Petek, 5. 11. 2021, 19.39
2 leti, 5 mesecev
Jože Dežman: Direktorica in svetnica Kaja Širok
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,40
13
Čas v muzejih teče po svojih ritmih. Enega določa tudi pravilnik o nazivih, ki predvideva, da je karierno napredovanje v slovenskih muzejih razporejeno skozi delovno dobo posameznika. Muzejska kariera naj bi se gradila na postopnem obvladovanju stroke in kasnejši specializaciji ter doseganju vrhunske ustvarjalnosti. Med vsakim napredovanjem naj bi minilo nekaj let. Pri Širokovi pa se je zgodilo, da je marsikatero razvojno stopnjo v kustodialnem razvoju preskočila oz. je bila prepričana, da se jih da preskočiti. Več desetletij, običajno potrebnih za napredovanja v muzejski karieri, bi ekspresno opravila kar v petih letih.
Širokova je leta 2004 štiri mesece in nekaj dni delala v Goriškem muzeju. Potem je bila okoli štiri leta na Fakulteti za dizajn. Dejansko lahko o njeni muzejski karieri govorimo od 1. februarja 2011, ko je nastopila funkcijo direktorice MNZS.
Širokova je opravila strokovni izpit in pridobila strokovni naziv kustosinje 23. septembra 2015. Že 15. novembra 2015 pa ji je bil priznan naziv muzejske svetovalke. In to ob dejstvu, da ni nikdar delala z muzejskim gradivom, bila odgovorna za kako zbirko in ni postavila nobene lastne razstave. Kako je bilo to mogoče? Verjetno bi bilo umestno, da bi ob tem primeru raziskali merila, po katerih se lahko izjemam podeljuje nazive po zgolj formalnih, ne vsebinskih merilih.
Njena vloga za napredovanje v naziv muzejske svetnice leta 2020 je bila zato zelo nenavadna. Vprašanje je predvsem, ali je v svojem petletnem delu dejansko dosegla tako izjemne ustvarjalne vrhove, da bi lahko mimo vseh omejitev pravilnika ta naziv tudi upravičeno dosegla. Vprašanje je tudi, ali so merila (pri nastajanju katerih naj bi sodelovala sama Širokova oz. njen interesni krog) za podelitev muzejskih nazivov še taka, da zagotavljajo prvenstveno nagrajevanja dosežkov v muzejstvu?
Ključno merilo za presojanje muzejskega dela naj bi bilo poznavanje zbirk, njihovo odkrivanje, preučevanje, urejanje, predstavljanje. Za Širokovo lahko rečemo, da se je v maniri že videnega revolucionarnega obrata, ko namesto dejstev govori (samo)promocija oz. krožni dokaz namišljene resničnosti izognila tovrstnim konkretnim opravilom in dosežkom.
Širokova se največ ukvarja s svojo osrednjo raziskovalno temo, preučevanjem razmerij na slovensko-italijanski meji z žariščem na Gorici in Solkanu. Ob tem se sprašujemo, ali je tu v muzejstvo vnesla poseben avtorski presežek. Ali bi bila to lahko razstava Začasna meja = Temporary border: Življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947) = Life and longing in zone A (1945-1947), postavljena leta 2017? Širokova je narekovala še oblikovanje razstave. Razstava ni bila ne vsebinski ne oblikovalski presežek. Gre za zastarelo postavitev obširnih besedil po stenah, ki jim je dodano nekaj predmetov in fotografij. Muzejsko nezrelost razstave pa kaže tudi kritika najboljšega poznavalca predmetov iz tistega časa in prostora, ki opozarja na neustreznost nekaterih muzealij s primerjavo, da je bilo to tako, kot bi naredil partizansko razstavo brez titovke. Tudi spremna publikacija k razstavi je vsebinsko razmeroma skromna, ne zajema muzejskih predmetov. Tako nam ta projekt, ki je praktično edina avtorska muzejska razstava, ki jo je ustvarila Širokova, pove, da v njenem muzejskem razvoju manjka osnovna faza, to je večletno ukvarjanje z muzejsko zbirko oz. zbirkami. Za kaj takega ob vsem drugem preprosto ni imela časa. Oz. je čas potekel.
Širokovo sem natančno vprašal, ali je ona zapisala laž, da naj bi bil Josip Vidmar "od 1944 do 1946 predsednik slovenskega parlamenta". Ta silovita neumnost je napisana na spominski plošči, ki so jo letos odkrili na nemškem veleposlaništvu.
In natančno sem jo vprašal, kako je mogoče, da leta 2012 objavi doktorat, v katerem na svojski način zanika holokavst v Gorici, in se sočasno da imenovati v uredniški odbor za postavitev skupne razstave republik nekdanje Jugoslavije kot ekspertka za holokavst. In v desetletju potem veselo potuje po Balkanu in drugod, raziskave o usodah slovenskih taboriščnikov v nacionalsocialističnem uničevalnem taborišču Auschwitz – Birkenau pa ne opravi. Odgovora ni bilo.
Tako Širokova beži od dialoga kot temelja strokovnega soočanja mnenj in tudi od dialoga kot temelja demokracije.
13