SiolNET. Siol Plus Kolumne
1,98

termometer

  • Messenger
  • Messenger
(Prva, četrta, sedma in prihodnja/petnajsta vlada)

Dimitrij Rupel: Kako zmagati na volitvah?

1,98

termometer

Dimitrij Rupel
Foto: Ana Kovač

O vzrokih za poraz in o pogojih za zmago na volitvah obstaja več teorij. Nekdanji avstrijski kancler Wolfgang Schüssel, ki je na volitvah leta 2006 zaostal za Alfredom Gusenbauerjem in izgubil kanclerski položaj, je prijateljem svetoval: "Bolj kot dosežki so pomembne napake. Če hočeš zmagati, ne smeš delati napak." V Sloveniji so razmere nemara drugačne, nekatera splošna pravila pa vseeno veljajo.

Poglejmo nekaj primerov:

  1. Poraz prve (Demosove) vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta in uspeh Janeza Drnovška maja leta 1992 
  2. Poraz četrte vlade pod vodstvom Janeza Drnovška in uspeh Andreja Bajuka junija leta 2000  
  3. Poraz sedme vlade pod vodstvom Toneta Ropa in uspeh Janeza Janše decembra 2004 

1992: neenotnost vladajoče konservativne koalicije, alternativa liberalne karizmatične osebnosti  

Slovenska demokratična politika se je začela z druženjem in povezovanjem političnih somišljenikov, pretežno kulturnikov in razumnikov; nadaljevala se je z ustanavljanjem novih strank, ki so se konec leta 1989 in na začetku leta 1990 dogovorile o skupnem programu in ustanovile predvolilno koalicijo Demos. Volilna zmaga je bila rezultat Demosove enotnosti. V začetku se stranke koalicije niso bistveno razlikovale, predvsem pa so se medsebojno podpirale in si pomagale. Težave Peterletove vlade so bile povezane s pojavljanjem razlik in sporov med vse bolj profiliranimi Demosovimi strankami. Potem ko so dosegle spremembo sistema in neodvisnost, so se 30. decembra 1991 razšle. Sprle so se zaradi različnih konceptov lastninjenja, Peterle je še pred sestankom na Dolskem predlagal zamenjavo zunanjega ministra; sicer koalicija ni znala unovčiti svojih nespornih dosežkov. Drnovškov uspeh je bil povezan z njegovim zvezdniškim, za staro gardo nepričakovanim političnim vzponom, z njegovimi pogajanji o umiku jugoslovanske vojske iz Slovenije in sploh z obvladovanjem razmer v jugoslovanskem predsedstvu. Drnovšek si je pridobil sloves zadržanega, preudarnega, za slovenska merila karizmatičnega voditelja. Seveda je šlo za uspeh stranke LDS, ki pa brez Drnovška ne bi bila tako uspešna. 

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Totalitarizem

2000: neenotnost koalicije, Drnovškov začasni umik po osmih letih vodilnega položaja, v opoziciji nestrpna želja po oblasti

Za dogajanje leta 2000 so bile značilne napetosti v koaliciji: med Drnovškovo LDS in Podobnikovo SLS. Pozneje je Drnovšek razlagal, da je napetost pripomogla k njegovi bolezni, sicer je bil prepričan, da bo LDS po taktičnem umiku sredi poletja zmagala na jesenskih volitvah, kar se je tudi zgodilo. Drnovšek leta 2000 ni naredil napake oziroma je odšel z oblasti le na videz. Med mandatom, sicer bolj proti koncu, je koalicijska SLS prestopila v opozicijski tabor, kjer je zaradi dolge abstinence po letu 1994 (Depala vas) predvsem pri SKD in SDS vladala velika želja po oblasti. Tako kot Drnovškov padec v resnici ni bil poraz, tudi Bajukov vzpon ni bil pravi uspeh, saj je njegova vlada – skoraj v slogu italijanskih vlad per le vacanze –vladala le čez poletje. 

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Brdavs premagal Martina Krpana

2004: neenotnost in rivalstva v LDS po selitvi Drnovška na predsedniški položaj, prelomna vloga konservativnih intelektualcev (Zbor za republiko) pri postavitvi Janševe vlade

Vzpon konservativcev nekdanjega Demosa je po eni strani mogoče pripisati nesposobnosti predsednika vlade in LDS Antona Ropa, po drugi strani pa zbiranju politične moči v zaledju strank tako imenovane desne sredine. Konec leta 2004 se je tako rekoč ponovila zgodovina: vlado so (namesto LDS, ZLSD, SLS in DeSUS) sestavile SDS, NSi, SLS in DeSUS. Koalicija je imela –  v nasprotju z Demosom leta 1991 – sposobnega in karizmatičnega voditelja: Janeza Janšo. V ozadju stabilne koalicije in vlade so se sicer začeli pritiski levice (kot na primer "Peticija 571"), vendar so jih preglasili dosežki z evrom in schengnom (2007), na koncu predsedovanje EU (2008). Seveda je opozicija po vsem tem pripravila rdeči udar: vso Slovenijo je prelepila z rdečimi plakati Boruta Pahorja. Udaru niso sledili večji dosežki, nasprotno, izjalovil se je načrt razmejitve s Hrvaško.   

                                                                     *

Če pogledamo slovenske prelomne politične položaje, bomo ugotovili, da jih ustvarjajo:

  1. neenotnost/razkroj vladajočih kompozicij, 
  2. karizmatične vodilne osebnosti (Drnovšek, Janša), 
  3. kratkotrajni taktični umik,
  4. neučakana/kratkoročna politika ("počitniška vlada" 2000), 
  5. dolgotrajna abstinenca in želja po oblasti
  6. neformalna združenja konservativnih/liberalnih intelektualcev (prvotni Demos, Zbor za republiko).
Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Volk bo požrl Rdečo kapico

Medtem ko med napake oziroma vzroke porazov spadajo predvsem neenotnost vladajoče garniture in rivalstva v njej, so pomemben dejavnik uspeha privlačne/karizmatične osebnosti. K uspešni politiki spadajo tudi taktični/začasni umiki in intelektualno ozadje neformalnih, vendar jasno profiliranih združenj, medtem ko kratkoročna politika, dolgotrajna abstinenca oziroma želja po oblasti ne pomenijo jamstva za dolgotrajne in prelomne mandate. 

Že leta 2012, v obdobju druge Janševe vlade, smo imeli opraviti z neučakanostjo leve opozicije. Začele so se tako imenovane vstaje, ki so se ponovile v obliki kolesarskih protestov leta 2020 in 2021. Slovenski levičarji so se spomnili zmagoslavnih intelektualskih posegov Demosa in Zbora za republiko. Različne levičarske deklaracije in peticije, ki so si pomagale s podporo na videz odločilnih in uglednih istomišljenikov iz Bruslja in Strasbourga, so posnemale nastope konkurence v letih 1990 in 2004. Poseben paradoks je, da so se slovenske levičarske deklaracije vključile v kampanjo bruseljske birokracije zoper Madžarsko in Poljsko. Gre za spor med evropskimi federalisti, ki se oklepajo gesel o primarnosti evropskega prava, pa tudi preprostih in banalnih izjav o kršitvah vladavine prava in napadih na pravno državo v srednji Evropi. Poenostavljeno povedano: gre za spor in obračun federalistov s suverenisti, tj. zagovorniki nacionalne suverenosti na področjih, ki niso bila izrecno prenesena na EU. Federalisti –   torej zastopniki teorije, da je Evropska unija država – so seveda zamolčali, da se je evropskemu sodišču CJEU najprej, že leta 1974 –davno pred poljskim ustavnim sodiščem  – uprlo nemško ustavno sodišče. (Ob tem se je treba spomniti izjave Franceta Bučarja, da bi bila Evropska unija lahko nekaj takšnega kot Jugoslavija.) Ti spori na neki način post festum pojasnjujejo britanski izstop iz Evropske unije.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Uničenje resnice

Iz dogodkov v letih 1992, 2000 in 2004 je – za potrebe volitev leta 2022 – mogoče izvleči nekatere nauke. Prvi nauk je kajpada, da se je treba izogibati napakam. Drugi nauk zadeva neenotnost. Tako imenovana koalicija KUL, ki je nastala zaradi neenotnosti v vladi Marjana Šarca, si prizadeva ustvariti videz enotnosti, vendar ji to ne uspeva najbolje. Žal se neenotnosti niso izognili niti v aktualni vladni koaliciji, ki je med vladanjem tako rekoč izgubila koalicijskega partnerja (DeSUS), druga poglavitna stranka (SMC) pa je izgubila poslance, ki so jim bila zaupana najvišja mesta vladnega sistema (vodja poslanske skupine, predsednik parlamenta). Čeprav ne gre za predstavnika vlade ali stranke, je bil nepričakovan in piscu teh vrstic nerazumljiv prestop nekdanjega operativca osamosvojitve Toneta Krkoviča v tabor elektrotajkuna Goloba.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Posredniška vojna ali napoved slovenskega kalifata

Toda na volitvah ne zmagujejo pretreseni in panični politiki. François Mitterrand je postal francoski predsednik s predvolilnim geslom La force tranquille (slov. mirna moč), Mitterrandov propagandist pa ni bil nihče drug kot Jacques Séguéla, ki je svetoval tudi Drnovšku. Zmagovalci se morajo izogibati neučakanosti in kratkoročnim uspehom; bolj jim koristi kakšen taktični umik, kot je koristil Drnovšku leta 2000. Glavna slovenska zgodba pa je zgodba o intelektualnem zaledju. Nič čudnega, če glavni opozicijski mediji objavljajo po deset strani dolge traktate Rudija Rizmana, konstruktivne pesmi Borisa A. Novaka ali jezne izjave nekdanjega Janševega zdravnika Dušana Kebra. Če tiskajo knjige Blaža Zgage ali Mateja Šurca. Če na nacionalno televizijo vabijo svetovnega revolucionarja Tomaža Mastnaka. Gre za poskus ustvarjanja intelektualnega zaledja tako imenovane levice. Za nekoliko zapoznelo posnemanje Demosa ali Zbora za republiko. Pri vsem tem je najbrž na mestu previdnost oziroma vprašanje, ali si lahko prihodnje leto dovolj zaupanja volivcev pridobi Sredinsko zavezništvo, pri katerem pisec teh vrstic ni povsem nedolžen, zato na tej točki rajši umolkne.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Nekdanji komunisti preganjajo komuniste, ki jih ni

Bistvena značilnost slovenske politike je seveda v tem, da v njej ni ravnotežja in enakopravnosti. Tako se pojavljajo stranke in politiki, ki so bili na oblasti tri četrtine časa po letu 1990 in so postali tako rekoč odvisni od oblastništva. V predvolilno tekmo vstopajo v znamenju abstinenčnega sindroma, ki za politiko ni najboljše spričevalo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Merila in pooblastila ali Kako izbrati najboljše? Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: To je tako, kot če bi slovenska vlada 25. junija 1991 pobegnila v Avstrijo

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin