SiolNET. Siol Plus Kolumne
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Komentar urednika

Janševo kladivo in 571 mask

10

termometer

Peter Jančič
Foto: Bojan Puhek

Marjan Šarec (LMŠ) je ta teden napovedal prvo opozicijsko bombo. Zahteva preiskavo, kako je vlada Janeza Janše (SDS) napolnila državna skladišča z maskami in zaščitno opremo, ki jih je Šarec mesec prej zapustil prazna. Tudi kupoval teh sredstev ni. Pri nabavi mask se je pozneje veliko dogajalo. Nakupi niso bili poceni in vse ni najboljše kakovosti. A zaščitna oprema zdaj je. Ker so morali v Šarčevem času ljudje z dopustov v Italiji v službe in rabe zaščitne opreme nihče ni zahteval, imamo mrtve in okužene po domovih za ostarele in bolnišnicah.

 Janševi vladi je pozneje uspelo ustaviti širjenje epidemije s kladivom. Podobno so ravnale skoraj vse razvite države. Ustavile so običajno življenje. Tudi gibanje med občinami. Ponekod celo vsak sprehod. Kjer so s kladivom udarili dovolj hitro in močno, zdravstveni sistem ni poln ljudi, ki jim odmirajo pljuča, mrtvašnice pa trupel. Strma rast okužb na začetku se je pri nas ustavila. Začenjamo ples s hudičem, ko je nekaj več svobode, a nas lahko epidemija udari znova. Kot je že Japonsko in Singapur. 

Ko letijo novinarji in uredniki 

Svoj ples je, ko je vzdušje bolj sproščeno, začela tudi nova opozicija z delom medijev, ki vlade po mesecu dni ne kritizirajo le zaradi mask in respiratorjev. Vlada naj bi tudi pritiskala na medije in omejevala njihovo svobodo. Te kritike niso presenečenje. Številni veliki mediji in novinarji so že pred zamenjavo oblasti na vso moč kritizirali Janeza Janšo in SDS. S tem, kaj z državo počnejo tisti, ki res vladajo, pa se je pretežno ukvarjal Bojan Požar. Veliki mediji so previdno sledili, ko res ni bilo več mogoče skriti, da je, denimo, katerega od ministrov Marjan Šarec že spet odstopil. 

Primerov je bilo veliko.

Ko je v Ljubljani tik pred glasovanjem o novi vladi na protestih pristašev poslavljajoče se koalicije posredovala policija zaradi glasnega in dalj časa trajajočega pozivanja, da je treba Janšo ubiti, so veliki mediji to prikrili ljudem.    

Peter Jančič Siol Plus Svoboda Šarca in Janše

To ni bil le znak politične pristranskosti medijev, šlo je že za amaterizem političnih aktivistov, ki so nekoč podpisovali novinarsko peticijo 571. Med podpisniki je tudi Marjan Šarec, ki je bil zaposlen na javni televiziji kot imitator. 

S peticijo 571 so Janši v času njegove prve vlade pred začetkom predsedovanja EU očitali, da izvaja cenzuro v medijih in še vse mogoče, s čimer naj bi ogrožal medijsko svobodo. 

Janez Janša in Marjan Šarec Janez Janša in Marjan Šarec Foto: STA V tujini, kamor so peticijo poslali, ni bilo učinka. Doma pa ga je nekaj bilo, za kar so poskrbeli podpisniki sami v svojih medijih. Skoraj v vseh v državi. 

Zadnje dni vajo ponavljajo. V povezavi z opozicijskimi politiki.

V času, ko je nastala peticija 571, je bil položaj, kar zadeva vpliv politike na medije, tak, da je imela levica veliko premoč in jo je izkoriščala. Upor pa je nastal, ker je nekaj vpliva z vrha, ki so ga prej desetletja imeli le z leve, dobil tudi Janša, ko je po zmagi na volitvah leta 2004 prvič vodil vlado.

In danes je podobno. 

Kako razumejo pomen pluralizma v medijih, je Šarec kot predsednik vlade pokazal, ko je direktorje državnih podjetij javno pozval, naj ne oglašujejo v nekaj redkih medijih blizu takrat opozicijske SDS, ki so bili do njegove vlade kritični. Finančno so poskušali onemogočiti tudi Požarja, ker jim je povzročal težave. 

Cela vrsta "neodvisnih" novinarjev pa je vmes šla v službe v vlado in stranke prejšnje Šarčeve koalicije. Šarčevi stranki pa zdaj kljub tej profesionalni pomoči iz ankete v anketo pada priljubljenost in zato mora biti dejaven. 

V medijih je bilo, čeprav je vladal "novinar" Šarec, zadnje leto brutalno in za novinarje slabo. Lani so poslanci vseh strank celo znižali obdavčitev za medije na stopnjo, ki je nižja kot za vodo in kruh, največje časopisno podjetje Delo, ki je v lasti Kolektorja Stojana Petriča, pa je po tem izvedlo dodatno serijo odpuščanj in odstavilo še enega v dolgi seriji odgovornih urednikov. Uroša Urbasa. Drugod ni bolje.

Peter Jančič Siol Plus Državni udar Čeferina in Pečečnika

Ob teh odpuščanjih so novinarske organizacije in Marjan Šarec precej tiho. So pa na robu nezavesti, ko Janša na družabnem omrežju zapiše, da v medijih o novi vladi lažejo ali da je na javni televiziji, kjer imajo novinarji varen status javnih uslužbencev, preveč zaposlenih. 

Na RTVS generalni direktor Igor Kadunc posluje po dvanajstinah, ker skozi nadzorni svet, ki ga je postavila prejšnja vlada, ni spravil svojih ambicioznih načrtov, katerih temelj je bila ideja o povišanju električnega prispevka. Napovedal je, da bo odstopil, če Šarec prispevka za RTV ne zviša. Šarec ga ni zvišal. 

Kadunc ni odstopil. 

Zdaj pa se je pojavil še Janša, ki tudi noče.

Laž kot vrednota, resnica pa kaznovana

 Da pa del novinarjev ob Janezu Janši kaj napihne in občasno laže in da to ni slučajno, pa je tudi splošno znano. Pred tednom so v Delu na naslovnici napihovali domnevni konflikt med šefom UEFE Aleksandrom Čeferinom in Janšo. Niso pa bili tam enako udarni, ko je ustavni sodnik Rok Čeferin o njihovem članku na naslovnici o denarju, ki naj bi v razvpiti aferi Patria potoval proti SDS, zapisal: 

"Novinar je v svojem članku zapisal (1) žaljivo in (2) neresnično obtožbo na ra­čun politične stranke, pri čemer se je, in to je v obravnavanem primeru bistveno, (3) zavedal, da ta obtožba ni resnična."

Pisal je Dejan Karba, ki ga je SD Dejana Židana lani zaposlila kot svojega piarovca. Tik pred prevzemom oblasti Janševe vlade pa so mu na ministrstvu, ki ga je vodil Jernej Pikalo (SD), uredili službo kar v vladi, kjer je bil prej na zaupanje ministra. To je bilo logično: SD ima med vsemi strankami daleč največ denarnih težav, po zadnji objavljeni bilanci kar 1,1 milijona minusa. Težko si privoščijo, da bi plačevali še Karbo. Ga bo država.

Dejan Židan, predsednik SD Dejan Židan, predsednik SD Foto: Bojan Puhek

Podobna je bila tudi kariera urednika, ki je na naslovnici objavil žaljive obtožbe, za katere je bilo, kot je zapisal Čeferin, jasno, da niso resnične. Darijan Košir je s položaja odgovornega urednika Dela, ko ga je doletela Urbasova usoda, preskočil v vlado, ki jo je vodil Borut Pahor (SD), in tam postal vodja urada za komuniciranje z javnostjo.

V njegovem času so nastali nenavadni referendumski propagandni spoti z Urško Čepin. Plačani so bili po na hitro spremenjenem referendumskem zakonu. Za spremembo je ustavno sodišče pozneje ob referendumu o drugem tiru ugotovilo, da pomeni kršitev ustave, vrhovno sodišče pa je zaradi nepoštene prednosti vlade v kampanji zahtevalo ponovitev odločanja ljudstva.

Predsednik vlade Miro Cerar je odstopil. 

Košir se je poslovil z Ukoma že veliko prej. Danes je urednik na Dnevniku. 

Niso pa vsi novinarji nagrajeni in varovani kot Karba in Košir.

Ko kakšen novinar razkrije kaj pomembnega, kar je res in ni politična propaganda, ga zmeljejo. Ko je zavladala Alenka Bratušek, je sprožila pregon fotoreporterja Janija Božiča in dosegla obsodbo na pet mesecev pogojnega zapora, ker jo je ob izvolitvi v parlamentu fotografiral tako, da se je videlo, kako je na telefon pogledala čestitko lobista Petra Kraljiča iz Moskve. Božiča, ki se je pozneje preselil v Veliko Britanijo, so pred brutalnim preganjanjem s protestom branili angleški parlamentarci. Tukajšnji novinarji ne. Ničesar niso internacionalizirali. 

Vlada Alenke Bratušek pa je pozneje kljub svarilom diplomatov in obveščevalcev prodala Mercator bankrotiranemu Agrokorju, za katerim so bile ruske banke. Po krepko nižji ceni, kot jo je nekaj let prej ponujalo isto podjetje Pahorjevi vladi. 

Ali je imel Kraljič pri tem vlogo, ne vemo. Državni pregon novinarja Božiča pa kaže, da najbrž že ni bilo nepomembno. Dogajanje je povezano tudi s Šarcem. Ko je bil kot predsednik vlade na obisku v Moskvi, so tekli pogovori o reševanju te "dediščine". V vladni delegaciji uradno ni bilo Zorana Jankovića, pred tem šefa Bratuškove in Šarca v Pozitivni Sloveniji, ki je nekoč vodil in poskušal privatizirati Mercator. A se je župan Ljubljane ob Šarcu v Moskvi potem kar "pojavil".  

Zoran Janković je bil tudi v Moskovi, ko se je tam mudil takratni premier Marjan Šarec. Zoran Janković je bil tudi v Moskovi, ko se je tam mudil takratni premier Marjan Šarec. Foto: Ana Kovač Božič ni lagal. Razkril pa je, če sodimo po pregonu, pomembnejšo stvar od mask, ki bi jih zdaj preiskoval Šarec, kjer bosta glavni tarči minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek (SMC) in za obrambo Matej Tonin (NSi). 

Tonin je Šarcu v preteklosti težave povzročal s preverjanjem, ali je s pomočjo nekdanjega sekretarja za nacionalno varnost Damirja Črnčeca na lepe oči iz Občine Škofljica v Sovo prezaposlil znanko Natašo. Zdaj že bivši šef Sove Rajko Kozmelj je parlamentarnim nadzornikom onemogočil podrobno preverjanje. A celo vladni inšpektorji so ugotovili nenavadnosti pri visoki plači in usposobljenosti nove sile v Sovi. 

Pričanje za zaprtimi vrati, kakšna je bila njegova vloga pri tem, je bila ena zadnjih Šarčevih obveznosti, preden je konec januarja državo presunil z odstopno izjavo.

Počivalšek pa je Šarcu prekrižal načrt, da bi razpustili parlament in bi prišlo do predčasnih volitev, ker se je dogovoril z Janšo za skupno vladanje. Državo je rešil pred katastrofo, v katero jo je usmerjal Šarec, ko je januarja vrgel puško v koruzo in zbežal.

Imel pa je Marjan Šarec vsaj dober razlog. Vlada in razmajana manjšinska koalicija, ki jo je vodil, bi bila v času krize katastrofa v vsakem primeru.

Posledica je zdaj učinkovitejša vlada, ki je ustavila hitro širjenje epidemije in zagotovila, da je dovolj mask in zaščitne opreme za vse. Tudi za Šarčevih 571, kjer pa s kakovostjo in ceno niso zadovoljni. 

So pa živi in pljuča jim delajo brez pomoči respiratorjev.

In lahko mečejo prve bombe.  

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 221
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin