SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Gajbice tulijo

1

termometer

Kulture se glede pokojnih prednikov gibljejo med dvema skrajnostma: nekatere jih malikujejo, za druge so tabu in jih ne smejo niti omeniti.

Slovenci spadamo bolj med prve, sodeč po tem, kar lahko vsako leto vidimo na začetku novembra in kar pravi naslednja raziskava: "Slovenci smo med vodilnimi narodi glede porabe nagrobnih sveč, saj jih letno prižgemo okrog 20 milijonov (10.000 ton) in s tem ustvarimo približno 4.000 ton odpadkov. Ravno v novembru je poraba nagrobnih sveč najbolj intenzivna. Samo na ljubljanskih Žalah prvega novembra gori približno pol milijona nagrobnih sveč." Šel sem malce gledat podatke Eurostata in naračunal, da porabimo štirikrat več sveč na prebivalca, kot je evropsko povprečje. Pri čemer morate vedeti, da nekateri narodi sveče kupujejo predvsem za božič in ne za prvi november.

Skratka, sodeč po statistikah, za svoje mrtve dobro poskrbimo.

Družinski ogledi Poznam ljudi, ki si privoščijo dražji avto, nakar ga iz garaže odpeljejo samo enkrat na leto, za družinski obisk pokopališča. Na nekem letalskem poletu sem sedel za lastnikoma mehaničnih delavnic, ki sta primerjala število strank, ki pripeljejo avto na servis enkrat letno, na števcu pa imajo le nekaj deset kilometrov več kot prejšnje leto. Več kot samo do servisa, premalo pa za pot na morje. Ugibala sta, kam neki se ti ljudje še odpeljejo in nista našla odgovora. Jaz pa sem za njima tiščal glavo v tisto belo vrečko in šepetal: "Prvi november! Prvi november!"

Ko sem o tem pisal, se mi je oglasil lastnik trgovine z rabljenimi avtomobili in povedal, da prodaja dražjih avtomobilov poskoči le enkrat letno, točno v tednih pred dnevom mrtvih.

Gre torej za priložnost, ko se sorodstva zberejo in preverijo, koliko je kdo uspel v življenju. Dan mrtvih je pri nas izjemno pomemben za status živih.

Branje škodi Nedavno sem se pripravljal na pisanje romana in v arhivu pregledoval stare časopise. Ne počnite tega, svarim vas! Dobili boste občutek zaskočenosti, okamnelosti. Teme so venomer iste, od privatizacije do narodne sprave. Tako nas je strah odločanja, da temo odpremo (ali pa nam jo odprejo drugi), potem pa čakamo, da bo kar minila – seveda pa se o njej strastno prepiramo, ne da bi karkoli storili. Pri nas se nikoli ničesar ne umakne iz sporeda, saj vedno lahko pride prav pri naslednjem prepiru (volitvah). Strah pred spremembami je tako močan, da raje vso energijo usmerimo v jalove monologe. Tako lahko iz arhiva na slepo vlečete časopise in letnico lahko ugotavljate le po starosti (vedno enih in istih) udeležencev.

Trupla v rovu Žrtve povojnih pobojev so ena od neprestano odprtih tem in o njih sem verjetno seznanjen iz medijev toliko kot slehernik: grobišča posejana po celi deželi, debate o spomenikih, kakšni, koliko, kje, kaj naj piše itd., v nedogled.

Nakar sem prebral knjigo Nihče o neverjetnem življenju Mehmedalije Alića, ki so ga po vsem drugem, kar ga je doletelo, poslali v Barbarin rov: "Januarja 2008 so mi v podjetju rekli, naj grem do rudnika Laško in pregledam zapuščen rudarski rov." Prvo, kar me je presenetilo, je dejstvo, da so okoličani vedeli, kaj se v rovu skriva in ni šlo za naključno odkritje. Aliću so ukazali, šel je, kopal in izkopal stotine in stotine trupel. Potem pa so mu ukazali, naj neha. Potem je lahko spet malo kopal, nato pa so delavce dokončno ustavili: "Okrožni preiskovalni sodnik je 27. maja 2010 izdal nalog, naj se raziskovalna dela v Hudi jami ustavijo".

In to je to.

Naiven sem mislil, da odkrita trupla dostojno pokopljejo, nato pa se v miru prepirajo o spomenikih. Vendar ni tako, zložijo jih v plastične zaboje, kjer "... so okostja, mnoga pa so bila še pokrita s kožo, počasi začela razpadati in gniti. Napadle so jih mušice in plesen. Roke, noge, prsti in nohti so med trohnenjem padali na tla".

Skupni grobovi, različne usode Kaj se torej zgodi, če odkrijejo jamo s truplom nemškega, italijanskega in slovenskega vojaka? Nemci pridejo in odpeljejo svoje v vojaško grobišče v Kranju, Ljubljani ali Celju. Italijani pridejo in odpeljejo svoje v lastno državo. In to sta načeloma dva možna načina pokopa: centralni ali lokalni.

Slovenci pa smo izumili tretjega: mrtve zlagamo po plastičnih gajbicah in ne vemo, kaj bi z njimi.

Poiskal sem po spletu, kaj se je zgodilo s trupli iz Barbarinega rova: "Vedeti morate, da je okoli 35 metrov jaška še polnega posmrtnih ostankov, ki zdaj v zgornji plasti razpadajo, gnijejo in plesnijo. Zaradi plinov in nevarnosti spusta se do njih ne da več priti." (ta in naslednji navedki so iz intervjuja z Mitjem Ferencem. Zakaj ta in druga trupla niso v zemlji? Ker so v "medresorskem usklajevanju". Potem seveda nihče ne ve, kdo odloča in kdo bo kaj plačal. Država ne bi, a seveda ni kruta in se zaveda problema, zato: "Vendar ministrstvo za delo pravi drugače: da analiza DNK ni njihova stvar, ampak jo lahko svojci opravijo na lastne stroške; ravno tako lahko svojci sami kopljejo, če dobijo dovoljenje."

V vseh teh letih samostojne Slovenije politiki in uradniki niso bili sposobni organizirati navadnega pogreba. Prepuščajo ga državljanom: zaprosite za dovoljenje in že lahko jemljete vzorce DNK in kopljete (na lasten račun).

Slovensko reševanje problemov Če povzamem: v Sloveniji naj bi bilo 600 grobišč, razporejenih po dve tretjinah slovenskih občin. Trupel je torej obilo in gajbice se polnijo. Mi pa se prepiramo o tem, kje bo stal spomenik in kaj bo na njem pisalo?

In to v državi, ki za praznik mrtvih samo za sveče zapravi štirikrat več kot drugi evropski narodi, da o cvetju, vencih, pesku in ne vem še čem ne govorimo?

Saj to je neverjetno: mar lahko katerikoli proces v naši državi pogledate pobliže in vas ne zadane šok? Po vseh teh letih odkop, vzorec DNK in pogreb še vedno niso rutina, še vedno se menimo in sestankujemo, "medresorsko usklajujemo"? Če bi pokopavali "levi", jih blokirajo "desni", in obratno – imamo torej politike, ki se ne morejo zmeniti niti o najbolj preprostih pogrebih. Kar seveda podrejenim daje proste roke, da zavlačujejo in se otresajo dela. Le spomenike bi pa radi zidali, saj bi se tu dalo prodati kako zemljišče, zaslužiti pri zidavi, okraševanju, napisih in tako dalje.

Malo smo pomešali: demokracija je način doseganja dogovora, ne pa izgovor za zavlačevanje.

Iskreno: mar res mislite, da bo država, ki ni sposobna v dvajsetih letih zorganizirati procedure pogrebov žrtev, postala druga Švica, Silicijeva dolina, in ne vem kaj še vse? Koliko več dogovarjanja in organiziranja tiči tam, koliko bolj zapleteni procesi!

Kot sem že pisal, v slovenskosti velja kult dela, ne pa narejenega. Zato vedno vse ostane nedokončano.

Za simbolno spravo je že davno prepozno, ideja je bila že tista leta utopična, žal. A da nismo dosegli niti pietetnega minimuma, je šokantno.

Kaj nam torej preostane? S tem, da se državni aparat vrti v prazno in da milostno prepušča delo svojcem, preostane državljanom le eno: samoorganiziranje in kopanje, kot oblast tudi pričakuje. A v tem primeru se človek res vpraša, kdo komu jemlje dostojanstvo in čemu bi plačeval davke.

Predsednik Pahor, ki se je v predvolilni tekmi dičil z ročnimi spretnostmi, bi se gotovo z veseljem pridružil ljudski pobudi in izkopal vsaj eno jamo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin