ob cestah v Dalmaciji so viseli pozivi k bojkotu – nekaj, kar je bilo nekoč nepredstavljivo.

Medtem ko so tribune na domačih tekmah samevale, so tekme v gosteh z nasilnimi izpadi prekinjali huligani. Cilj Torcide, splitske navijaške skupine z močnimi elementi skrajnega desničarstva, je bil jasen. Mamićevo zagrebško-hercegovsko hobotnico je želela uničiti, četudi za ceno suspenza reprezentance z evropskih tekmovanj.

Zakaj je sploh lahko prišel Dalić

Vsa ta razmerja je na glavo postavil tisti finski gol na Rujevici.

Pomenil je, da mora Hrvaška najprej po zmago na težko gostovanje v Ukrajini in nato še v dodatne kvalifikacije, kjer se je pomerila z Grčijo. Spoznanje, da bo najbolj nadarjena generacija "vatrenih" v 21. stoletju morda ostala brez zadnjega mundiala, je bilo preveč celo za največje Mamićeve satelite v vrhovnih organih zveze.

Zlatko Dalić, trener hrvaške nogometne reprezentance Zlatko Dalić, trener hrvaške nogometne reprezentance Foto: Getty Images Mamićeva moč je prvič začela slabeti. Namesto Čaćića je za selektorja prišel Zlatko Dalić, za katerega v hrvaškem nogometu pred tem ni bilo prostora, zato je moral v "izgnanstvo". Sprva v Albanijo in nato na Bližnji vzhod.

Mamić nikoli ni skrival svoje averzije do Dalića, ki ni bil njegova izbira. Neuspešno mu je skušal blokirati izbiro nekaterih pomočnikov. Najbolj legendarnega vratarja Dražena Ladića, ki je že več kot desetletje v sodnih in "ideoloških" vojnah z Mamićevim Dinamom.

Marca letos, ko je Hrvaška v ZDA izgubila prijateljsko tekmo s Perujem, je Mamić celo zahteval takojšnjo Dalićevo zamenjavo, a mu to na daljavo ni uspelo.

Kaj je bil prelomni trenutek?

Tu morda pridemo do ključnega vzroka za hrvaški nogometni preporod.

Kot že omenjeno, je bila Mamićeva moč v hrvaškem nogometu vrsto let neizmerna. Na eni strani je temeljila na mafijskih metodah do "podizvajalcev": doživljenjskih pogodbah z nogometaši, ki so mu morali dajati visoke odstotke od plač, izsiljevanju igralcev, njihovih menedžerjev ali staršev, obvladovanju sodniškega lobija, celo vožnjah neubogljivih prestopnih tarč v prtljažniku ...

Na drugi strani se je Mamić vedno naslanjal na odlične politične zveze v vladajoči HDZ. V zadnjih letih predvsem z njenim desnim krilom, ki vedno manj skrito koketira z ustaštvom, hercegovskim klanom, ki ima na Hrvaškem še vedno pomembne ekonomske in politične vzvode moči, in predsednico Kolindo Grabar Kitarović.

Mamić je bil med večjimi financerji njene kampanje. Njeno zmago leta 2015 je skupaj z nekaterimi najbolj spornimi liki iz HDZ do zgodnjih jutranjih ur praznoval v volilnem štabu.

Andrej Plenković Foto: Reuters

Mamić – figura v spopadu med premierjem in predsednico

Toda v zadnjem letu dni na hrvaškem političnem prizorišču prihaja do tektonskih premikov.

Znotraj vladajoče HDZ se že vsaj leto dni spopadata zmernejša, proevropska struja, ki jo vodi premier Andrej Plenković, in (skrajno) desno krilo, ki obvladuje pomemben del obveščevalnega podzemlja. Najvidnejša predstavnica tega krila je hrvaška predsednica, ki te dni po Rusiji hodi oblečena v majico s šahovnico.

Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović v slačilnici

Vtis je, da so Agrokor, nedavna vladna kriza, istanbulska konvencija o pravicah žensk, različne prisluškovalne in druge afere le "fronte" spopada na relaciji premier-predsednica.

Bistvo tega spopada je vsaj toliko kot z ekonomskimi povezano tudi z ideološkimi interesi. Natančneje, z vprašanjem, ali bo Hrvaška vsaj na zunaj skušala zadržati videz države, ki kolikor toliko spoštuje evropske vrednote, ali pa bo šla dokončno v smer samozadostnega otoka katoliškega fundamentalizma, ki bo na državni ravni rehabilitiral ustaški režim.

Beg v Hercegovino

Figura na šahovnici tega spopada je tudi Mamić. Seznam njegovih postopkov je vse daljši, politika pa si je pred njegovimi vulgarnimi eskapadami in prelivanjem milijonov prek off-shore računov vse težje zatiskala oči.

Še pred dvema letoma si je Grabar-Kitarovićeva lahko dovolila odstaviti šefa tajne službe, ker je ni opozoril, da so prisluškovali Mamiću in pri tem v prisluhe ujeli tudi njo. A to ni bilo več dovolj. Ob lanskih volitvah za predsednika zveze se je za "depolitizacijo hrvaškega nogometa" zavzel tudi Plenković. Mamić signalov iz premierskega kabineta, ki so ga pozivali k umiku, ni želel slišati.

Od takrat je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo začel njegov padec. Kolesje hrvaškega pravosodja se je naposled zavrtelo. Prvi od več sodnih procesov je dobil epilog. V začetku junija, tik pred SP v Rusiji, je bil Mamić zaradi malverzacij pri poslovanju v Dinamu obsojen na šest let in pol zapora.

Takoj je pobegnil v Hercegovino, že od nekdaj "odprti oddelek" hrvaškega kazenskega sistema. To je pomenilo, da ga v Rusijo ne bo.

Tiskovna konferenca po razglasitvi sodbe Zdravku Mamiću

Mir, ki so ga potrebovali

Nad hrvaško reprezentanco tako prvič po dobrem desetletju na velikem tekmovanju ni bilo duha Zdravka Mamića. Ni izbiral igralcev. Selektorju ni tiščal v roke listka s prvo postavo. Ni skliceval nočnih sestankov, na katerih bi analiziral njegovo delo. V hotele ni vodil kolegov menedžerjev. V moskovskih restavracijah se ni slačil do spodnjic ali kričal na novinarje.

Skratka, bil je mir.

Hrvaška, nogomet Foto: Reuters

Mir, ki ga je reprezentanca po letih vojn, izgredov, dvornih nameščencev in zdrah še kako potrebovala. Mir, ki je omogočil, da je med Dalićem in ključnimi igralci v moštvu "kliknilo". Mir, ki je eni najbolj talentiranih generacij dovolil, da dokončno uresniči vse svoje potenciale. Mir, zaradi katerega je lahko Luka Modrić pred navijači oddelal "pokoro" za pričanje v prid Mamića na sodišču.

Mir, ki je ekipi morda dal tisti delček psihološke stabilnosti, zaradi katere so "preživeli" dvojno streljanje enajstmetrovk, grozljivko proti Danski in triler proti Rusiji. Mir, ki ji bo danes ob vseh težavah z utrujenostjo in poškodbah morebiti pomagal izločiti še Anglijo.

En gol neznanega Finca in en beg v Hercegovino? Drži, meja med zmago in porazom je res tanka.

Danes ob 20. uri bo tekma med Hrvaško in Anglijo. Spremljali jo bomo v živo na Siol.net.

Komentarji

20

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • barny / 11.07.2018. ob 13:06 +8 - 1

    Bravo za ovaj članak, razgolio je do kosti stanje u CRO nogometu. Do sada nijedan HR novinar nije se usudio, nije htio ili se još uvijek boji osvete, napisati takav članak. I zato još jednom sve čestitke.

    +8 - 1
  • 041707591 / 11.07.2018. ob 12:05 +10 - 4

    skrivnost je v tem da so vsi glavni favoriti igrali kriminalno slabo. zato tudi izpadli.

    +10 - 4
  • timon1 / 11.07.2018. ob 14:21 +3 0

    Ta generacija si zasluži uspeh in upam da danes pokažejo pravo igro. Oni niso krivi za neprimerno obnašanje določenih posameznikov in njihove predsednice, ki je sramota,... Upam da utišajo vse kritike in pokažejo pravi nogomet, kot ga znajo in pošljejo domov precej bolj napihnjene Angleže.!!

    +3 0
delitve: 90
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin