Deset tisoč korakov na dan odžene zdravnika stran

Bamf, in že smo vstopili v zadnji mesec letošnjega leta, divji in veseli december, ki postreže z nepreglednim številom zabav, te pa, v kombinaciji s tonami hrane, ki jo pogoltnemo, ob hektolitrih pijače, ki jo zlijemo vase, skoraj nevidno prehajajo druga v drugo.

Foto: Thinkstock

Če k temu dodamo kratke dneve, ki podaljšajo noči, nizke temperature, ki nas držijo doma na kavču, in nekaj snega, ki nas zgolj upočasnjuje, dobimo ubijalski koktajl, ki lahko iz nas v samo nekaj tednih naredi knedlje z nekaj kilogrami maščobe (pre)več. Zaradi vsega tega se lahko v prvih dneh januarja zbudimo s hudim ponovoletnim (moralnim) mačkom, ki ga potem odpravljamo do začetka pomladi.

K vsemu temu še posebej prispeva premalo gibanja v zimskem času. Ne, ne, tokrat ne govorim o kakšnih ekstremnih športih, tudi o teku, fitnesu, smučanju ali hribolazenju ne. Govorim o čisto navadni hoji, gibanju, s katerim že po osnovni naravi svojega telesa premagujemo tudi najkrajše razdalje, ki jih potrebujemo za življenje, morda, ob koncu tedna, samo tiste od postelje in hladilnika do dnevne sobe in nazaj.

V zvezi s tem imam zadnje dni precej presenetljive izkušnje.

Koliko korakov dnevno naredite?

V zadnjih tednih mi je začel iz nerazumljivih razlogov "crkovati" sicer povsem nepoškodovan mobilni aparat, na najbližjem centru za pomoč uporabnikom pa so mi rekli, da je pravi čudež, da mi je zdržal toliko časa, torej dobra tri leta, kot da je takšno trajanje aparatov v današnjih časih že nekaj nenavadnega. Ročno sem zamenjal ne samo aparat, temveč tudi blagovno znamko, malo iz "firbca", malo pa zaradi cene in velikosti, saj je bil nov telefon obenem tudi večji in cenejši, da o kakovosti fotoaparata ne govorim.

Po dnevu ali dveh uporabe sem ugotovil, da ima ta novi telefon avtomatično vključeno tudi funkcijo pedometra, torej merjenja števila korakov, ki jih naredim (vsak dan). Najprej temu nisem posvečal posebne pozornosti, tudi telefona ne nosim povsod s seboj, potem pa me je vse skupaj začelo zanimati.

Rezultati so me povsem presenetili, saj so me spomnili na celovečerni animirani film Wall-e. Drugo leto bo minilo desetletje, odkar je prišel na spored, zato morda velja spomniti na pomenljiv detajl iz njega.

Na dosegu roke

Risanka se dogaja v bližnji prihodnosti, ko so se ljudje z Zemlje že odselili, saj je ta preveč onesnažena, prebivajo pa v luksuzni vesoljski ladji, kjer imajo vse, kar potrebujejo, praktično na dosegu roke, saj napol sedijo, napol ležijo v posebnih sedežih, ki jih upravljajo z ukazi. Kaj se zgodi z njimi? Ja, seveda, ne samo to, da se zredijo, temveč tudi to, da njihove mišice na nogah skoraj povsem zakrnijo, tako da se takrat, ko je to potrebno, komaj postavijo na noge.

To strašljivo, a v mojem primeru zadnjih dni še kako resnično metaforo je uporabil in v knjigi Zgodba človeškega telesa na svoji koži raziskal harvardski evolucijski biolog Daniel Lieberman. Njegove izsledke iz lastnega življenja, ki jih navaja v tej knjigi, citiram po spominu:

"Moje življenje je zdaj organizirano tako, da zjutraj, potem ko se zbudim, naredim nekaj deset metrov po svojem stanovanju, potem stopim do avta, s katerim se odpeljem do fakultete, parkiram blizu stavbe, v kateri delam, potem pa se odpeljem z dvigalom do nadstropja, v katerem bivam, in se po hodniku zgolj sprehodim do pisarne. Vmes grem na kosilo, kjer se tudi ne pretegnem s hojo, saj je fakultetna menza povsem v bližini. Podobno gre potem tudi nazaj, do konca dneva, ko imam seveda na poti domov še kakšen opravek, a je tudi ta povezan le z malo gibanja."

Po pregledovanju telefonskega pedometra sem ugotovil, da je z menoj povsem podobno.

hoja sprehod sneg Foto: Thinkstock

Zadnji teden – rekapitulacija

V prejšnjem tednu sem imel veliko, preveč statičnega dela, saj sem bil ali na knjižnem sejmu ali pa v pisarni, s seboj pa sem načrtno v zadnjem žepu nosil tudi telefon. Čeprav sem se vsak dan kar nekajkrat sprehodil po preddverjih Cankarjevega doma, sem čez dan le redko nabral več kot pet tisoč korakov. To se mi je zdelo tako malo, da sem nekajkrat celo preveril in ob gledanju ekrana testiral telefon, ali res pravilno zaznava moje korake. Vedno znova se je izkazalo, da težava ni pri telefonu, temveč pri meni.

Ko se je v začetku tega tedna povrnil običajen delovni ritem – bil sem tako utrujen od naporov zadnjih tednov, da se mi ni dalo niti na tek niti na kak hiter sprehod –, je število korakov še celo padlo.

(Ko zdaj zvečer pišem tole besedilo in sem ob tem pogledal telefon, sem se samo zgrozil. Vsega skupaj sem naredil manj kot štiri tisoč korakov, čeprav sem imel v mestu celo nekaj sestankov, vendar sem imel do tja samo nekaj sto korakov od parkirne hiše.)

Za povrhu vsega sem pred nekaj dnevi, ko sem se v nedeljo zjutraj peljal na sejem, med vožnjo na radiu naletel na del pogovora z upokojenim profesorjem na Fakulteti za šport Jankom Strelom, s katerim je intervju naredila Uršula Majcen. Vprašala ga je tudi, kako je kaj z zdravstvenim stanjem njegove generacije.

Njegov odgovor je bil več kot pomenljiv tudi zame.

Deset tisoč korakov na dan

Mi smo generacija informbiroja, je začel Strel (v nadaljevanju navajam prirejeno in literarno obogateno različico njegovega odgovora), rojeni smo namreč v letih 1947 in 1948. Takrat se nas je v Sloveniji rodilo nekaj več kot 31 tisoč. Zdaj smo torej stari okoli sedemdeset let. To generacijo lahko razdelimo približno na tri zdravstveno različne, a enako velike tretjine.

Prva tretjina ljudi iz te generacije je iz takega ali drugačnega razloga že pokojna (na Žalah, je rekel profesor) in tu tako ali tako nimamo kaj. Druga tretjina teh ljudi je vse življenje gojila zdrav življenjski slog, in če jih ni prizadela kaka bolezen, so zdaj v prav solidnem zdravstvenem in fizičnem stanju – prav nič jim ne manjka in večina je v tako dobri kondiciji, da bi bila lahko še vedno zaposlena.

Zadnja tretjina ljudi je v življenju zanemarjala telesno aktivnost in imajo različne težave, zato so zdaj na različnih tabletah, ki jih morajo jemati kronično, torej vsak dan. V tem smislu je zato vsakodnevna telesna aktivnost zelo podobna tabletam: treba jo je jemati in si jo privoščiti vsak dan, s čimer ohranjaš zdravje. V praksi to pomeni, da je treba dnevno narediti vsaj približno deset tisoč korakov.

Deset tisoč, sem pomislil. Običajen korak je dolg manj od metra, kar pomeni, da profesor poleg običajnih opravkov, ki – tako kot v mojem primeru – nanesejo kakih štiri tisoč korakov, priporoča še dodatnih pet kilometrov, torej kako uro hoje dnevno. Poslušal sem tega profesorja: vse, kar je govoril, je zvenelo zmerno, modro in samo po sebi umevno. Pod vse bi se lahko podpisal.

Razen seveda tega, da že skoraj dva tedna ni bilo dneva, ko bi naredil toliko korakov, kot jih priporoča. Jutri, sem rekel, jutri spet pride na vrsto tak dan. Pa pojutrišnjem spet in enako dan za tem.

Pogledal sem skozi okno, v temo. Deževalo je, a ne prehudo, zraven pa so se mešale tudi snežinke.

Zakaj pa ne bi zdajle naredil preostalih šest tisoč korakov, kolikor mi jih še manjka za danes, sem se vprašal. Gledal sem v temo in čakal na odgovor.

Ni ga bilo. Odgovoriti sem moral sam sebi.

Stlačil sem telefon v žep vetrovke in s hčerinim psom odšel ven na sprehod.

Sorodne vsebine

Komentarji

2
  • puščica2 / 06.12.2017. ob 11:59

    Dve uri hoje. 80 korakov na minuto po 80 cm - za moja leta. Vse ostalo je prestopanje z noge na nogo s krčnimi žilami in bolečim križem. Imamo čas?

  • PeterAnglija / 01.12.2017. ob 07:05

    Do sluzbe in nazaj jih je 10.000. Cas za kosilo se izkoristi za nogometni trening na parkirnem prostoru. Dober za misice na nogah. Vsako uro vsaj par minut za fitnes in sprintanje po stopnicah.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano