SiolNET. Siol Plus Kolumne
8,10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Državna skrivnost: kdo so Kučanovi in kdo Janševi novinarji?

8,10

termometer

Kučan Janša

Uredništva najbolj uglednih svetovnih medijev vse pogosteje javno razkrivajo svoje politične favorite. Ugibanja o tem, koga podpira ta ali oni slovenski medij, medtem ostajajo globoko v domeni govoric, klevet in tračev. Za New York Times je javna podpora točno določeni politični opciji in kandidatom stvar uredniškega ponosa. Za slovenske medije pa tudi leta 2020 velja, da bi jim moralo biti ob tem najmanj nerodno.

Kmalu zatem, ko študent novinarstva prestopi prag Fakultete za družbene vede v Ljubljani (FDV), mu ameriški New York Times (NYT) predstavijo kot enega od zahodnih stebrov kakovostnega tiska. Tako so povedali meni pred več kot 15 leti in še vedno je tako, mi pripovedujejo mlajši novinarski kolegi.

Da gre za "visoko publicistiko", lahko o NYT preberete tudi v marsikateri diplomski nalogi, ki secira meje med kakovostnim in rumenim tiskom. Konkretnih dokazov, da gre v primeru NYT za nesporno kakovost, pa tudi ne manjka. Uredništvo kultne "sive dame" z Osme avenije je namreč pobralo kar 127 Pulitzerjevih nagrad. Več kot katerikoli drug časopis.  

Legendarna je njihova objava tajnih "Pentagonskih dokumentov": serije člankov iz leta 1971, ki je do popolnosti razgalila ameriški vojaški polom v Vietnamu. V zadnjih letih pa najbolj odmeva razkritje NYT o spolnih zlorabah razvpitega filmskega producenta Harveyja Weinsteina.   

Pulitzer gor ali dol, pri nas bi jih raztrgali

Junija lani pa si je New York Times privoščil nekaj nepredstavljivega za slovenske razmere. Ko jih je ameriški predsednik Donald Trump v svoji značilni maniri prek Twitterja obtožil veleizdaje zaradi odmevne zgodbe o ameriški kibernetski vojni z Rusijo, so predsedniku zaprli usta z zgodovinskim razkritjem: da NYT marsikatero veliko zgodbo natisne šele po tem, ko jim objavo najbolj občutljivih informacij odobri vladna administracija!

Trump je New York Times obtožil izdaje, iz medijske hiše pa so mu odgovorili, da je bila njegova vlada z vsebino članka seznanjena že pred njegovo objavo. Trump je New York Times obtožil izdaje, iz medijske hiše pa so mu odgovorili, da je bila njegova vlada z vsebino članka seznanjena že pred njegovo objavo.

Da se razumemo: uredništvo liberalnega New York Timesa, ki od leta 1956 in Dwighta Eisenhowerja ni podprlo še niti enega predsedniškega kandidata republikancev, je brez težav priznalo, da je ekskluzivno preiskovalno zgodbo objavilo šele potem, ko so jim objavo najbolj delikatnih podatkov odobrili uradniki Trumpove republikanske administracije!

Če povsem zbanaliziram: Kučanovi so počakali Janševe in objavili šele potem, ko je bilo vsem vse prav. In zanimivo, tega ni povzel niti en slovenski medij. Resno tudi dvomim, da so se o tem fascinantno katarzičnem dogodku z bodočimi uredniki in novinarji pogovorili v naših univerzitetnih predavalnicah. Bolj verjetno je, da so rekli kakšno o brezspolnih toaletah in pisoarju kot prvovrstnem simbolu šovinizma.

New York Times je z izredno novico oznanil, da je prekinil s tradicijo in prvič podprl dva demokratska kandidata oziroma kandidatki za predsednico. Foto: New York Times New York Times je z izredno novico oznanil, da je prekinil s tradicijo in prvič podprl dva demokratska kandidata oziroma kandidatki za predsednico. Foto: New York Times

V Sloveniji bi podobno javno razkritje brez dvoma obveljalo kot dvojno ponižanje "par excellence": ker, ne samo, da si pred objavo čakal na odobritev z Gregorčičeve (vlada), iz Murgel (Kučan) oziroma s Trstenjakove (SDS) - obkroži poljubno, še dovolil si, da ti po novinarski "mojstrovini" šarijo birokrati iz "nasprotne" ekipe.

Si sploh lahko predstavljate, kakšen vihar bi bil pri nas zaradi česa takšnega? Pulitzer gor ali dol, pri nas bi jih raztrgali. Javno zgražanje bi bilo pri tem še najmanj. Padali bi direktorji, leteli bi uredniki in novinarji, v parlamentu bi se ustanavljale preiskovalne komisije. Pardon, bili bi natanko dve komisiji: leva in desna.

Ker pri nas medij pač ne sme imeti političnih favoritov. Niti virov z Gregorčičeve, iz Murgel ali s Trstenjakove (obkroži poljubno). Vsaj ne brez stigme, vsaj ne brez takšne ali drugačne grozne etikete. Pri nas medijem priznamo kvečjemu, da imajo svoje, bolj ali manj zlovešče, botre. 

Ameriški New York Times je pred dnevi prvič v zgodovini javno podprl dve demokratski kandidatki za predsednico. Senatorko slovenskega rodu Amy Klobuchar iz Minnesote in senatorko Elizabeth Warren iz Massachusettsa. Prvo so označili za realistično, drugo pa za radikalno demokratsko izbiro. Zapisali so, "da izrekajo podporo najučinkovitejšima kandidatkama za vsakega od pristopov". Foto: New York Times Ameriški New York Times je pred dnevi prvič v zgodovini javno podprl dve demokratski kandidatki za predsednico. Senatorko slovenskega rodu Amy Klobuchar iz Minnesote in senatorko Elizabeth Warren iz Massachusettsa. Prvo so označili za realistično, drugo pa za radikalno demokratsko izbiro. Zapisali so, "da izrekajo podporo najučinkovitejšima kandidatkama za vsakega od pristopov". Foto: New York Times Foto: New York Times

"Pristranski mediji so okej, …"

"… če so iskreni." Ne, prosim, ne zapadite še v kolektivni šok. Misel ni moja. Kje bi si pa upal trditi kaj takega! Gre "samo" za dobesedni prevod dobre štiri mesece starega članka iz ameriške izdaje velikega The Guardiana.

Še enega časnika, ki v slovenskih predavalnicah velja za uglednega in kakovostnega, do trenutka, ko stopiš iz predavalnice, kjer se večina zgrozi ob tem in podobnih Guardianovih naslovih, "ker tale pristranskost se pa pri nas že ne spodobi, a ni res?"

Mladi doktor s Harvarda, ameriški sociolog Nathan Robinson (letnik 1988), v nadaljevanju svojega briljantnega komentarja pravi takole:

"Nekako očitno bi moralo biti, da kaj takega, kot je nevtralni novinar, sploh ne obstaja."

In še: "Moja osebna izkušnja je, da so konzervativci veliko bolj odprti za levičarske argumente, ko jih slišijo od ljudi, ki so iskreni o svojem političnem prepričanju in se ne pretvarjajo, da nimajo lastnega mnenja."

Pri čemer ni nepomembno, da je bil tudi danes izpričano liberalni New York Times ob svoji ustanovitvi sredi 19. stoletja najprej radikalno konzervativen. O, kako nespodoben obrat, kajne? Že slišim domače spletne komentatorje, kako vpijejo: konvertiti, izdajalci! Saj pravim, Pulitzer gor ali dol, pri nas bi jih že zdavnaj raztrgali.

Profesionalci in odrešeniki

Na domači medijski sceni medtem nič novega. Številni novinarski kolegi so se tudi minuli teden - neformalno, prek družbenih omrežij, ali pa kar uradno, v svojih člankih in komentarjih - spet obkladali s "provladnimi služabniki in lakaji" na eni in "trobili blizu stranke SDS" na drugi strani.

Pri nas raje, kot da bi se šli odprto tržno tekmo različno mislečih mnenjskih voditeljev, še naprej preštevamo Janezove in Milanove, ali pa Borutove in Damirjeve. Kot v tisti stari igri, ki se začne z vprašanjem: "Kdo se boji črnega moža?" In se konča tako, da na koncu prav vsi do zadnjega sami postanejo črni možje.  

Kaj pa, če se tisti, ki medije ustvarjamo, ne bi videli samo kot odrešeniki v bleščečih oklepih, ki se namesto meča vojskujejo z ostrino svojih besed, ampak vsaj sem in tja tudi kot profesionalci. In pogledali na novinarstvo ne samo kot na svoje vzvišeno poslanstvo na poti k eni in edini resnici, ampak vsaj sem in tja tudi kot zgolj na posel. Ki ga nekdo pač mora opraviti, pa čeprav mi.  

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 21
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin