SiolNET. Siol Plus Kolumne
6,87

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Janez Šušteršič: Pustite normirance pri miru

6,87

termometer

Janez Šušteršič |  | Foto: STA
Foto: STA

Zadnje čase je veliko slišati o tem, da naj bi vlada drugače uredila normirane espeje. Bolje bi bilo, da jih pustijo pri miru – ker je očitno, da ne vedo, o čem govorijo, še manj pa, kaj bi sploh radi naredili.

Za ministra za delo so normirani espejevci prekarci, ki so v ta položaj prisiljeni in jim mora vlada pomagati, da si najdejo dostojno službo. Za ministra za finance so anomalija, ki plačuje premalo davkov. Za finančno upravo so nepridipravi, ki sistem tako zelo zlorabljajo, da ubogi inšpektorji tega ne zmorejo več nadzirati. Vsak jih torej razume malo po svoje, vsi pa narobe.

Kaj bi radi naredili, je načelno zapisano v koalicijski pogodbi. Tam piše, da je cilj vlade "prenoviti sistem obdavčitve normiranih samostojnih podjetnikov in gospodarskih družb z namenom povečanja davčne pravičnosti in povečanja primerljivosti z drugimi oblikami zaposlovanja".

Primerjati espeje z zaposlenimi je velika neumnost. Zanjo ni kriva koalicijska pogodba; primerjave med espeji in zaposlenimi so že dolgo nekakšen samoumevni način ocenjevanja primernosti njihove obdavčitve. A če neka neumnost postane samoumevna, s tem ne postane nič bolj pametna.

Naj vam torej razložim, zakaj je espeje – in s tem tudi normirance – popolnoma bedasto primerjati z zaposlenimi. Ko to razčistimo, pa se lotimo še drugih mitov o espejih in normirancih, ki krožijo po naši ljubi deželi in mračijo presojo tistim, ki bi sistem morali pametno urediti.

Razkritje

Avtor kolumne nikoli ni bil espe, normiranec tudi ne. Je pa kot finančni minister, kljub nasprotovanju davčnih uradnikov in ob pomoči zunanjih strokovnih prostovoljk, uvedel sistem normiranih espejev in družb z omejeno odgovornostjo.

Espeji niso zaposleni, ampak podjetniki

Po Zakonu o gospodarskih družbah, ki ureja njihov status, so espeji podjetniki. Opredeljeni so kot "fizične osebe, ki na trgu samostojno opravljajo pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja". Za njih velja cela vrsta zakonskih določb, ki veljajo za gospodarske družbe. Na primer, vpisati se morajo v poslovni register, voditi računovodstvo in druge poslovne knjige. Za svoje obveznosti, enako kot gospodarske družbe, odgovarjajo z vsem svojim premoženjem.

Kako je to lahko kakorkoli primerljivo z zaposlenimi, mi pri najboljši volji ni jasno. Ampak očitno marsikdo, tudi geniji, ki so pisali koalicijsko pogodbo, meni, da se morajo tudi zaposleni vpisati v poslovni register, voditi računovodstvo svojih prihodkov in odhodkov in da za svoje delo delodajalcu odgovarjajo z vsem svojim premoženjem.

Espeji niso zaposleni, ampak delodajalci

Rekli boste, kako to, če pa mnogi nimajo nobenega zaposlenega?

Ni res. Vsi espeji, razen popoldanskih, imajo zaposlenega samega sebe. Zato jih statistika šteje za "samozaposlene" (ne za zaposlene) in zaradi tega imajo v odnosu do samega sebe številne obveznosti, kot jih imajo tudi drugi delodajalci do svojih zaposlenih. Sami zase morajo plačevati socialne prispevke, ki jih za zaposlene plačujejo delodajalci. Če zbolijo, morajo prvi mesec sami sebi financirati bolniško, tako kot jo za zaposlene njihovi delodajalci. Sami sebi morajo na trgu zagotoviti delo, kar je po Zakonu o delovnih razmerjih dolžnost delodajalca, ne zaposlenega.

Espeji niso zaposleni, ker nimajo plače in pogodbe o zaposlitvi

Espeji, čeprav imajo številne obveznosti delodajalcev, sami s seboj ne sklepajo pogodb o zaposlitvi, niti si ne izplačujejo plač. Mnogi menijo, da je to za njih celo bolje, ker lahko za svoje zasebne namene porabljajo ves denar, ki ga zaslužijo na trgu.

Hkrati pa to pomeni, da sami sebi ne morejo izplačevati številnih drugih dohodkov, ki jih delodajalec plačuje svojim delavcem. Ne morejo si izplačati neobdavčenega in neoprispevčenega regresa in neobdavčene božičnice. Ob upokojitvi si ne morejo plačati neobdavčne odpravnine, da jubilejnih nagrad in dodatkov za delovno dobo, stalnost zaposlitve ali nadurno in nočno delo niti ne omenjam. Ko si vzamejo dopust, jim nihče ne nakaže plače, ampak morajo preživeti s tistim, kar zaslužijo, ko delajo. Edino, kar se jim prizna kot strošek, sta prevoz na delo in prehrana.

Ker nimajo pogodbe o zaposlitvi, se tudi ne morejo odpustiti. Če gre espeju slabo – ker si kot lastni delodajalec ne uspe zagotoviti dovolj dela na trgu –, se ne more poslati na čakanje ali si skrajšati delovnega časa. Prav tako ne more samega sebe odpustiti z odpovednim rokom in odpravnino, ki pripadata zaposlenim. Če se želi prijaviti na zavod za zaposlovanje in dobiti nadomestilo, mora najprej zapreti svoj espe in se izpisati iz poslovnega registra.

Pa vendar, če niso formalno zaposleni, ali so morda zgolj lažno ali prisilno samozaposleni?

V letih od 2007 do 2013 je ministrstvo za delo izvajalo ukrep, s katerim so brezposelnim ponudili subvencijo za prehod v samozaposlitev. Sindikati so ukrepu ostro nasprotovali, češ da bo samo pomagal delodajalcem, da odpustijo še več ljudi in jih zaposlijo nazaj kot espeje. Seveda vsi poznamo primere, ko so velika in manjša podjetja svojim zaposlenim povedala, naj odprejo espe in z njimi sklenejo poslovno pogodbo, če želijo obdržati delo. Poznamo tudi primere, ko nekomu ponudijo službo, pa se potem izkaže, da želijo skleniti pogodbo z njim kot espejem.

Po končanem ukrepu smo za ministrstvo pripravili vrednotenje, kjer smo obseg takšnih lažnih ali prisilnih samozaposlitev med prejemniki subvencije ocenili na od 11 odstotkov do 16,5 odstotka. Podrobnosti o metodologiji ocene in podatkih si lahko preberete v končnem poročilu na tejle povezavi, med objavami iz leta 2017.

Če je bilo v obdobju globoke gospodarske krize, ko se je samozaposlovanje spodbujalo tudi s subvencijami, lažnih zaposlitev sorazmerno malo – glede na bistveno višje laične ocene sindikatov in dežurnih dušebrižnikov –, jih je v današnji gospodarski konjunkturi gotovo še veliko manj. To ne more biti izgovor za napovedane posege v sistem normiranih espejev.

Pa vendar, če niso zaposleni, ali bi morda vseeno raje bili zaposleni kot pa espe?

V omenjenem vrednotenju smo si postavili tudi to vprašanje. Čeprav je bila subvencija podeljena le za dve leti in je pokrila le stroške socialnih prispevkov in čeprav med prejemniki večina prej ni razmišljala o samostojnem podjetništvu, sta tudi nekaj let po prenehanju subvencije kar dve tretjini prejemnikov še vedno imeli svoj espe. Med njimi sta jih tudi kar dve tretjini odgovorili, da ne bi več sprejeli redne zaposlitve, tudi če bi jim jo kdo ponudil.

Celo med tistimi espeji, ki so to postali s subvencijo in iz nuje, ker so bili brezposelni in niso videli druge možnosti, jih torej večina ne sanja več o redni zaposlitvi, ampak so s svojim statusom zadovoljni in z njim zadovoljivo preživijo. Zato je povsem nepotrebno razmišljati o ukrepih, ki bi delodajalce prisilili, da espeje zaposlijo – če pa si jih večina tega niti ne želi.

V redu, ampak kaj pa zlorabe?

Po logiki Fursa je zloraba to, da ljudje delajo kot espe samo za enega naročnika, ki bi jih torej moral vzeti v službo in plačati več davkov. Pa vendar, če si, kot smo videli, večina espejev svojega statusa ne želi zamenjati za zaposlitev, kje je tu zloraba? Gre pač za svobodno izbiro načina opravljanja dejavnosti in za prostovoljen dogovor med dvema subjektoma na trgu.

Zaradi takšne fursovske (in sindikalne) logike je bil pred leti v Zakon o delovnih razmerjih vnesen člen, po katerem se espeje, ki več kot 80 odstotkov svojih letnih dohodkov dobijo od istega naročnika, razume za ekonomsko odvisne osebe. V praksi to pomeni, da jih Furs, ko to ugotovi, obdavči, kot da bi bili redno zaposleni.

Tudi takšna davčna praksa je bedarija. Po isti logiki bi lahko recimo podjetja, ki delajo samo za enega naročnika v Nemčiji, obdavčili, kot da so pri tem naročniku dejansko kolektivno zaposleni. Projekti, na katerih delajo espeji, lahko trajajo več kot eno leto, lahko so zahtevni in ne omogočajo, da bi zaslužili še kaj dosti kje drugje. Nič od tega pa ne pomeni, da bi jih smeli ali celo morali davčno obravnavati, kot da so pri naročniku dejansko zaposleni.

Janez Šušteršič Siol Plus Janez Šušteršič: Tovar'ši, jest vam ne verjamem

In končno, kako so torej espeji in normiranci obdavčeni in oprispevčeni?

Obdavčeni in oprispevčeni so dvakrat oziroma po dveh različnih sistemih.

Kot smo videli, morajo plačevati dvojne prispevke – prispevke delavca in prispevke delodajalca. Pri tem si že dolga leta ne morejo več po svoji volji plačevati minimalnih prispevkov, čeprav so še vedno mnogi prepričani, da je tako. Osnova za prispevke je dobiček, ki so ga ustvarili v prejšnjem letu, ali pričakovani dobiček, ki ga sporočijo Fursu, ko se vpišejo v poslovni register. Če jim je šlo dobro, torej plačujejo prispevke, ki so precej višji od minimalnih.

Še pomembneje pa je to, da espeji prispevke plačujejo vsak mesec ne glede na to, ali so kaj zaslužili ali ne. To je še ena stvar, kjer niso primerljivi z zaposlenimi. Zaposleni plačajo prispevke, ko in če dobijo plačo in glede na to, kolikšna je plača tisti mesec. Espeji pa praviloma plačujejo glede na to, koliko so zaslužili lani, tudi če letos ne zaslužijo nič, in na koncu leta jim nihče ničesar ne vrne ali poračuna.

Če so pri prispevkih espeji obravnavani kot delodajalci, pa je drugače pri obdavčenju njihovega poslovnega dohodka. Poslovnega, ne osebnega dohodka!

Ker so po Zakonu o gospodarskih družbah fizične osebe in ne gospodarske družbe – kot so v nekaterih drugih sistemih –, od svojega dobička plačujejo enako dohodnino kot druge fizične osebe. Njihova osnova za dohodnino je razlika med tistim, kar so zaslužili, in poslovnimi stroški, pri čemer med stroške ne morejo šteti svoje plače in večine drugih nadomestil, ki jih sicer dobijo zaposleni. Se pravi, čeprav so espeji po zakonu podjetniki in tržni subjekti, ne pa zaposleni, je njihov celoten poslovni dobiček obdavčen, kot da bi šlo za plačo, vključno z večino tistega, kar je pri plačilu zaposlenim sicer neobdavčeno (na primer regres in božičnica).

Espeji, ki zaslužijo manj kot sto tisoč evrov na leto, se lahko odločijo, da dohodnine ne bodo plačevali po dohodninski lestvici in dejanskem dobičku, ampak bodo dobiček izračunali z upoštevanjem 80-odstotnih normiranih stroškov in od ostanka plačali 20 odstotkov dohodnine. Sliši se res ugodno – pomeni pa, poleg vsega že povedanega, da normiranec ne more uveljavljati splošne olajšave in olajšave za vzdrževane družinske člane.

Janez Šušteršič Siol Plus Janez Šušteršič: Kako je Roberta srečala pamet

Ali torej normiranci plačujejo premalo?

Če vas bo kljub vsemu zapisanemu na kakšnem ministrstvu, fakulteti ali mediju še vseeno prijelo, da bi primerjali neprimerljivo in računali, koliko dajatev od istega dohodka plača espe in koliko zaposleni, potem vas lepo prosim, bodite vsaj toliko pošteni, da boste upoštevali tudi prikrite dajatve. Se pravi, plačo za vsaj zakonsko obvezne dni dopusta, bolniško za povprečne dni absentizma redno zaposlenih, stroške regresa, božičnice ter prispevkov, ki so lahko višji, kot bi izhajalo iz tekočega dohodka in se ne poračunavajo. Vse to so namreč izdatki, ki jih mora espe pokriti sam, se mu pa ne priznajo kot stroški in zato na koncu na vse to plača dohodnino.

Sam takšnega izračuna nisem naredil, ker se mi zdi primerjava z zaposlenimi nesmiselna. Obdavčitev espejev, tudi normiranih, bi bilo bolje primerjati z obdavčitvijo drugih subjektov, ki na trgu opravljajo pridobitno dejavnost – ker to je to, kar espeji so, ne pa nekakšna podvrsta zaposlenih.

Normirani espeji in družbe so seveda vsi po vrsti mikrogospodarski subjekti. Glede na omejitev letnih prihodkov na sto tisoč evrov več kot enega ali dveh zaposlenih (poleg samih sebe) ne morejo imeti. Pri obdavčevanju dohodka mikro in malih podjetij pa kar nekaj evropskih držav uporablja nižje stopnje davka kot za večja podjetja. Drugače povedano, dobiček je marsikje obdavčen progresivno.

In to je točno to, kar je dejanski učinek normirane obdavčitve. Če se podjetnik ali malo podjetje odloči, da bo normiranec, to pomeni, da verjetno plača nekaj manj davka od svojega (poslovnega!) dobička, kot bi ga sicer. Ampak to samo pomeni, da res mala podjetja in podjetniki plačujejo manj davka kot večja in da smo z normiranci uvedli nekakšen model progresivne obdavčitve dobičkov. Kaj je pri tem narobe in tako zelo moteče za vse, ki sicer na vsakem koraku zagovarjajo progresivnost davkov in celo zdravstvenih prispevkov, mi tudi ni jasno.

Janez Šušteršič Siol Plus Janez Šušteršič: Naporni dnevi predsednika vlade

In kaj je potem sploh težava?

Nekaj sem jih že omenil. Recimo to, da so espeji po zakonu podjetniki in imajo številne finančne in davčne obveznosti delodajalca, namesto davka od dobička dohodka pa plačujejo dohodnino kot fizične osebe. Po drugi strani pa se jim večina teh delodajalskih obveznosti ne prizna kot strošek, torej plačujejo davek tudi na stvari, na katere jih drugi delodajalci (in zaposleni) ne. Plačujejo dvojne prispevke, in to ne glede na dejanski tekoči dohodek in brez možnosti poračuna ob koncu leta.

Drugi velik sklop težav je socialni sistem, pa tudi sistem preverjanja kreditne sposobnosti, ki sta še vedno naravnana na osebe v rednem delovnem razmerju. Že espeji pogosto izpadejo iz njega, osebe, ki opravljajo priložnostna ali občasna dela, pa še toliko bolj. To je tisto, kar jih v resnici naredi prekarce. Nadomestitev vseh teh oblik dela s klasičnimi delovnimi razmerji je iluzija in politike, ki gredo v to smer, so obsojene na neuspeh in na ustvarjanje velike postranske škode.

Prilagoditev socialnega sistema novim oblikam dela je dejanski izziv, za katerega še nihče ni ponudil kakšnih domiselnih rešitev in na katerem se minister za delo lahko izkaže z dobrimi predlogi. Finančni pa naj davke pusti pri miru, dokler ne bo imel kakšnih boljših zamisli.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin